Jedro

Z dodatkom v opisu kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti, da je le naključju pripisati, da nož ni zadel katerega od prisotnih, je povsem določno izražena konkretna nevarnost za življenje teh oseb, to pomeni, da obsojenec nevarnosti, ki jo je povzročil z metom noža, ni mogel obvladovati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.C. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu je bil obsojeni D.C. spoznan za krivega kaznivih dejanj povzročitve splošne nevarnosti po 1. in 2. odstavku 317. člena KZ in nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ. Po 2. odstavku 50. člena KZ mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora za prvo kaznivo dejanje in štiri mesece zapora za drugo kaznivo dejanje, nakar mu je določilo enotno kazen devet zapora in hkrati izreklo, da kazen ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi okrožne državne tožilke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu na prvi stopnji s pogojno obsodbo določeno enotno kazen devet mesecev zapora izreklo. V postopku za izredno omilitev kazni je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom z dne 31.3.2006, opr. št. IX Ips 8/2006, ugodilo zahtevi zagovornika obsojenega D.C. in pravnomočno sodbo v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu kazen znižalo na sedem mesecev zapora.

Obsojenčev zagovornik je dne 19.10.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo je vložil zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. in 5. točke 1. odstavka 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371 . člena in po 2. odstavku tega člena ZKP. Obsojenčev zagovornik meni,da glede na opis dejanja v izreku sodbe ni podano kaznivo dejanje, saj je bil obsojenec spoznan splošno nevarnega dejanja zaradi neuresničenega naključja, ker iz tega opisa izhaja, da gre le naključju pripisati, da nož ni zadel H. ali dojenčka ali katerega izmed otrok, ki bi po naključju prišla skozi vrata. Sodišče druge stopnje ob izreku pogojne kazni ni navedlo, katere okoliščine je upoštevalo pri odmeri kazni, tako da niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih določa splošno pravilo za odmero kazni iz 41. člena KZ. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče obe izpodbijani sodbi razveljavi.

Vrhovna državna tožilka spec. A.M. je v odgovoru na zahtevo z dne 14.2.2006 predlagala zavrnitev zahteve kot neutemeljene, ker so po njenem mnenju podani znaki kaznivega dejanja po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 317. člena KZ, prav tako pa so podani razlogi, ki so vplivali na odločitev o kazni, ki jih je navedlo sodišče druge stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Navedbam obsojenčevega zagovornika, da v opisu dejanja pod točko 1 izreka prvostopenjske sodbe niso podani znaki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. in 2. odstavku 317. člena KZ, ni mogoče pritrditi. V opisu tega kaznivega dejanja je namreč obsojenčevo izvršitveno dejanje povsem določno navedeno, prav tako pa tudi konkretna nevarnost glede H. ali dojenčka ali katerega izmed otrok, D., V. ali T.K. S tem, ko je obsojenec vrgel nož dolžine 31 cm z dolžino rezila 19 cm v krilo vrat, je povzročil konkretno nevarnost za imenovane. Z dodatkom v opisu kaznivega dejanja, da je le naključju pripisati, da nož ni zadel katerega od navedenih, je povsem določno izražena konkretna nevarnost za življenje teh oseb, to pomeni, da obsojenec nevarnosti, ki jo je povzročil z metom noža, ni mogel obvladovati. Kolikor bi prišlo do dejanskih poškodb katere od teh oseb, pa bi šlo lahko za pravno opredelitev po 3. ali 4. odstavku 317. člena KZ. Ker do teh posledic, opredeljenih pri hujši obliki kaznivega dejanja, ni prišlo, je dejanje ostalo v okviru pravne kvalifikacije po 1. in 2. odstavku 317. člena KZ.

Sodišče druge stopnje je spremembo kazenske sankcije obrazložilo in z izrekom enotne kazni devet mesecev zapora namesto pogojne obsodbe, izrečene s sodbo sodišča prve stopnje, v ničemer ni kršilo kazenskega zakona. Kazenska sankcija je torej izrečena zakonito in v okvirih, predpisanih za kaznivi dejanji po 2. odstavku 317. člena in po 1. odstavku 299. člena KZ. V postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati primernost oziroma višino izrečene kazni za posamezno kaznivo dejanje in enotno kazen.

Obsojenčev zagovornik po oceni Vrhovnega sodišča izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. in 2. odstavku 317. člena KZ kot tudi glede izrečene kazni s sodbo sodišča druge stopnje zatrjevana kršitev kazenskega zakona in kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niso podane. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja obsojenčev zagovornik, niso podane, poleg tega pa je uveljavil zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče se je pri tem oprlo na ugotovitve obeh sodišč o premoženjskem stanju obsojenca.