Jedro

Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. tč. 2. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP, če sodišče hkrati s sklepom o izvršbi dolžnikom ne vroči tudi samega predloga za izvršbo. Dolžniku z očitano kršitvijo ni bila odvzeta možnost obravnavanega pred sodiščem, saj je sodišče vsebino izvršilnega predloga v celoti in vsebinsko popolno povzelo v sam sklep o izvršbi, dolžnik pa ima v tej fazi izvršilnega postopka tudi sicer le možnost vložiti ugovor proti sklepu o izvršbi, kar je tudi storil.

Izrek

1. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže v delu, v katerem izpodbija sklep sodišča prve stopnje z dne 24.4.1995 o zavrnitvi ugovora dolžnika J. C. proti nanj se nanašajočem delu sklepa o izvršbi z dne 22.12.1994. 2. Zahteva za varstvo zakonitosti se v preostalem delu zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22.12.1994 pod opr. št. I I 337/94-10 (pristop: I I 1525/94) v izreku pod točko I ponovno zavrnilo ugovor dolžnika A. C. proti sklepu o izvršbi istega sodišča z dne 13.4.1994 pod opr. št. I I 337/94-2. V izreku pod točko II je izdalo sklep o izvršbi v pristopni zadevi opr. št. I I 1525/94 proti prvodolžniku A. C. in drugodolžniku J. C. zaradi dosege nadomestnega dejanja tako, da je upnico pooblastilo, da sama ali po drugi osebi s pomočjo uradne osebe na stroške obeh dolžnikov opravi nadomestno dejanje. Višino potrebnih stroškov, ki sta jih dolžnika dolžna založiti za izvršitev te obveznosti, je določilo na znesek po 196.150,00 SIT za vsakega. Zaradi izterjave teh stroškov je proti prvodolžniku A. C. dovolilo izvršbo s pristopom k že tekoči izvršbi na nepremičninah v vodilni zadevi I I 337/94, proti drugodolžniku J. C. pa izvršbo na njegove premičnine.

Proti sklepu o zavrnitvi ugovora (izrek pod točko I) je dolžnik A. C. vložil pritožbo, proti sklepu o izvršbi v pristopni zadevi (izrek pod točko II) pa sta oba dolžnika vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 24.4.1995 zavrnilo kot neutemeljenega. Proti sklepu o zavrnitvi tega ugovora je vložil pritožbo le prvodolžnik A. C. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi dolžnika A. C. s sklepom z dne 16.7.1996 pod opr. št. III Cp 378/95 zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije je proti sklepu sodišča druge stopnjne v zvezi s sklepoma sodišča prve stopnje z dne 24.4.1995 in 22.12.1994 vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Vse sklepe izpodbija v celoti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku) v zvezi s 14. členom ZIP (Zakon o izvršilnem postopku) in zaradi zmotne uporabe 224. člena ZIP v materialnopravnem in procesnopravnem smislu. Predlaga razveljavitev vseh treh sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Na kratko povzema dosedanji potek postopka in nato poudarja, da je na naroku dne 3.10.1994, ki je bil opravljen za obravnavanje prvega ugovora proti sklepu o izvršbi z dne 22.3.1994, upnica navedla, da ima do dolžnika še drugo večjo terjatev v višini skoraj 200.000,00 SIT in je zato že vložila izvršilni predlog s predlogom za pristop k tej izvršbi, dolžnik pa je ugovarjal, da ni seznanjen z novim izvršilnim sredstvom in da bi upnica lahko uveljavljala svojo terjatev z drugim izvršilnim sredstvom, saj ima dolžnik pokojnino. Kljub temu ugovoru je sodišče prve stopnje narok zaključilo in nato izdalo izpodbijani sklep z dne 22.12.1994. V postopku pred sodiščem prve stopnje je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP, ker je sodišče z izpodbijanimi sklepi odločilo tako o prvem predlogu za izvršbo z dne 22.3.1994, kot tudi o drugem predlogu za izvršbo z dne 3.10.1994, čeprav je bil slednji vložen šele na dan omenjenega naroka in čeprav ta predlog dolžnikoma sploh ni bil vročen. Zaradi tega dolžnikoma ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V 300. členu veljavnega Sodnega reda opisani pristop v postopkih izvršbe ne pomeni, da bi sodišče lahko takšne predloge za izvršbo združevalo v enotne spise, ne da bi glede vsakega vloženega predloga upoštevalo načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP in torej strankam omogočilo, da se izjavijo o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. V obravnavani zadevi bo pristop k prisilni dražbi mogoče izvesti šele, ko bo in če bo izdan pravnomočen dokončni sklep o višini stroškov za nadomestno dejanje. Glede na to je bil tudi 224. člen ZIP v materialnopravnem in procesnopravnem smislu nepravilno uporabljen.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena upnici in dolžnikoma, ki nanjo niso odgovorili (tretji odstavek 390. člena ZPP v zvezi s 408. členom ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je prepozna v delu, v katerem izpodbija sklep sodišča prve stopnje z dne 24.4.1995 o zavrnitvi ugovora drugodolžnika J. C. proti nanj se nanašajočemu delu sklepa o izvršbi z dne 12.12.1994, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Državno tožilstvo Republike Slovenije izrečno navaja, da izpodbija vse tri citirane sklepe v celoti. Ker drugodolžnik J. C. ni vložil pritožbe proti sklepu sodišča prve stopnje z dne 24.4.1995 o zavrnitvi njegovega ugovora proti sklepu o izvršbi z dne 12.12.1994, je potrebno tromesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti glede odločitev, ki se nanašajo na tega dolžnika, v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 401. člen ZPP šteti od izteka pritožbenega roka proti sklepu z dne 24.4.1995. Pooblaščenec obeh dolžnikov je ta sklep prejel 5.5.1995, zato je dne 14.10.1996 vložena zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu prepozna.

V celoti izpodbijani sklepi vsebujejo tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora prvodolžnika A. C. proti sklepu o izvršbi z dne 13.4.1994, torej v vodilni izvršilni zadevi (izrek pod točko I sklepa z dne 22.12.1994) ter odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe tega dolžnika proti navedenemu sklepu sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 408. člena ZPP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državni tožilec v svoji zahtevi. V kolikor je navedbe zahteve o dogajanju na naroku dne 3.10.1994 za obravnavanje ugovora v vodilni izvršilni zadevi razumeti kot uveljavljanje očitane procesne kršitve tudi pri odločanju v tej zadevi, je tako stališče nepravilno. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je narok zaključilo kljub ugovoru dolžnika, da nič ne ve o novem izvršilnem predlogu ali celo, da tega izvršilnega predloga ni vročilo dolžniku. Tega sodišče ni bilo dolžno storiti, ker je na naroku obravnavalo ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 13.4.1994, tega pa tudi ni moglo storiti, saj je bil drugi izvršilni predlog vložen šele prav na dan naroka dne 3.10.1994. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP ni podana niti v delu, v katerem sta sodišči prve in druge stopnje odločali v pristopni zadevi I I 1525/94. Po mnenju zahteve naj bi bila kršitev podana zato, ker sodišče prve stopnje ob izdaji sklepov o izvršbi v pristopni zadevi dolžniku ni vročilo izvršilnega predloga z dne 3.10.1994. Za uveljavljano kršitev gre takrat, kadar kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V obravnavani zadevi taka kršitev ni podana iz dveh razlogov. Sodišče prve stopnje je v sklepu o izvršbi z dne 22.12.1994 v celoti in vsebinsko popolno povzelo vsebino izvršilnega predloge z dne 3.10.1994 in je situacija zato enaka tisti, ko sodišče opremi sam izvršilni predlog s štampiljko, da se predlagana izvršba dovoli in tak izvršilni predlog pošlje dolžniku. Kako sodišče ravna v določeni izvršilni zadevi ob izdaji sklepa o izvršbi, je odvisno od konkretne situacije, predvsem zapletenosti zadeve. Prepis vsebine izvršilnega predloga v sam sklep o izvršbi je v skladu z zakonom, pri vročitvi sklepa o izvršbi pa ZIP v 39. členu niti ne naroča sodišču, da mora dolžniku hkrati vročiti tudi izvršilni predlog. Naslednji razlog za neobstoj uveljavljane procesne kršitve je v dejstvu, da dolžniku z opustitvijo vročitve izvršilnega predloga tudi sicer ne bi bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. V tej fazi izvršilnega postopka ima dolžnik le možnost vložiti ugovor proti sklepu o izvršbi, to pa je tudi storil. Zahteva za varstvo zakonitosti v delu, v katerem nižjima sodiščema očita napačno uporabo 224. člena ZIP v procesnopravnem in materialnopravnem smislu, omenja 300. člen Sodnega reda (Ul. RS št. 17/95), ki je glede pristopa vsebinsko enako povzel določbe 234. člena v času izdaje sklepa sodišča prve stopnje z dne 22.12.1994 veljavnega Sodnega poslovnika za redna sodišča (Ul. SRS št. 26/78, 20/88, 2/89). Navedene določbe niso niti procesnopravne niti materialnopravne narave, temveč tehnično izvedbene narave glede vpisov v I vpisnik, urejanja in vodenja vodilnih ter pristopnih spisov v primerih, ko teče na podlagi istega izvršilnega naslova več izvršilnih postopkov.

Iz razlogov, zaradi katerih ni podana očitana procesna kršitev iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP, tudi ni mogoče pritrditi zahtevi, da naj prvo sodišče z opravljenim pristopom ne bi spoštovalo načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP in da naj bi stranki zato onemogočilo, da se izjavi o zahtevkih druge stranke. Dolžnik je kljub opravljenemu pristopu imel možnost, da se izjavi o zahtevku upnice, saj je sklep o pristopu vsebovan v sklepu o izvršbi, proti kateremu je dolžnik vložil ugovor in se v njem tudi upiral združitvi obeh izvršilnih postopkov. Načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP, ki se glede na 14. člen ZIP le smiselno uporablja, če ni v tem zakonu drugače določeno, pa je v izvršilnem postopku tudi sicer znatno omejeno, saj na primer pred izdajo sklepa o izvršbi vročitev izvršilnega predloga dolžniku niti ni predvidena. Poleg tega so sklepi o združitvi zadev tudi v pravdnem postopku sklepi procesne narave, proti katerim ni pritožbe.

Zmotno je stališče zahteve, da bo v obravnavani zadevi pristop k prisilni dražbi mogoč šele, ko bo v zakonitem postopku izdan pravnomočen dokončen sklep o višini stroškov za nadomestno dejanje (tretji odstavek 224. člen ZIP). Dosedanji postopek ni bil nezakonit. Upnik lahko po določbi četrtega odstavka 224. člena ZIP predlaga izvršbo na podlagi dokončnega sklepa o založitvi potrebnih stroškov za opravo nadomestnega dejanja iz tretjega odstavka istega člena res šele po pravnomočnosti tega sklepa. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za dokončen sklep iz tretjega odstavka, temveč za sklep iz drugega odstavka 224. člena ZIP. Na podlagi (nedokončnega) sklepa o založitvi potrebnih stroškov za opravo nadomestnega dejanja, ki ga izda sodišče po drugem odstavku navedenega člena, pa lahko tudi po določbi četrtega odstavka tega člena predlaga izvršbo še pred njegovo pravnomočnostjo. Prav za tako situacijo je v času izdaje sklepa o izvršbi z dne 22.12.1994 tudi šlo. Zato sta sodišči prve in druge stopnje ob izdaji izpodbijanih sklepov pravilno uporabili določbe 224. člena ZIP.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti v delu, v katerem izpodbija sklepa, ki se nanašata na drugodolžnika J. C., prepozna, v preostalem delu pa uveljavljeni razlogi niso podani, je bilo na podlagi določb 392. člena ZPP, 393. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP in 14. člena ZIP odločiti kot v obeh izrekih te odločbe.