Jedro

Tožnik je vpisan tako v polje 50 kot 54 (listov 4 in 5) ECL. Ker blago ni bilo predano namembni carinarnici in zanj ni bila vložena uvozna carinska deklaracija, je tožnik kot špediter dolžan plačati carino in druge uvozne dajatve na podlagi 202. člena CZ SFRJ. Dolžnost carin zavezanca pa je tožnik z vpisom v polje 50 ECL prevzel tudi v smislu 24. člena CZ SFRJ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 9.12.1998 (pravilno 1999), s katero je slednja kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice L. z dne 4.4.1997. S prvostopno odločbo je prvostopni carinski organ tožeči stranki po uradni dolžnosti obračunal carino in druge carinske dajatve v višini 1.116.449 SIT za 22.290 kg belega sladkorja v skupni vrednosti 20.900 DEM oziroma 1.660.578 SIT, prijavljenega carinski izpostavi N.m. po ECL z dne 20.6.1994, saj blago ni bilo predano in zanj ni bila vložena uvozna carinska deklaracija za obračun carine in drugih uvoznih dajatev. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik v ECL, vknjiženi v kontrolnik prispelega blaga pod št. 7936, vpisan v polje 50 kot glavni zavezanec. V to polje pa se vpiše špedicija, ki pri odpremni carinarnici za prevoznika položi varščino ali položi garancijo banke in se s tem zaveže, da bo plačala carinski dolg, ki bo nastal, če prevoznik blaga ne bo predal namembni carinarnici. Tožnik je v obravnavanem primeru blago, deklarirano na ECL, prijavil kot prispelo na namembno carinsko izpostavo N.m., čeprav je vedel, da dejansko sploh ni prispelo skupaj s karnetom, potrjenim na vstopu na Carinski izpostavi D. vas dne 16.6.1994, saj je to listino prejel po pošti, čeprav bi morala spremljati blago. S prijavo dospetja blaga namembni carinski izpostavi in vpisom v polje 50 ECL je tožnik kot carinski zavezanec prevzel nase obveznost za pravilno ravnanje s carinskim blagom. Iz polja 54 ECL pa je razvidno, da je z listom z zaporedno številko 4 tudi prijavil predajo blago carinski izpostavi N.m. Ker potem ni vložil uvozne deklaracije, mu je obveznost nastala. Z vpisom v polje 50 ECL pa je prevzel dolžnost carinskega zavezanca za plačilo neplačane carine in drugih uvoznih dajatev tudi smislu 24. člena CZ SFRJ.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je med strankama nesporno, da je bilo blago z obmejne - odpravne carinarnice zaradi uvoznega carinjenja z ECL prenapoteno na namembno carinarnico, kamor pa blago nikoli ni prispelo, ampak se je že pred tem izmaknilo carinskemu nadzoru in bilo dano v prost promet. Zato je tudi po presoji sodišča prvostopni carinski organ na podlagi 2. odstavka 249. člena CZ SFRJ utemeljeno začel postopek carinjenja po uradni dolžnosti. Ne drži, da ni mogoč preizkus pravnih podlag, na katerih temelji izpodbijana odločba. Že iz odločbe prvostopnega organa je razvidna tako pravna podlaga za naknadno preverjanje ECL (274. člen CZ SFRJ) kot tudi tiste za naknadni obračun (249. člen CZ SFRJ). Sporno tudi ni, da je tožnik vpisan v ECL kot deklarant, to pa pomeni, da ima skladno z določbo 202. člena CZ SFRJ nedvomno položaj carinskega dolžnika in s tem položaj stranke - carinskega zavezanca v tem postopku. Ker iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik vpisan tako v polju 50 ECL kot tudi v polju 54 listov 4 in 5 ECL kot špediter, ki blago prijavlja, so ugovori glede trditev, da je tožnik razbremenil carinskega zavezanca protispisni.

Tožnik A.A. vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da bi moralo upravno sodišče pojasniti, zakaj je bila izpodbijana sodba sploh vročena pritožniku, saj pritožnik ni vložil nobene tožbe zoper toženo stranko, ta sodba tega ne obrazlaga in je tako ni mogoče v tem delu preizkusiti. Podrejeno pa navaja, da je tožena stranka carinarnici v prejšnjem postopku naložila, da zasliši vse udeležence postopka, česar pa ta ni storila in je tako zagrešila absolutno procesno kršitev. Upravno sodišče ni presojalo tožbenih navedb, ampak je navedlo, da ni sporno, kdaj je nastal carinski dolg, ta pojem pa je uveden v slovenski pravni sistem šele s 1.1.1996, v obravnavanem primeru pa je bilo potrebno uporabiti carinski zakon SFRJ, ki tega instituta še ni poznal. V tožbi je bilo navedeno, da je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje in bi tako upravno sodišče moralo skladno s členom 50 ZUS razpisati glavno obravnavo. V sodbi se navaja pojem carinskega dolžnika, kar kaže, da je bila izdana v nasprotju z določbami CZ SFRJ, ki je veljal v času uvoza predmetnega blaga, saj šele slovenski carinski zakon uvaja institut carinskega dolžnika. Zmotna uporaba prava je tudi v trditvi sodbe, da je pravna podlaga za obračun carine v členu 249 CZ SFRJ, saj ta člen določa le pravico carinskih organov, da uvedejo postopke obračuna carine po uradni dolžnosti, praviloma pa se postopek carinjenja začne na podlagi carinske deklaracije, ki jo vloži stranka ali njen pooblaščenec. Sodba pritrjuje tožbenemu izvajanju, da blago ne more biti ocarinjeno na podlagi 253. in 254. člena CZ, pri tem pa je vprašanje, na kateri pravni podlagi je tožena stranka ocarinila blago. Odgovor je, da na nobeni, zato je tudi odločitev sodišča brez materialnopravne podlage. Najprej bi bilo potrebno rešiti predhodno vprašanje, to je kršitev predpisov o carinskem nadzoru, šele nato bi se lahko odločalo o obračunu carine. Carinski zavezanec pa je tisti, ki je kršil predpise, ne pa tožnik, ki je blago prijavil, kot je to določal zakon. Zmotna so tudi izvajanja v sodbi o stroških postopka, predvsem pa sodba za te trditve ne navaja pravne podlage. Zato tožnik predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo razveljavi. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje ne pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija prvenstveno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno. Ne gre namreč pritrditi navedbi revizije, da ni jasno, zakaj je bila izpodbijana sodba sploh vročena tožniku češ, da ta ni vložil nobene tožbe. Iz uvoda izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je upravni spor sprožila tožeča stranka T. d.o.o., ki jo je zastopal direktor B.B., njega pa K.K., odvetnik iz C., upravni spor pa sta prevzela družbenika A.A. in V., družba za mednarodno špedicijo in transport d.o.o.. Navedeno potrjujejo tudi podatki upravnih spisov. Tako je tožbo zoper carinsko upravo RS vložila družba T. d.o.o., zastopana po direktorju B.B., ki ga zastopa odvetnik K.K. iz C. S sklepom U 150/2000-7 z dne 28.2.2002 pa je Upravno sodišče RS v Ljubljani ugotovilo, da je postopek prekinjen od 3.10.2000, saj je bila po podatkih sodnega registra tožeča stranka na podlagi pravnomočnega sklepa, izdanega po določilih Zakona o finančnem poslovanju podjetij, dne 3.10.2001 izbrisana iz sodnega registra. Sodišče je tako na podlagi 208. člena ZPP pozvalo družbenika tožeče stranke A.A. ter V., družbo za mednarodno špedicijo in transport d.o.o.., da prevzameta upravni spor ter ju obvestilo, da se bo s postopkom nadaljevalo, ko jima bo ta sklep vročen. Sklep je bil revidentu vročen dne 4.3.2002, sodišče je tako nadaljevalo s postopkom ter 18.12.2003 izdalo izpodbijano sodbo. Tako ne gre pritrditi revidentu, da ni jasno, zakaj ga je upravno sodišče štelo za stranko v postopku.

Po oceni revizijskega sodišča tudi ni podana bistvena kršitev pravil postopka zaradi neopravljene glavne obravnave, saj stranke v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale, prava tako pa razen vpogleda v odločbe upravnih organov tudi niso predlagale nobenih dokazov.

Revizija uveljavlja še nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi je ves čas postopka nesporno, da je tožnik vpisan v polje 50 predmetne ECL kot glavni zavezanec, s čimer se je zavezal, da bo plačal carinski dolg, ki bo nastal, če prevoznik blaga ne bo predal namembni carinarnici. Tožnik pa je bil vpisan tudi v polju 54 listov 4. in 5. ECL kot špediter, ki je prijavil predajo blaga carinski izpostavi N.m., čeprav blago ni bilo predano in zanj ni bila vložena uvozna carinska deklaracija za obračun carine in drugih uvoznih dajatev. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa se je po oceni revizijskega sodišča prvostopno sodišče pravilno oprlo na določila 202. ter 249. člena CZ SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 70/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89, 21/90 in 34/90 p.b.) 1. odstavek 202. člena CZ SFRJ določa, da so prevoznik, organizacija združenega dela oziroma podjetje, ki ga pooblasti prevoznik, dolžni blago, ki je poslano namembni carinarnici, prijaviti in na zahtevo te carinarnice predati v dobrem stanju in v določenem roku. Glede na to, da je bil tožnik po predmetni ECL vpisan tako v polju 50 ECL kot polju 54 kot špediter, ki prijavlja blago, kot da je prispelo na namembno carinsko izpostavo, je na podlagi omenjenega 202. člena CZ SFRJ carinski zavezanec. Dolžnost carinskega zavezanca pa je tožnik, ki je vpisan v polje 50 ECL, prevzel tudi v smislu 24. člena CZ SFRJ, ki določa, da je carinski zavezanec oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki vnaša blago na carinsko območje države ali ga od tod iznaša, kakor tudi druge osebe, ki so v primerih določenih s tem zakonom dolžne plačati carino. Za blago, ki se izgubi ali na drug način izgine na poti od carinske črte do namembne carinarnice, pa določa, da je carinski zavezanec prevoznik ali tista oseba, ki je blago prevzela od carinarnice. Revizija je s tem v zvezi opozarjala, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za obračun carine, saj 2. odstavek 249. člena določa le pravico carinskih organov, da uvedejo postopke obračuna carine po uradni dolžnosti, čemur pa revizijsko sodišče ne more pritrditi. Sodišče prve stopnje se je namreč pri določitvi carinskega zavezanca izrecno oprlo na določbo 202. člena CZ SFRJ poleg tega pa je navedlo, da se strinja z vsemi razlogi, s katerimi je svojo odločitev že pojasnila tožena stranka, katera pa se je izrecno sklicevala tudi na 24. člen CZ SFRJ. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.