Jedro

Izpodbijani sklep se osredotoča na vprašanje, ali je zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom nujno, ker oseba z odklanjanjem zdravljenja huje ogroža svoje zdravje. Zaradi zagotovitve pravice do samostojnega odločanja o sebi je po stališču sodne prakse treba najprej preizkusiti, ali oseba, ki odklanja zdravljenje, zaradi narave duševne motnje oziroma intenzivnosti, v kateri se izraža pri osebi v času odločanja, ni sposobna oblikovati pravnorelevantne volje glede svojega zdravljenja. Zdravljenje proti volji osebe ni dopustno. Če oseba zaradi vpliva duševne motnje ni sposobna razumeti pomena zdravljenja ali ravnati v skladu s tem, je v nadaljevanju treba preizkusiti, ali je zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom neogibno potrebno za izboljšanje njenega zdravstvenega stanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se osebo zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom U. najdalj do 28. 9. 2017. 2. Odvetnik osebe v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi oziroma razveljavi ter odloči, da ni bilo pogojev za zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom in da se oseba nemudoma odpusti. Odločitev o obstoju zakonskih pogojev je neobrazložena in napačna. Ni podano konkretno in realno ogrožanje lastnega življenja ali življenja drugih, niti ni verjetno izkazano, da bi bilo huje ogroženo lastno zdravje ali zdravje drugih ali da bi oseba povzročala hudo premoženjsko škodo. Očitno je, da so za osebo primerni in uporabni drugi pristopi in načini, kako se ji lahko uredi družinsko in zakonsko življenje, ne pride pa v poštev nobena oblika prisilnega zdravljenja. Ni niti pogojev, da se je izvedel postopek po 53. členu Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr). Ni razlogov, da se osebi takoj, to je brez predhodnega sklepa sodišča omeji svoboda gibanja in preprečijo stiki z okolico. Ugotovljeno je bilo, da je oseba veliko pred televizijo, kaj naglas komentira, rada sama kuha in noče jesti pri starših, rada sama nakupuje, noče uporabljati računalnika in telefona, noče s starši na morje ali na sprehode, se je zredila in se ji s študijem ne mudi. Iz izpovedi osebe in mestoma izpovedi njenega moža in očeta ne izhaja konkretna in resna grožnja za življenje in zdravje kogarkoli. Gre pa za konflikte v zakonu in v družini, kar pa ni razlog za obravnavani postopek. Na naroku sam ni podal pripomb na izvedensko mnenje, ker je izvedenec napravil očitno napačen sklep, ki mu je sodišče slepo sledilo. Če ima oseba upoštevno duševno bolezen, jo je mogoče zdraviti na druge, manj invazivne načine. Oseba gre v trgovino, kupi hrano, kuha, gre na sprehod s psom, kar tudi sodi v pojem socialnega funkcioniranja. Očitno ne gre za primer, v katerem bi bilo pridržanje dopustno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V spisu ni podatka, ali je bil izpodbijani sklep vročen osebi. Ker že zakon opredeljuje postopek kot nujen (prvi odstavek 33. člena ZDZdr), upoštevaje naravo zadeve pa je potrebno še posebej hitro postopanje, in ker je po presoji pritožbe ocenilo, da je utemeljena, je pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbo odvetnika osebe, ne da bi počakalo na iztek pritožbenih rokov za vse upravičene osebe.

5. V skladu z 39. členom ZDZdr je zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve dopustno, če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1) da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, 2) da je ogrožanje iz prejšnje točke posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in 3) da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

6. Zdravljenje na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom predstavlja poseg v pravico osebe do osebne svobode (19. člen Ustave) ter v nedotakljivost duševne integritete, ki se izraža tudi v pravici do samostojnega odločanja o sebi (35. člen Ustave), in s tem povezani pravici do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena). Posegi v posameznikove z Ustavo zagotovljene pravice so dopustni le, če temeljijo na zakonu in so v skladu z načelom sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena Ustave).1 Določbe ZDZdr je zato treba razlagati ob upoštevanju navedenih ustavnih določb. Ne le na abstraktni ravni, ampak tudi v vsakem posamičnem primeru je zadržanje na bolnišničnem zdravljenju pod posebnim nadzorom dopustno le, če konkretne okoliščine utemeljujejo sklep, da je neizogibno potrebno.

7. V obravnavanem primeru niso izkazane okoliščine, ki bi utemeljevale sklep, da je ukrep potreben, ker bi oseba ogrožala svoje življenje ali življenje drugih, huje ogrožala zdravje drugih ali povzročala hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Izpodbijani sklep se osredotoča na vprašanje, ali je zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom nujno, ker oseba z odklanjanjem zdravljenja huje ogroža svoje zdravje. Zaradi zagotovitve pravice do samostojnega odločanja o sebi je po stališču sodne prakse treba najprej preizkusiti, ali oseba, ki odklanja zdravljenje, zaradi narave duševne motnje oziroma intenzivnosti, v kateri se izraža pri osebi v času odločanja, ni sposobna oblikovati pravnorelevantne volje glede svojega zdravljenja.2 Zdravljenje proti volji osebe ni dopustno. Če oseba zaradi vpliva duševne motnje ni sposobna razumeti pomena zdravljenja ali ravnati v skladu s tem, je v nadaljevanju treba preizkusiti, ali je zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom neogibno potrebno za izboljšanje njenega zdravstvenega stanja. Ta presoja je mogoča šele 1) na podlagi ugotovitev o njenem sedanjem zdravstvenem stanju, o pričakovanem izboljšanju ter o ukrepih oziroma terapiji, potrebni za dosego tega izboljšanja, ki bodo omogočale zaključek, da je zdravljenje potrebno zaradi preprečitve hudega ogrožanja zdravja osebe in da pričakovana koristnost zdravljenja pretehta težo pričakovanih posegov ter 2) na podlagi ugotovitev, ki bodo omogočale sklep, da ukrepov, potrebnih za izboljšanje zdravstvenega stanja, ni mogoče izvesti drugje kot v bolnišničnem oddelku pod posebnim nadzorom, in v določenem časovnem obdobju.

8. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, 1) da oseba ni več sposobna delati in študirati, ni več sposobna vzpostavljati socialnih stikov, zapira se vase, ne kontaktira niti z možem, niti z očetom, in ni sposobna skrbeti sama zase, 2) da si zaradi popolnega neuvida v svoje zdravstveno stanje dela hudo zdravstveno škodo, ker se ne zdravi, da bo to privedlo do njene popolne nezmožnosti funkcioniranja v družbi in družini, do popolne socialne izoliranosti in do razpada njene družine ter do socialnega propada, 3) da se njeno zdravstveno stanje brez zdravstvene pomoči ne more izboljšati, 4) da je upoštevaje izvedensko mnenje potreben čas pridržanja en mesec, 5) da druge oblike zdravljenja ne pridejo v poštev, ker jim zaradi prepričanja, da z njo ni nič narobe, ni sposobna slediti in 6) da to njeno prepričanje ni odraz njene prave volje, ampak posledica bolezni.

9. Ugotovitve o spremembah v življenjskih aktivnostih osebe temeljijo na izpovedbah osebe ter njenega moža in očeta, izvedenec pa je na podlagi teh izpovedb in treh poročil psihiatrinj o predhodnih pregledih ocenil, da je pri osebi podana nanašalno preganjalna blodnjavost, ki se hitro skrije za racionalizacijami ali direktnim zanikanjem psihopatološkega doživljanja, da gre za psihotično doživljanje in simptomatiko duševne bolezni verjetno iz kroga shizofrenskih psihoz, da oseba socialno neustrezno funkcionira, da se brez zdravljenja bolezen poglablja in širi, da si s tem dela hudo zdravstveno škodo in da drugačna oblika pomoči zaradi neuvidevnosti ni možna.

10. Izpovedbe in pisne navedbe moža in staršev osebe, na katerih temeljijo ugotovitve sklepa o spremembah v ravnanjih in doživljanjih osebe, izražajo življenjsko razumljivo stisko bližnjih, ki živijo z osebo, ki vidijo (negativne) spremembe v njenem načinu življenja in ki ji zato želijo pomagati. V svojih izjavah ne izražajo dvoma o tem, naj sodišče s pomočjo izvedenca ovrednoti zdravstveno stanje in ravnanja osebe in presodi, ali je potrebno zdravljenje, ali ga je mogoče izvesti le na bolnišničnem oddelku pod posebnim nadzorom in kolikšen je nujno potreben čas zdravljenja. Drugačne pritožbene navedbe in sklepanja niso utemeljena. Zbrano procesno gradivo ne daje podlage za zmanjševanje pomena sprememb v življenjskih aktivnostih osebe, kakršno izhaja iz pritožbe.

11. Odvetnik osebe pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ugotovitve v izpodbijanem sklepu ne zadostujejo za sklep, da oseba huje ogroža lastno zdravje in da želenega izboljšanja njenega duševnega stanja ni mogoče doseči drugače kot z (enomesečnim) zadržanjem na bolnišničnem oddelku pod posebnim nadzorom.3 Ugotovitve v sklepu tudi ne nudijo podlage za zaključek, da bi oseba zaradi duševne bolezni imela hudo moteno presojo realnosti, ki ji preprečuje, da bi bila sposobna oblikovati pravnorelevantno volje glede svojega zdravljenja. Iz izvedenskega mnenja namreč ne izhaja, ali in v kakšni meri je prizadeta njena voljna sfera in ali je odklonitev zdravljenja posledica svobodne, razumske odločitve. Izvedensko mnenje nadalje ne daje podlage za odgovor na vprašanje, kako se bo enomesečno zadržanje na zdravljenju po pričakovanjih odrazilo v zdravstvenem stanju osebe (in še prej, kakšno zdravljenje je potrebno za dosego te spremembe) in ali ogrožanja zdravja res ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

12. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Sodišče naj v novem postopku dopolni dokazni postopek (predvsem z dopolnitvijo izvedenskega mnenja), nato pa izvede na konkretnih dejstvih temelječo presojo o tem, ali so podani zakonski pogoji za zdravljenje na bolnišničnem oddelku pod posebnim nadzorom.

13. O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje.

1 Odločba US RS U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003, Uradni list RS, št. 131/2003. 2 Prim. npr. sklepa VSL I Cp 269/2016 z dne 1. 2. 2016 in I Cp 3377/2016 z dne 3. 1. 2017. 3 Ni odveč dodati, da je pritožnik imel možnost, da bi zbrano procesno gradivo ovrednotil že v postopku pred sodiščem prve stopnje, še toliko bolj, ker je - kot je navedel v pritožbi - očitno že tedaj ocenil, da ne zadostuje za izrek ukrepa. S takim ravnanjem bi prispeval, da bi se postopek čim hitreje izvedel in da bi zadržanje osebe trajalo najkrajši možni čas.