Jedro

Izviren način grafičnega prikaza kozmičnih vplivov na rastline v določenem letu za praktično uporabo pri vrtnarjenju (biokoledar) je avtorsko delo. Poleg povračila premoženjske škode je upravičen tisti, čigar avtorska pravica je bila kršena tudi do denarne odškodnine za negmotno škodo in do objave sodbe na stroške toženca.

Izrek

Pritožbama obeh pravdnih strank se delno ugodi s tem, da se I. izrek prvostopenjske sodbe pod tč. 2. in 6. spremeni, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati prvotožniku znesek 315.080,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.5.1993 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Kar zahteva prvotožnik več, se zavrne." II. Izrek sodbe pod tč. 4. in 5. se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka kršila avtorsko pravico tožnika s tem, da je neugotovljenega dne v začetku leta 1991 tiskala in dala v promet "Lunin koledar" naravnega vrtnarjenja 1991, ki je po grafičnih rešitvah enak tožnikovemu "Bio koledarju 1991", kar je storila brez njegovega dovoljenja in tako, da na svojem izdelku ni posebej imenovala tožnika kot avtorja le-tega. Rasodilo je tudi, da mora plačati tudi znesek 173.294,00 SIT odškodnine za materialno škodo ter satisfakcijo za storjeno moralno škodo v znesku 200.000,00 SIT. Zaradi kršitve osebnostne pravice je v sodbi še naložilo, da je tožena stranka dolžna na svoje stroške objaviti to sodbo v časopisih "Delo", "Republika" in "Slovenec" v celoti.

Zoper to sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki in sicer iz vseh pritožbenih razlogov (353/1 čl. ZPP). Tožeča stranka izpodbija sodbo le v zavrnilnem delu materialnega odškodninskega zahtevka tč. 2. oz. tč. 6. izreka. Sodišče prve stopnje napačno ocenjuje, da brezeplačno razdeljenih 7.877 kosov Luninovega koledarja tožene stranke predstavlja zgornjo mejo predvidoma dosežene prodaje tožeče stranke v letu 1991. Takšna korelacija ni dokazana, medtem ko je tožeča stranka razen s prodajo v letu 1990 dokazala, da bi prodala vse izvode natisnjenega biokoledarja, kolikor bi tožena stranka na trg ne plasirala svojega izdelka. Kupci so se na toženkino ponudbo odzvali tako, da niso več kupovali koledarja tožeče stranke. Sodba prvostopenjskega sodišča upošteva zgolj izgubljeni dobiček, ne pa na vsak izvod 18,00 SIT stroškov, kakor jih pravilno ugotovi sodišče prve stopnje. Na ugotovljeno in dokazano število neprodanih izvodov je potrebno najprej izračunati navadno škodo (18,00 SIT) ter temu dodati izgubljeni dobiček (22,00 SIT), kar skupaj znese 40,00 SIT po kosu. Zavrnitev iz naslova navedene škode pomeni kršitev materialnega prava v smislu 189. čl. ZOR, ker ni prisodilo ekvivalenta škode, da bi ostal položaj tožene stranke takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega ravnanja tožene stranke. Tožeča stranka kupnino za svoj biokoledar sproti zamenja v devize in jih kasneje pretopi v SIT, ko plačuje obveznosti iz svoje društvene dejavnosti. Tožena stranka je zaradi škodnega ravnanja izgubila 29.950 DEM, kar bi dobila z menjavo slovenskih tolarjev v nemške marke v ljubljanskih menjalnicah v času ravnanja tožene stranke. Če bi tožena stranka te devize prodala po tečaju na dan sodbe, znese zahtevek prav toliko, kolikor tožeča stranka uveljavlja v svojem tožbenem zahtevku. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo gospodarjenja z zasluženim denarjem in ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin nastanka škode, je dejansko stanje nepopolno ugotovil in zato tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče naj izpodbijano 2. točko izreka razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka zatrjuje, da njen "Lunin koledar 1991" ni enak koledarju tožeče stranke, ker je iz izbranih barv razvidno, da tožena stranka uporablja drugo barvno lestvico ter grafično obliko. Po mnenju tožeče strake izdelek tožeče stranke, podobno kot pogodbeni obrazci in tiskovine (sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. 903/92 z dne 26.5.1992), ne uživa avtorskopravne zaščite po 3. čl. Zakona o avtorski pravici, saj gre v konkretnem primeru le za grafični prikaz vplivov kozmičnih teles kot določenega objektivnega dejstva. Ni mogoče trditi, da lahko samo tožeča stranka izdaja takšen koledar. Koledar je mogoče izdajati v različnih grafično izoblikovanih variantah. Tožena stranka ni imela namena posnemati koledar tožečih strank, da bi ga prodajala na trgu, temveč je služil le kot priloga k njeni knjigi. Tožena stranka tudi ne vidi pravnega temelja za objavo prvostopenjske sodbe v časopisih Delo, Republika in Slovenec, saj se koledar tožene stranke ni pojavljal v trgovinah, kioskih itd., temveč je dostavljen kupcem kot dodatna pozornost, ko so naročili knjigo po pošti. Predvsem pa tudi ni označeno, da bi bil Lunin koledar 1991 tožnikovo delo, da bi imel pravni interes za objavo sodbe. Za dosego namena odprave moralne škode (satisfakcija) je v primeru kršitve osebnostne pravice potrebno uporabiti 199. čl. ZOR, vendar pa je glede na prisojeno satiskakcijo za duševne bolečine v znesku 200.000,00 SIT mogoče sklepati, da te duševne bolečine niso bile tako hude, da bi bila upravičena še objava v časopisih.

Pritožbi pravdnih strank sta le deloma utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da izdelku tožeče stranke pripada zaščita po avtorskem pravu. Določilo 3. čl. Zakona o avtorski pravici (Ur. l. SFRJ 19/78) pove, da za avtorsko delo velja ustvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti in drugih vrst ustvarjalnosti ne glede na vrsto in obliko izražanja, razen če v Zakonu o avtorski pravici ni drugače določeno. Glede na takšno definicijo avtorskega dela, ob pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da gre za izviren, ustvarjalen način grafičnega prikaza kozmičnih vplivov na rastline za praktično uporabo vrtičkarjev v določenem letu 1991, je sprejemljiva pravna ocena, da gre za avtorsko delo. Višje sodišče ob tem pripominja, da sicer drži, da sodna praksa ne priznava avtorske zaščite pogodbenim obrazcem in tiskovinam (Cpg 903/92), vendar pa v konkretnem primeru ni šlo le za problem grafične ali estetske upodobitve koledarja, temveč za izviren način prikazovanja naravnih zakonitosti vpliva nebesnih teles na okolje tako, da je to mogoče brez nadaljnjega uporabiti v praksi.

Sodišče je utemeljeno prepričano, da je "Lunin koledar 1991" le posnetek tožnikovega "Biokoledarja", kar dokazujejo številne podrobnosti (barv, ki se ujemajo po dnevih, označbe ugodnega obdobja za setev). Ob primerjava med obema koledarjema in kozmetični popravki na koledarju tožene stranke pa tudi ni verjetno, da tožena stranka, ni imela namena posnemati koledar tožeče stranke. Za odškodninsko odgovornost ob dejstvu, da tožeča stranka ne uveljavlja ceno posebne priljubljenosti, tudi ob domnevani nezavestni malomarnosti vprašanje stopnje krivde ni pomembno. Tisti, ki je zaradi kršenja materialne avtorske pravice utrpel škodo, je upravičen od povzročitelja zahtevati, da mu to škodo povrne (95. člen ZAP), skladno s pravnimi pravili odškodninskega prava, ki veljajo za povračilo take škode.

Sodišče druge stopnje sprejema kot pravilen izpodbijani način ugotavljanja števila izvodov "Bio koledarja 1991", ki jih tožeča stranka po krivdi tožene stranke, ni mogla prodati, ker so na trg prišli "Lunini koledarji 1991", ki jih je izdala tožena stranka.

Škoda je v neprodanem številu koledarjev, vendar se je mogoče strinjati le z zaključkom, da tožena stranka odškodninsko odgovarja za tolikšno število neprodanih koledarjev tožeče stranke, kot je na podlagi dokazne ocene prvega sodišča spravila v promet "Luninih koledarjev 1991", to je 7.877 izvodov. Temu nasprotna sklepanja tožeče stranke o krivdi tožene stranke za še večje število neprodanih izvodov "Bio koledarja 1991", niso logična in v izvedenih dokazih tudi po mmenju pritožbenega sodišča nimajo opore. Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke glede neupoštevanja višine škode, ki jo je utrpela pri vsakem neprodanem izvodu koledarja tudi s tem, ko ji niso bili povrnjeni dejanski stroški v višini 18,00 SIT, ki sicer niso sporni. Škoda je zmanjšanje premoženja tožeče stranke (navadna škoda) in preprečitev njegovega povečanja (izgubljeni dobiček) zaradi neprodanih koledarjev, kar oboje mora tožeči stranki povrniti tožena stranka (189. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 do 57/89), da bo ostal gmotni položaj tožeče stranke kot bi bil, če ne bi bilo kršitev avtorske pravice s strani tožene stranke.

Ob pravilni uporabi določb materialnega prava je bilo zato potrebno prisoditi tožeči stranki še odškodnino za navedeno škodo v višini 18,00 SIT, kar znese za 7.877 izvodov, ki so ostali neprodani po krivdi tožene stranke, skupaj 141.876,00 SIT, za kolikor je sodišče druge stopnje zvišalo pod tč. 2. in 6. izreka prve sodbe obseženi znesek tako, da znaša spremenjena odškodnina prvi tožeči stranki za gmotno škodo 315.080,00 SIT z zamudnimi obrestmi od tega zneska za čas odkar je tožeča stranka uveljavljala tak zahtevek (4.5.1993) dalje, medtem ko je bilo potrebno zavrniti višji odškodninski zahtevek (v presežku, ki je razlika med zahtevano odškodnino za gmotno škodo 2,048.610,00 SIT in prisojenim zneskom z obrestmi). Na podlagi določila tč. 4. člena 373 Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90, ZPP) je zato pritožbeno sodišče v navedenem obsegu spremenilo sodbo prve stopnje.

Načelo je, da naj oškodovanec prejme kot odškodnino toliko, kolikor je izgubil (popolno odškodnino v smislu 190 čl. ZOR). V konkretnem primeru ni dvoma, da je tožeča stranka upravičena do denarne odškodnine za gmotno škodo, ker drugačna restitucija niti ni mogoča. Za zahtevek v protivrednosti tuje valute pa tudi po mnenju instančnega sodišča ni materialnopravne podlage iz razlogov, ki jih je navedlo prvo sodišče. V tem primeru gre za čisto denarno odškodninsko terjatev, za katero je potrebno prisoditi odškodnino v skladu z načelom denarnega nominalizma v višini nastale škode (394. člen ZOR), ki jo ni mogoče valorizirati oziroma ocenjevati po vrednosti na dan odločanja (2. odst. 189. čl. ZOR) s tem, da ima oškodovanec pravico do zamudnih obresti od dneva, ko je vložil tožbo.

Kršena je bila tudi moralna avtorska pravica tožnika P. Š. Tožnik je za to vrsto škode upravičen do pravične denarne odškodnine (95. člen ZAP). Utemeljenost in višina te odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve moralnih avtorskih pravic kot osebnostnih pravic se presoja v skladu z določili členov 200 in 203 ZOR ter jo kot kaže glede teh zakonitih pogojev nihče ne izpodbija. Mogoče je le pritrditi razlogom prvostopnega sodišča glede odškodnine v višini 200.000,00 SIT s prisojenimi zamudnimi obrestmi.

Prenagljena je po mnenju sodišča druge stopnje le odločitev prvega sodišča, da je treba sodbo objaviti na stroške tožene stranke na način, kot ga je predlagal tožnik. Materialnopravna podlaga za odločitev o takem zahtevku je v 96. členu ZOR. Gre torej za povračilo škode na nepremoženjskem področju z obliko odškodnine, ki ni premoženjske narave (199. člen ZOR) in jo je potrebno prisoditi poleg pravične denarne odškodnine, da se tudi na tak način doseže namen, ki se doseže z odškodnino. Moralne avtorske pravice so: avtorjeva pravica, da ga priznajo in navedejo kot ustvaritelja dela, pravica, da se upre vsaki skazitvi, okrnitvi ali drugačni spremembi svojega dela in pravica, da se upre vsaki uporabi dela, ki bi žalila njegovo čast in ugled (28. člen ZAP). S stališča kršenja tovrstnih pravic tožeče stranke v obravnavanem primeru ni jasno, zakaj je potrebna objava celotne prvostopne sodbe, ki obravnava tudi druge (premoženjske) odškodninske zahtevke. V vsakem primeru, ko se prisoja odškodnina, je potrebno preizkusiti, ali je odškodnina (v tem primeru zadoščenje z objavo sodbe) po načelih odškodninskega prava ustrezna.

Na ta vprašanja izpodbijana sodba, ki se le na splošno sklicuje na določilo 199. člena ZOR, ne daje odgovora. V tem delu ima sodba prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih jo ni mogoče preizkusiti ter jo je moralo drugostopno sodišče razveljaviti iz teh vzrokov ter vrniti zadevo v tem obsegu in zaradi odločitve o storških postopka (4. in 5. točka izreka sodbe) v novo sojenje (prvi odst. 369. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbe je pridržalo za končno odločbo, skladno z določilom 4. odstavka 166. člena ZPP.