Jedro

Tožnikov obogatitveni zahtevek ni izključen z določbo 211. člena ZOR. Iz relevantnih ugotovljenih dejstev je namreč jasno razvidno, da tožnik ni privolil v prikrajšanje v zvezi s svojimi vlaganji in že zato ni podana kavza, ki bi utemeljevala brezplačno pridobitev toženke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku proti A. V. (v nadaljevanju: toženki) tako, da je toženka dolžna plačati tožniku 5,033.445 SIT (21.004,19 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.8.2000 do plačila, v 15 dneh, v presežku pa je proti njej zavrnilo tožbeni zahtevek. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek proti F. V. (v nadaljevanju: tožencu), tožniku pa je naložilo, da obema tožencema povrne pravdne stroške v znesku 427.312,48 SIT (1783,14 EUR).

2.Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo prvostopenjsko sodbo v ugodilnem delu.

3.Toženka je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Stališče revidentke je, da tožnik ni "aktivno legitimiran", da od toženke zahteva plačilo kot fizična oseba, saj je imel kot samostojni podjetnik lastno pravno subjektiviteto. Tožbeni zahtevek tudi ne more biti utemeljen na institutu neupravičene pridobitve, ker ima prehod premoženja podlago v pravnem poslu, ki ga je tožnik sklenil s "firmo toženca", pri čemer je F. kot najemodajalec nastopal upoštevaje predhodno sklenjeno najemno pogodbo s toženko. Vlaganja, ki naj bi jih tožnik izvedel po sklenitvi najemne pogodbe, so izvirala iz pogodbenega razmerja, bila pa so tudi samovoljna, saj tožnik za zatrjevana vlaganja v poslovni prostor ni pridobil oblastnega dovoljenja, niti predhodnega soglasja lastnice. Toženka s tožnikom ni bila v nobenem pravnem razmerju. Revidentka opozarja tudi na določbo 211. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki naj bi jo bilo treba upoštevati v zvezi s tožnikovimi denarnimi vlaganji v poslovne prostore. Toženka ni nikoli kontaktirala s tožnikom glede izvršenih vlaganj, ki so bila lahko koristna le za tožnika. Revidentka tudi opozarja na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 224/2001, v okviru katerega je bilo sprejeto stališče, da se v primeru, če so ugotovljena vlaganja v nepremičnino na podlagi dogovora, predvsem upošteva pogodbeno vsebino glede pravic in obveznosti strank. Sklenjena najemna pogodba naj bi bila pravni temelj, ki v konkretnem primeru izključuje uporabo določbe 210. člena ZOR. V primeru, da bi bil poslovni prostor ob sklenitvi najemne pogodbe res neuporaben za opravljanje dejavnosti, pogodbeni stranki ne bi zapisali, da so predmet najema poslovni prostori z uporabnim dovoljenjem, z izdelanimi sanitarijami ter "na lastne stroške vzdrževanje poslovnega prostora, do čim bremenijo najemodajalca investicijski stroški vzdrževanja objekta".

4.V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP je bila revizija dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ta pa na revizijo ni odgovoril. 5.Revizija ni utemeljena.

6.Revizija je bila vložena izključno zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato pri odločanju o reviziji vezano na tisto relevantno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in glede katerega je bil tudi uspešno opravljen preizkus pritožbenega sodišča(1). V zvezi s toženkinim že večkrat postavljenim vprašanjem, ali lahko fizična oseba uveljavlja terjatev, ki jo je pridobila kot samostojni podjetnik, je nazadnje obsežno in pravilno odgovorilo pritožbeno sodišče(2).

7.Pravno relevantna dejstva, na katerih temeljita odločitvi sodišč prve in druge stopnje, so naslednja: – toženkin poslovni prostor je bil pred tožnikovimi vlaganji povsem neprimeren za tožnikovo dejavnost peke pic; – vrednost poslovnega prostora se je zaradi tožnikovih vlaganj povečala za 5,033.445 SIT (kolikor je tudi sodišče prve stopnje prisodilo tožniku v breme toženke); – tožnik ni nikoli pričel uporabljati poslovnega prostora za svojo dejavnost; – toženka je adaptirane prostore oddala z istim namenom uporabe (kot je veljal za tožnika) v poslovni najem, najprej gospodarski družbi P. d.o.o. (z blagovno znamko P. S.) do leta 2003, od takrat dalje pa v isti namen družbi S. d.o.o., vse za tržno najemnino.

Ob takšnem stanju stvari je pravilno stališče sodišča, da je bil tožnik zaradi vlaganj v poslovni prostor prikrajšan za določeno premoženje, toženka pa obogatena, saj je zaradi vlaganj lahko oddala poslovni prostor za ustrezno višjo najemnino. Odločitev o tožbenem zahtevku (s tem v zvezi pa tudi odločitev pritožbenega sodišča) je povsem v skladu z določbami 210. člena ZOR(3).

8.Tožnikov obogatitveni zahtevek tudi ni izključen z določbo 211. člena ZOR. Iz relevantnih ugotovljenih dejstev je namreč jasno razvidno, da tožnik ni privolil v prikrajšanje v zvezi s svojimi vlaganji in že zato ni podana kavza, ki bi utemeljevala brezplačno pridobitev toženke(4).

9.Tožnikov verzijski zahtevek proti toženki tudi ne more biti omejen s pogodbenim (podnajemnim) razmerjem tožnika in "toženčevega podjetja". Revidentka namreč ne trdi, da se je tožnik morda s pogodbo odrekel obogatitvenemu zahtevku ali pa da je bil takšen zahtevek kakorkoli pogodbeno omejen, temveč le, da je iz pogodbe razvidna nepotrebnost investicije.

10.Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena ZPP. Zavrnitev revizije implicira tudi zavrnitev predloga za povrnitev revizijskih stroškov(5).

Op. št. (1): Primerjaj določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP.Op. št. (2): Glej tretji odstavek 3. strani sodbe pritožbenega sodišča. Op. št. (3): Glede uporabe ZOR primerjaj določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Op. št. (4): Primerjaj dr. Stojan Cigoj, Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, druga knjiga, stran 822. Op. št. (5): Primerjaj določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.