Jedro

Podrejenost delavca je prepoznana že v fazi sklepanje pogodbe o zaposlitvi. V drugem odstavku 17. člena ZDR-1 je tako določeno, da mora delodajalec delavcu izročiti pisni predlog pogodbe o zaposlitvi praviloma tri dni pred predvideno sklenitvijo, pri čemer sankcije, ki bi zadele delavca, če predloga ne sprejme, niso predpisane (ni določeno, kot npr. v drugem in tretjem odstavku 20. člena OZ, da bi delavec, ki ne sprejme predlagane pogodbe o zaposlitvi, odškodninsko odgovarjal). Glede na takšno specialno ureditev v ZDR-1, ki daje delavcu čas za premislek, ali bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, po tem ko je že v celoti določena njena vsebina, se zastavlja vprašanje, ali se njegova odgovornost, če nato ponujene pogodbe o zaposlitvi ne sprejme, sploh lahko presoja na podlagi tretjega odstavka 20. člena OZ.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je toženec pogajanja opustil iz utemeljenega razloga oziroma da je imel pravno upošteven razlog, da po pogajanjih s toženko aneksa k pogodbi o zaposlitvi (nove pogodbe o zaposlitvi) ni sklenil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je dolžan toženec tožnici plačati 28.512,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2017 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje pravdne stroške, tožencu pa je dolžna plačati pravdne stroške v višini 3.210,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je zahtevek utemeljila na tretjem odstavku 20. člena OZ, pri čemer je treba pri presoji ravnanj posamezne stranke v pogajanjih upoštevati načelo vestnosti in poštenja. Iz tega izhaja, da si mora stranka prizadevati ne le za uresničitev svojih interesov, ampak mora upoštevati tudi interese nasprotne stranke oziroma mora biti do druge stranke kljub nasprotujočim si interesom lojalna. Sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo dejstva, da je toženec zasledoval le lastne interese, kot tudi ni pravilno upoštevalo poteka pogajanj med pravdnima strankama. Stranki sta bili dogovorjeni, le do podpisa aneksa k pogodbi o zaposlitvi (še) ni prišlo. Toženec je s svojim ravnanjem povzročil, da do predaje dela v času odpovednega roka ni prišlo, tožnica se je z njim dogovorila, da bo ostal v delovnem razmerju. Toženca ni silila v pogajanja, njegove pogoje za sklenitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi je sprejela. Pravno ni sprejemljivo, da bi delavec ob izteku odpovednega roka odklonil podpis že dogovorjenega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ne da bi odgovarjal za povzročeno škodo. Sodišče prve stopnje bi moralo strogo presojati razloge toženca za odstop od pogajanj. Tožnica zaradi uspešnih pogajanj ni imela nobenega razloga, da bi poskrbela, da se bo toženčevo delo predalo sodelavcem. V izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa sklepa, da je imel toženec utemeljene razloge, da aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni podpisal. Podano je nasprotje med razlogi sodišča prve stopnje, v obrazložitvi je navedlo, da toženec ni želel ostati v delovnem razmerju pri tožnici, hkrati pa da je imel željo po nadaljevanju delovnega razmerja. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo razlogov, zaradi katerih toženec ni sklenil aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Ni pravilno upoštevalo vsebine elektronskega sporočila z dne 3. 4. 2017. Izven trditvene podlage je upoštevalo izpoved toženca, zakaj se je odločil, da aneksa k pogodbi o zaposlitvi s tožnico ne bo sklenil, njegova izpoved je neživljenjska in neprepričljiva. Toženčeva izpoved je prirejena potrebam tega spora. Zdravnika je obiskal šele po tem, ko je sklenitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi odklonil, to dokazuje, da pred tem ni bil podvržen stresu ali pritiskom s strani tožnice. V pogajanjih je izrazil svoje želje po višji plači, daljšem letnem dopustu in večjem obsegu raziskovalnega dela, to je tožnica upoštevala. Toženec je neresnično izpovedal o obsegu konkurenčne klavzule, kot bi ga zavezovala po prenehanju delovnega razmerja, s konkurenčno klavzulo je očitno soglašal, saj je pogodbo o zaposlitvi s tožnico podpisal. Določbe o konkurenčni klavzuli sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo upoštevati. Zmotno je ocenilo izpoved priče A.A., toženčevega prijatelja. Priča A.A. je izpovedal, da je bil toženec že v januarju 2017 pod pritiskom, pa takrat o konkurenčni klavzuli sploh še ni bilo govora. Toženec se je očitno sam zavedel svojih obveznosti v primeru, če mu delovno razmerje pri tožnici preneha. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi zakonitega zastopnika tožnice B.B. in njenega prokurista C.C. o kolegialnem vzdušju na pogajanjih, da so pogajanja potekala brez zapletov in da so upoštevali toženčeve želje. Toženec je, ko je bil zaslišan, sam izpovedal, da ni odklonil sklenitve aneksa k pogodbi o zaposlitvi zaradi njegove vsebine. Toženec se je pogajal resno in ni bil pod pritiskom tožnice. Sodišče prve stopnje je zmotno razlagalo elektronsko sporočilo z dne 31. 3. 2017, v njem je zakoniti zastopnik toženke šaljivo navedel, da bi kazalo aneks k pogodbi o zaposlitvi podpisati pred vikendom, ni pa dvomil, da bo do sklenitve aneksa k pogodbi o zaposlitvi prišlo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi toženca v delu, v katerem potrjuje utemeljenost zahtevka tožnice. Na to je tožnica že opozorila v pripravljalni vlogi z dne 2. 7. 2019, pa se sodišče prve stopnje do njenih navedb ni opredelilo. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To velja predvsem za vprašanje priprave aneksa k pogodbi o zaposlitvi s strani toženca, neprepričljivosti izpostavljene eksistencialne ogroženosti toženca, odločenosti o nadaljevanju delovnega razmerja, utemeljenosti vtoževane odškodnine ter predvsem prisotnosti stresa pri tožencu. Toženec je sam sebe spravil v negotov položaj, tožnica ni nanj z ničemer vplivala. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da odloči o utemeljenosti zahtevka po temelju, glede višine zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred nov senat. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice. Navaja, da sodišče prve stopnje ni absolutno bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo 20. člena OZ. Upoštevalo je temeljna načela obligacijskega prava, predvsem je pravilno izhajalo iz stališča, da je treba permisivno razlagati okoliščine, kdaj je odstop od pogajanj utemeljen. Te okoliščine je dolžna navesti in dokazati nasprotna stranka. Pravilno se je opredelilo do neutemeljenih navedb tožnice, da zaradi ravnanj toženca predaja dela ni bila izvršena. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožba določene razloge sodišča prve stopnje jemlje iz konteksta in tako prikazuje neskladje, ki dejansko ni podano. Pri oblikovanju dokazne ocene je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tako oceno vsakega dokaza posebej kot vseh dokazov skupaj, dokazno oceno je logično utemeljilo. Pravilno je upoštevalo verodostojno izpoved toženca, pa tudi priče A.A., drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene. Nadalje pritožba neutemeljeno izpostavlja pričakovanje zakonitega zastopnika B.B., da se bo delovno razmerje toženca pri tožnici nadaljevalo. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je bil riziko (ne) nadaljevanja delovnega razmerja na tožnici, tega se je tožnica morala zavedati, saj odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila preklicana. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, odločitev je glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim zastopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Po naroku za glavno obravnavo dne 24. 4. 2019, na katerem je bil zaslišan tudi toženec, je tožnica podala vlogo z naslovom "komentar izpovedbe toženca", pri čemer je bila na naroku za glavno obravnavo prisotna in bi vse navedbe, ki jih je podala v vlogi (in jih v celoti ponavlja v pritožbi), lahko podala (oziroma morala podati) že takrat. Sodišče prve stopnje se je s tem, ko je v obrazložitvi navedlo razloge, zakaj in kako je izpovedi toženca sledilo, posredno opredelilo do tožničinih navedb. V teh navedbah tožnica določene izpovedi toženca jemlje iz konteksta in jim pripisuje drugačen pomen, kot so ga dejansko imele; na primer glede priprave aneksa k pogodbi o zaposlitvi, razlogih za pogajanja glede aneksa k pogodbi o zaposlitvi ("eksistencialne ogroženosti toženca"), stresu, ki ga je toženec doživljal. Kot je pravilno na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem prav izpovedi toženca, ugotovilo sodišče prve stopnje in tudi ustrezno utemeljilo, se je toženec zaradi strahu pred izpadom dohodkov resno pogajal za sklenitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi, čeprav si ni želel ostati v delovnem razmerju pri tožnici, lahko je (v pogajanjih) izpostavil svoje želje za nadaljevanje delovnega razmerja, kljub temu pa je sprejel odločitev, da aneksa k pogodbi o zaposlitvi (nove pogodbe o zaposlitvi) s tožnico ne bo sklenil, da ne bi bil v delovnem razmerju, ki bi zanj pomenilo stres.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti oziroma nasprotij v izpodbijani sodbi ni, sodišče prve stopnje je, tudi glede ugotovitve o razlogih toženca, da aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni sklenil oziroma resnosti in poštenosti pogajanj z njegove strani, navedlo vse odločilne razloge, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju. V točki 11 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo ugotovitev, da je toženec utemeljeno odstopil od pogajanj oziroma sprejel zakonsko sprejemljivo odločitev, da kljub pogajanjem s tožnico aneksa k pogodbi o zaposlitvi ne bo sklenil. Na podlagi izpovedi toženca je pravilno ugotovilo, da je odločitev sprejel, čeprav je bil v strahu pred izpadom dohodkov ("kljub strahu za eksistenco") zaradi (pričakovanih) odnosov, ki so jih imeli (in bi jih imeli) pri tožnici, da ne bi bil v delovnem razmerju, ki bi zanj pomenilo stres ("pod stresom v službo ne bo hodil"). V točki 10 obrazložitve sodišče prve stopnje ni zapisalo nikakršnega nasprotja, kot ga prikazuje toženka v pritožbi, pri čemer razloge jemlje iz konteksta. Sodišče prve stopnje je jasno utemeljilo ugotovitev, da se je toženec zaradi strahu pred izpadom dohodkov resno pogajal za sklenitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi, čeprav si ni želel ostati v delovnem razmerju pri tožnici. Iz dejstva, da je toženec pripravljal aneks k pogodbi o zaposlitvi, je nadalje pravilno ugotovilo, da je (v pogajanjih) lahko izpostavil svoje želje za nadaljevanje delovnega razmerja, ta ugotovitev pa se nanaša na vprašanje vsebine morebitnega delovnega razmerja, ki bi bilo sklenjeno med pravdnima strankama, in ne na vprašanje, ali si je toženec želel nadaljevanja zaposlitve oziroma kakšni so bili razlogi, da je k pogajanjem pristopil. 8. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo odškodnine, kot ga je postavila in utemeljila tožnica, presojalo na podlagi 20. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), predvsem na podlagi tretjega odstavka tega člena OZ. 20. člen OZ določa, da pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo in jih lahko vsaka stranka prekine, kadar hoče (prvi odstavek), vendar odgovarja stranka, ki se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, za škodo, ki jo je povzročila drugi stranki (drugi odstavek). Za škodo odgovarja tudi stranka, ki se je pogajala z namenom skleniti pogodbo, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo (tretji odstavek 20. člena OZ). Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, je treba okoliščine, ki utemeljujejo odstop od pogajanj, presojati permisivno, dokazno breme glede nepoštenih pogajanj pa je na oškodovani stranki. Poleg tega je pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka zaradi zatrjevano neutemeljenega odstopa od pogajanj kot škodo opredeliti le škodo, ki jo je stranka utrpela zaradi (neuspelih) pogajanj, ne pa (tudi) škode, ki jo je utrpela, ker pogodba ni bila sklenjena. To pomeni, da zahtevek tožnice v delu, v katerem se nanaša na škodo zaradi neopravljene predaje dela oziroma dokončanja projektov toženca (škoda na podlagi pozitivnega pogodbenega interesa), sploh ne more biti utemeljen.

9. Na tem mestu pritožbeno sodišče le dodaja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno utemeljilo, da je riziko (ne) nadaljevanja delovnega razmerja toženca nosila tožnica. Če v času odpovednega roka ni poskrbela, da bi se toženčevo delo predalo sodelavcem, to ni posledica (protipravnega) ravnanja toženca, ampak njenih neutemeljenih pričakovanj, da se bo delovno razmerje nadaljevalo s sklenitvijo aneksa k pogodbi o zaposlitvi (nove pogodbe o zaposlitvi). Tožnica tudi neutemeljeno izpostavlja, da so bila pogajanja uspešna, o tem bi lahko sklepali, šele če bi bil aneks k pogodbi o zaposlitvi sklenjen.

10. Splošna pravila civilnega prava se, če ni z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) drugače določeno, glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi uporabljajo smiselno (prvi odstavek 13. člena ZDR-1). Smiselna uporaba splošnih pravil civilnega prava (in s tem določb OZ) je utemeljena na posebnostih pogodbe o zaposlitvi in na njej temelječega delovnega razmerja, pogodba o zaposlitvi je strogo osebna pogodba (intuitu personae), sklenjena je za nepretrgano in dalj časa trajajočo aktivnost, z njo se med delodajalcem in delavcem vzpostavi vez podrejenosti. Stranki pogodbe o zaposlitvi imata omejeno pogodbeno svobodo, in sicer v fazi sklepanja pogodbe o zaposlitvi, pri določitvi njene vsebine in pri prenehanju.

11. Podrejenost delavca je prepoznana že v fazi sklepanje pogodbe o zaposlitvi. V drugem odstavku 17. člena ZDR-1 je tako določeno, da mora delodajalec delavcu izročiti pisni predlog pogodbe o zaposlitvi praviloma tri dni pred predvideno sklenitvijo, pri čemer sankcije, ki bi zadele delavca, če predloga ne sprejme, niso predpisane (ni določeno, kot npr. v drugem in tretjem odstavku 20. člena OZ, da bi delavec, ki ne sprejme predlagane pogodbe o zaposlitvi, odškodninsko odgovarjal). Glede na takšno specialno ureditev v ZDR-1, ki daje delavcu čas za premislek, ali bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, po tem ko je že v celoti določena njena vsebina, se zastavlja vprašanje, ali se njegova odgovornost, če nato ponujene pogodbe o zaposlitvi ne sprejme, sploh lahko presoja na podlagi tretjega odstavka 20. člena OZ.

12. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo ob pravilno ugotovljenih dejstvih, da je toženec pogajanja opustil iz utemeljenega razloga oziroma da je imel pravno upošteven razlog, da po pogajanjih s toženko aneksa k pogodbi o zaposlitvi (nove pogodbe o zaposlitvi) ni sklenil. Gre za razlog, da ne bi bil v delovnem razmerju, ki bi zanj pomenilo stres, ki je toliko bolj utemeljen ob upoštevanju narave delovnega razmerja kot trajnega osebnega razmerja, v okviru katerega se delavec prostovoljno vključi v delovni proces delodajalca (definicija delovnega razmerja v prvem odstavku 4. člena ZDR-1).

13. Dejstva, povezana s toženčevimi razlogi, da aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni sklenil, je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tako vsebino elektronske pošte toženca z dne 3. 4. 2017, s katero je tožnici sporočil svojo odločitev, kot utemeljitev te odločitve, ki jo je ugotovilo na podlagi pravilne ocene toženčeve izpovedi, posredno pa tudi izpovedi priče A.A.. Dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki jo je ustrezno utemeljilo v obrazložitvi sodbe, toženka neutemeljeno oporeka, pri čemer po nepotrebnem izpostavlja, da je toženec nelagodje izpostavil šele ob koncu sodnega postopka, ko je bil zaslišan kot stranka. Ta navedba niti ni resnična, toženec je že v odgovoru na tožbo navedel, da je tožnica nanj pritiskala za nadaljevanje delovnega razmerja, da so bili sestanki psihično naporni (že nevzdržni), da je bil deležen pritiskov. Ne nazadnje na določeno voljo toženca, da z delovnim razmerjem s tožnico ne nadaljuje, kaže že samo dejstvo, da je pred začetkom pogajanj za sklenitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi podal odpoved obstoječe pogodbe o zaposlitvi. Kdaj je toženec zaradi stresa ali kakršnih koli drugih zdravstvenih težav obiskal zdravnika, je povsem nebistveno, niti to ne more dokazovati ali negirati ugotovljenih razlogov, zaradi katerih s tožnico aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni sklenil. Prav tako nebistvena je sama vsebina elektronskega sporočila z dne 3. 4. 2017, toženec v tem elektronskem sporočilu razlogov za svojo odločitev ni bil dolžan navesti (in jih tudi ni navedel; dejstvo, da jih ni navedel, pa ne pomeni, da razlogi niso bili utemeljeni).

14. Tožnica v nasprotju s svojimi dosedanjimi navedbami v pritožbi zatrjuje, da so se pogajanja odvila hitro in brez zapletov (v tožbi, ko opredeljuje škodo, ki jo je utrpela, je navedla, da sta se zakoniti zastopnik tožnice in toženec sestala približno petnajstkrat, da je bilo pet daljših sestankov in več kot deset elektronskih sporočil). Njeno zatrjevanje je tudi v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki je utemeljeno upoštevalo vsebino elektronskega sporočila z dne 31. 3. 2017, ki ga je sestavil B.B., tako glede dolgotrajnosti in utrudljivosti pogajanja kot glede (ne) prepričanosti zakonitega zastopnika tožnice, da bo aneks k pogodbi o zaposlitvi sklenjen (da je vsebina tega elektronskega sporočila šaljiva, tožnica prvič navaja v pritožbi). Izpovedi zakonitega zastopnika B.B. in prokurista C.C., iz katerih bi izhajalo, da so pogajanja tekla v korektnem in kolegialnem vzdušju, tožnica jemlje iz konteksta. Sodišče prve stopnje se je do njune izpovedi opredelilo v obrazložitvi sodbe, pravilno je ugotovilo in to utemeljilo, da je toženec opozorila C.C., četudi morda niso bila tako mišljena, razumel kot grožnjo. Prav zaradi takšnega razumevanja (odnosa) in poteka pogajanj je toženec po premisleku, kot ga delavcu omogoča zakonodaja (drugi odstavek 17. člena ZDR-1), ob utemeljenem razlogu sprejel odločitev, da aneksa k pogodbi o zaposlitvi s tožnico kljub pogajanjem ne bo sklenil. 15. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela. Tožencu je po načelu uspeha v postopku, kot ga opredeljuje prvi odstavek 154. člena ZPP, dolžna plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo glede na Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.). Tožencu je tako priznalo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 750 točk in 2 % ali 15 točk materialnih stroškov, skupaj 765 točk ali 459,00 EUR, z davkom na dodano vrednost 559,98 EUR.