Jedro

Tožnica je bila izbrana na funkcijo direktorice in je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije direktorice. Po pravnomočni sodni odločitvi, v kateri je bilo ugotovljeno, da tožnica ni izpolnjevala vseh razpisnih pogojev, je tožnica s toženo stranko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec direktorja. V tem sporu zahteva plačilo iz naslova razlike v plači kot odškodnino med plačo, ki jo je prejemala za delovno mesto direktorica in podpisano pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec direktorja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnici odškodnina po določilu tretjega odstavka 117. člena OZ ne pripada. Tožena stranka je namreč pokazala vso potrebno skrbnost in ji ni mogoče očitati najmanjše krivde za napako pri izbiri tožnice kot direktorice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo 7.986,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 824,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka pod izvršbo (II. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo z dne 18. 4. 2012 zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče je svojo odločitev zmotno utemeljilo, da toženi stranki ni moč očitati krivdne odgovornosti pri izbiri tožnice za mesto direktorja, saj da je ob izbiri izkazala potrebno skrbnost. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, iz ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče naredilo napačen zaključek. Tožena stranka je določila zahtevane in objavljene pogoje, katere je moral izpolnjevati kandidat za mesto direktorja, tožnica se je na razpis prijavila in bila tudi izbrana. Tožnica ob prijavi ni česar zamolčala, priredila ali kako drugače protipravno ravnala. V zadevi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pd 260/2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 299/2008, je sodišče odločilo, da si je tožena stranka zmotno razlagala zahtevane delovne izkušnje tožnice. Na tej storjeni napaki tožene stranke tožnica gradi zahtevek za povrnitev utrpele ji škode zaradi predčasne prekinitve štiriletnega mandata in s tem povezane nižje plače. Odškodninska odgovornost je podana, če so kumulativno izpolnjeni pogoji odškodninskega delikta: protipravno (nedopustno) ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornost (krivda ali malomarnost). Tožnica je dokazala vse tri predpostavke odškodninskega delikta, katerih dokazno breme je bilo na njeni strani. Dokazala je napako pri izbiri kandidatke, nižjo plačo na drugem delovnem mestu ni vzročno zvezo, na toženi stranki pa je bilo dokazno breme razbremenitve odškodninske odgovornosti, česar pa ta ni zatrjevala niti dokazala. Sodišče je verjelo toženi stranki, da ob izbiri ni vedela, da tožnica razpisanih pogojev ne izpolnjuje. V kolikor je svet zavoda ocenil, da nima razloga v dvom v izpolnjevanje pogojev tožnice, saj gre za strokovnjaka s tega področja, je odpadel dvom v izpolnjevanje pogoja s strani tožnice. Dejstvo, da je bilo za imenovanje tožnice za direktorico potrebno tudi soglasje Vlade RS, ne predstavlja za toženo stranko razbremenilne okoliščine. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka v pritožbi navaja, da tožnica podaja le svoje videnje zadeve, ki bi jih po prepričanju tožeče stranke (pravilno: tožene stranke), če bi hotela z njimi uspeti, morala podati že pred sodiščem prve stopnje. Trditev tožnice, da je tožena stranka zmotno razlagala razpisne pogoje, predstavljala nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP), ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Tožnica je svoj zahtevek za plačilo odškodnine v višini razlike v plači temeljila le na navedbi, da je tožena stranka storila napako pri izbiri, ta pa naj bi imela za posledico škodo, ki je nastala tožnici. Toženi stranki ni mogoče očitati krivde za zmotno razlago razpisnih pogojev. Če ni krivde pa ni odškodninske odgovornosti. Tudi če bi tožnica dokazala napako tožene stranke pri izbiri kandidatke, tožnici ni uspelo dokazati krivde za napako pri izbiri – tožnici ni uspelo dokazati bistvenega elementa odškodninske odgovornosti. Sodišče je nanizalo kup razlogov za zaključek, da je tožena stranka v postopku izbire kandidatke ravnala in izkazala potrebno skrbnost. V skladu z načelom vestnosti in poštenja je postulat, da stranka obseg stroškov, ki jih uveljavlja do nasprotne stranke, skrči na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Ob tem pritožbeno sodišče izrecno navaja, da iz odgovora na pritožbo na 1. strani izhaja, da podaja odgovor na pritožbo tožnica, kot to izhaja iz štampiljke Odvetništvo A. in tudi podpisa, kar pa ne drži. Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da navedeno odvetništvo zastopa toženo stranko, kot to izhaja iz originalnega pooblastila (list. št. 12), tako da je štelo navedeno kot očitno pisno pomoto na podlagi določil ZPP, sicer pa odgovor na pritožbo niti ni bil potreben za rešitev zadeve.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o tožbenem zahtevku, kjer je tožnica A.A. zahtevala po nasprotni tožbi od tožene stranke Splošne bolnišnice B. plačilo 7.986,74 EUR iz naslova razlike v plači kot odškodnino med plačo, ki jo je prejemala za delovno mesto direktorica in podpisano pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec direktorja za organizacijo in razvojne zadeve in sicer za čas do poteka mandata.

Pritožbeno sodišče je vpogledalo tudi v zadevo, ki jo je vodilo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pod opr. št. I Pd 260/2006 z dne 30. 11. 2007 v povezavi s zadevo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 299/2008 z dne 4. 2. 2009, pri čemer je sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev pogodbe o zaposlitvi med A.A. in toženo stranko zavrglo (I./1. točka). V nadaljevanju pa je sodišče izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je sklep o izbiri kandidatke A.A. za direktorico Splošne bolnišnice B., ki je bil sprejet na seji sveta zavoda dne 9. 11. 2005 na podlagi javnega razpisa, objavljenega dne 9. 9. 2005 v Primorskih novicah in Uradnem listu, razveljavi (II./1. točka). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je Splošna bolnišnica B. dolžna ponoviti postopek za izbiro direktorja zavoda v roku 30 dni od izdaje te sodbe (II./2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 629,55 EUR v osmih dneh od prejema sodbe in sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo, svoje stroške postopka pa nosi samo (II./3. točka). Višje delovno in socialno sodišče je v zadevi opr. št. Pdp 299/2008 pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek) ter odločilo, da se revizija ne dopusti (drugi odstavek). Z odločitvijo pritožbenega sodišča je torej zadeva postala pravnomočna in izvršljiva.

Kot je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, med strankama ni sporno, da je bila tožnica na podlagi sklepa o izbiri kandidatke izbrana za funkcijo direktorice in je tudi dejansko sklenila pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije direktorice za štiriletni mandat, ki pa ji je predčasno prenehal z odločitvijo sodišča, kot je navedeno predhodno. Iz obrazložitve citiranih sodb izhaja, da je sodišče ocenilo, da tožnica ni izpolnjevala razpisnega pogoja najmanj petih let delovnih izkušenj z ustreznimi organizacijskimi in upravljavskimi znanji, ker delovnega mesta vodje dveh trgovin v podružnici C. ni mogoče šteti za delovno dobo, na delovnem mestu, na katerem bi lahko pridobila ustrezna organizacijska in upravljavska znanja za opravljanje dela direktorice tožene stranke – bolnišnice s 700 zaposlenimi.

Po pravnomočni sodni odločitvi, je tožnica podpisala novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec direktorja za organizacijo in razvojne zadeve. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica po podpisu nove pogodbe o zaposlitvi prejemalo plačo v skladu s splošnimi akti tožene stranke, pri čemer ji je tožena stranka prenehala izplačevati plačo za delovno mesto direktorice, saj tega dela ni več opravljala. Tožnici ne pripada odškodnina po določilih tretjega odstavka 117. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 – s sprem. - OZ), ki sicer določa, da če je postala izpolnitev obveznosti stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja ta stranka, lahko druga stranka po svoji izbiri zahteva odškodnino zaradi neizpolnitve, ali pa odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode. Res je sicer, da je bila tožnica lahko prepričana, da je izpolnjevala vse pogoje za opravljanje funkcije, enako je bila prepričana tudi tožena stranka, nenazadnje je tudi pred podpisom pogodbe o zaposlitvi tožena stranka sklep o izbiri posredovala Vladi Republike Slovenije, ki je izdala soglasje k tožničinemu imenovanju. Vendar navedeno ne pomeni, da je tožena stranka kakorkoli krivdno odgovorna za vtoževano odškodnino v višini razlike v plači, saj ji ni mogoče očitati kakršnekoli krivde pri tem, pri čemer seveda pravnomočna odločitev sodišča o razveljavitvi razpisa ne pomeni odškodninske odgovornosti, delavec pa tudi ni upravičen do plače za delovno mesto, ki ga sicer dejansko ne opravlja. Kot sicer pravilno navaja pritožba, je odškodninska odgovornost podana, če so kumulativno podani elementi odškodninskega delikta: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornost (krivda ali malomarnost). Vendar je tožena stranka pri izbiri tožnice izkazala potrebno skrbnost in tako za nezmožnost izpolnitve ni krivdno odgovorna. Tožena stranka je nenazadnje pridobila tudi soglasje Vlade Republike Slovenije, torej je pokazala vso potrebno skrbnost in ji ni mogoče očitati najmanjše krivde za napako pri izbiri tožnice kot direktorice, seveda pa je bila tožena stranka dolžna spoštovati pravnomočno odločitev sodišča, ki je pravnomočno razveljavilo razpisni postopek.

Pritožba sodišču očita tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je sicer podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Odločitev v predmetni zadevi pa je sicer odvisna od sicer prehodno pravnomočno rešene zadeve glede razpisnega postopka, kar je obrazloženo že predhodno.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka upoštevaje pri tem določila 154. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP.