Jedro

Ker je bila tožnikova odsotnost za 14. 12. 2001 (zaradi specialističnega zdravniškega pregleda) predvidljiva, in ker o tej odsotnosti vnaprej (niti kasneje) ni obvestil tožene stranke, se šteje, da ni bil na razpolago za zaposlitev. To je imelo na podlagi 10. točke 25. člena Pravilnika o merilih za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb in o prenehanju pravice do denarnih prejemkov iz zavarovanja za primer brezposelnosti za posledico, da mu je utemeljeno prenehala pravica do teh denarnih prejemkov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 21. 1. 2002 in 19. 4. 2002, zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v skladu z odločbo z dne 23. 11. 2000 plačati 166.686,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti, kot izhaja iz sodbe, ter da mu je dolžna povrniti stroške postopka.

2. Tožena stranka je odločila o prenehanju pravice tožnika do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki mu je bila priznana z odločbo z dne 23. 11. 2000, ker se ni odzval vabilu svetovalke za 14. 12. 2001 in svoje odsotnosti ni opravičil. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik za vabilo vedel, da je imel isti dan sicer specialistični pregled, vendar ga zdravstveno stanje ni oviralo, da tožene stranke ne bi obvestil o razlogih za odsotnost. Glede na določbo 32. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in nadalj.) ter določbe 6., 7. in 25. člena Pravilnika o merilih za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb in o prenehanju pravice do denarnih prejemkov iz zavarovanja za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 2/99 - v nadaljevanju Pravilnik) to pomeni, da ni bil na razpolago za zaposlitev in mu je zato utemeljeno prenehala pravica do denarnega nadomestila.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi zaključki in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da se sodišče prve stopnje v novem sojenju ni držalo napotkov sodišča druge stopnje, saj tožene stranke ni vabilo na zaslišanje, tožnika pa ni zaslišalo, čeprav je bil prisoten na naroku dne 24. 11. 2005. Sodišče druge stopnje je tožnikove pritožbene navedbe v tej smeri odpravilo z zapisom, da so protispisne, vendar brez obrazložitve. Iz sodnega spisa in zapisnika z dne 24. 11. 2005 je jasno razvidno, da sodišče tožnika ni zaslišalo, čeprav bi ga moralo, s tem pa je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je napačno razumelo in uporabilo tudi 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), saj bi to določbo lahko uporabilo šele po izvedbi vseh predlaganih dokazov. S tem je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj mu ni bila dana možnost obravnavanja, sodba pa ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker je sodišče zavrnilo njegov predlog, da se opravijo poizvedbe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o njegovem zavarovanju v letih 2000 do 2002, ker zavrnitve tega dokaznega predloga ni obrazložilo, sodišče druge stopnje pa o tem ni zapisalo ničesar. Dne 14. 12. 2001 ni mogel biti v bolniškem staležu, ker ga je tožena stranka nezakonito izbrisala iz evidence in mu odvzela pravice, ki so mu pripadale kot brezposelni osebi. Zmotno uporabo materialnega prava vidi v tem, da sta sodišči druge in prve stopnje napačno presodili, da je v letu 2001 obstajala zakonska ureditev o fikciji vročitve.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki nanjo nista odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1) oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (384. člen ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo, sodišče druge stopnje pa je njegov pritožbeni ugovor v tej smeri zavrnilo le z utemeljitvijo, da je ta trditev protispisna. Sodišče prve stopnje je namreč v postopku, ki je sledil sklepu sodišča druge stopnje Psp 331/2003-2 z dne 3. 9. 2004, in v katerem je le-to naložilo sodišču prve stopnje, da zasliši tožnika, to tudi storilo na glavni obravnavi dne 17. 12. 2004 (list. št. 55). Zato tožnik neutemeljeno trdi, da ni bil zaslišan. Res sicer sodišče prve stopnje na zadnji glavni obravnavi pred spremenjenim senatom dne 24. 11. 2005, ni izrecno navedlo, da se prebere tudi zapisnik o izvedbi dokaza s tožnikovim zaslišanjem, v sodbi pa se sklicuje na to, da je zaslišalo tožnika, vendar te nedoslednosti tožnik ne uveljavlja kot kršitve določb postopka. Tudi iz razlogov obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da se le-ta sklicuje na izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika - predvsem glede tega, da je sam izpovedal, da je vedel, da ima pri svetovalki tožene stranke razgovor dne 14. 12. 2001 in da svoje odsotnosti ni opravičil. 9. Sodišči druge in prve stopnje tudi nista kršili določb postopka, s tem ko sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožene stranke. Napotek sodišča druge stopnje v citiranem razveljavitvenem sklepu, da naj sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku zasliši tudi toženo stranko, je bil neposrečen, saj pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke (zakoniti zastopnik se namreč zasliši za stranko, ki je pravna oseba). To pa bi bilo povsem nepotrebno, saj zakoniti zastopnik tožene stranke nima prav nobene zveze s spornim razmerjem v tej zadevi in njegovo zaslišanje v ničemer ne bi moglo prispevati k ugotovitvi pomembnih dejstev.

10. Neutemeljen je revizijski očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika o nadaljnjih poizvedbah pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - češ, da sodišče prve stopnje zavrnitve tega dokaznega predloga ni z ničemer obrazložilo, sodišče druge stopnje pa o tem ni navedlo ničesar. Treba je opozoriti na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, po kateri mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje se torej ni dolžno opredeliti prav do vseh pritožbenih navedb. V tem primeru tožnik v pritožbi razen navedbe, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog za poizvedbe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavrnilo, sploh ni uveljavljal bistvene kršitve določb postopka. Iz sklepa sodišča prve stopnje o tem, da se ta dokaz ne dopusti, tudi jasno izhaja, da ga sodišče ni izvedlo zaradi tega, ker je bil predlagan prepozno, in ker za odločbo ni pomemben. Glede na to obrazložitev in dejstvo, da tožnik temu ni izrecno nasprotoval in ni uveljavljal bistvene kršitve določb postopka v pritožbi, se tudi sodišče druge stopnje upravičeno ni opredelilo do splošne pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje "ta dokazni predlog zavrnilo." Zato bistvena kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje, ki bi bila lahko revizijski razlog (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), ni podana.

11. Neutemeljen je tudi očitek o bistvenih kršitvah določb postopka zaradi napačne uporabe določbe 34. člena ZDSS-1. Res je sicer sodišče prve stopnje nekatere poizvedbe pri toženi stranki opravilo kar samo, še pred izvedbo vseh za odločitev pomembnih dokazov, ki so jih predlagale stranke, vendar to samo po sebi ne predstavlja bistvene kršitve po 8. ali 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne bistvene kršitve po določbi prvega odstavka iste zakonske določbe - saj to ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Pri tem ni zanemarljivo, da je sodišče prve stopnje poskušalo ugotoviti dodatna dejstva o tožnikovem statusu v spornem obdobju prav zaradi njegove izpovedi na naroku dne 17. 12. 2004, da ga "zanima, zakaj ga je tožena stranka pred spornim datumom izključila iz evidence oziroma, da v tem času ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja". Vse dodatne poizvedbe oziroma izvajanje dokazov v to smer tudi niso vplivale na odločitev sodišča. Odločilno dejstvo za presojo v tej zadevi se namreč nanaša zgolj na to, ali je bil tožnik za 14. 12. 2001 vabljen na osebni razgovor k svetovalki zaposlitve pri toženi stranki in ali so obstajali utemeljeni razlogi, da svoje odsotnosti ni opravičil, ne pa, kakšen je bil v tem času njegov status zavarovanca. Ugotovitve v tej smeri niso odločilne in ne morejo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

12. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. Nepomembno je revizijsko zatrjevanje v zvezi z vročitvijo vabila k toženi stranki za 14. 12. 2001, saj je prav tožnik izpovedal, da je za razgovor pri svetovalki tožene stranke tega dne vedel in da svojega izostanka ni opravičil, to pa sta kot dejansko podlago odločitve sprejeli tudi sodišči druge in prve stopnje. Ker je dokazni zaključek tudi, da bi tožnik o svoji (sicer upravičeni) zadržanosti dne 14. 12. 2001 toženo stranko lahko obvestil, ni materialnopravne podlage za drugačno presojo. Iz 32. člena ZZZPB namreč izhaja, da zavarovancu preneha pravica do denarnega nadomestila (med drugim), če ni na razpolago za zaposlitev (glej tudi prvi odstavek 16. člena ZZZPB, po katerem je dejstvo, da je oseba na razpolago za zaposlitev eden od opredelilnih elementov brezposelne osebe po tem zakonu). Razpolaga za zaposlitev po Pravilniku zajema dolžnost dosegljivosti brezposelne osebe (5. člen) in dolžnost obveščanja o odsotnosti (7. člen). Po 10. členu Pravilnika se šteje, da brezposelna oseba ni na razpolago, če (med drugim) ni dosegljiva ali ne ravna v skladu s prvim, drugim, tretjim in četrtim odstavkom 7. člena. Pri tem iz tretjega in četrtega odstavka 7. člena Pravilnika izhaja, da mora v primeru predvidljive odsotnosti zaradi bolezni brezposelne osebe le-ta obvestiti zavod najmanj tri dni pred pričetkom predvidene odsotnosti, v primeru nenadne bolezni oziroma poškodbe pa najkasneje v roku treh dni po prenehanju razloga za odsotnost. Ker je bila tožnikova odsotnost za 14. 12. 2001 (zaradi specialističnega zdravniškega pregleda) predvidljiva, in ker o tej odsotnosti vnaprej (niti kasneje) ni obvestil tožene stranke, se šteje, da ni bil na razpolago, to pa je imelo na podlagi 10. točke 25. člena Pravilnika za posledico, da mu je utemeljeno prenehala pravica do denarnih prejemkov iz naslova zaposlovanja za primer brezposelnosti.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.