Jedro

Glede na določbe 79. člena ZIKS-1 odloča o premestitvi direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij po prostem preudarku, pri čemer pa mora biti podan vsaj eden od premestitvenih razlogov, določenih v zakonu. Pri uporabi prostega preudarka je vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu. Namen pooblastila za odločanje po prostem preudarku bi bil po mnenju sodišča prekoračen, če bi odločitev o premestitvi ogrozila izvrševanje izrečene kazni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo direktorja Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, št. z dne 30.05.2002, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za premestitev iz Zavoda za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju: ZPKZ) Dob pri Mirni v ZPKZ Ljubljana. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da iz podatkov v osebnem spisu izhaja, da gre za obsojenca s posebno disocialno osebnostno motnjo, zaradi katere je v zavodu nameščen v samski sobi posebej varovanega oddelka in zaradi česar je dejansko socialno izključen iz zavodskega okolja. Premestitev obsojenca bi sicer pripomogla k pogostejšim stikom s svojci, vendar pa sama premestitev v zavod, kjer obsojencu zaradi prezasedenosti ne bi mogli zagotoviti ustreznih pogojev za prestajanje kazni zapora, ne bi rešila njegove osebnostne, disciplinske in varnostne problematike. Nadalje še navaja, da so neutemeljeni ugovori tožeče stranke v pritožbi, da se delavci ZPKZ izogibajo reševanju posameznih vprašanj, saj o premestitvi obsojenca v drug zavod ne odločajo delavci ZPKZ, ampak je za odločanje o takih prošnjah pristojen direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij.

Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo, ki jo je nato po pozivu sodišča dopolnil z vlogo z dne 7.8.2002. V tožbi in dopolnitvah obširno navaja, da uprava ZPKZ Dob z načrtnim in diskriminatornim ravnanjem ustvarja nedopusten, neživljenjski in absurden položaj, ko je tožnik prisiljen v dolgoletno skupno bivanje in maltretiranje s strani večine, s čimer je ogroženo njegovo življenje. Uprava zapora v kritičnih trenutkih življenjske ogroženosti ni storila niti minimalnega za njegovo življenjsko varnost in je celo načrtno spodbujala nasilje, s tem da je napadalce namestila v iste prostore. Latentno se norčuje in izživlja nad njim ter se pri tem vedno sklicuje na odločitev sodišča in mu očita disocialne motnje. Nadalje tožnik navaja, da je zato že večkrat skušal doseči premestitev iz ZPKZ Dob zaradi življenjske ogroženosti, a uprava tega ni hotela slišati. Vse zadeve je odstopala Ministrstvu za pravosodje, ki je pritožbena instanca in ki s konkretno problematiko nima zveze. Odločitve Ministrstva za pravosodje pa so vse enake, šablonske in dosledno v škodo tožeči stranki.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, ne da bi pri tem odgovorila na tožbo.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

V sporni zadevi je tožena stranka potrdila odločbo organa prve stopnje, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika po premestitvi iz ZPKZ Dob pri Mirni v ZPKZ Ljubljana. Premestitev obsojenca ureja Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 22/00, v nadaljevanju ZIKS-1) v 79. in naslednjih členih. V 81. členu navedenega zakona je določeno, da o premestitvi obsojenca iz enega zavoda v drugega odloča direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju: Uprava) po pridobitvi mnenj obeh zavodov. V 79. členu ZIKS pa je določeno, da se obsojenca lahko premesti, če je to potrebno za izvajanje programa tretmaja ali delovnega programa zavoda oziroma če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu. Premestitev obsojenca ureja tudi Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (Ur. list RS, št. 102/00, v nadaljevanju: Pravilnik), ki v 84. členu določa, da je premestitev obsojenca mogoča le, če ima zavod, v katerega naj bi obsojenca premestili, ustrezne pogoje za izvajanje programa tretmaja. Glede na določbe ZIKS-1 odloča torej o premestitvi direktor Uprave po prostem preudarku, pri čemer pa mora biti podan vsaj eden od premestitvenih razlogov, določenih v zakonu. Pri uporabi prostega preudarka je vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu. Namen pooblastila za odločanje po prostem preudarku bi bil po mnenju sodišča prekoračen, če bi odločitev o premestitvi ogrozila izvrševanje izrečene kazni.

Kot je razvidno iz upravnih spisov, je tožnik v prošnji za premestitev z dne 28.3.2002 kot razloge navedel predvsem nepripravljenost uprave ZPKZ Dob za reševanje njegovih sporov s sozaporniki in lažje stike z bližnjimi sorodniki. Navedeno bi po presoji sodišča kazalo, da želi tožnik s premestitivijo doseči določeno spremembo tretmaja, hkrati pa za premestitev prosi iz razloga varnosti. V zvezi z izvajanjem programa tretmaja tožnik uveljavlja olajšanje stikov s svojci. Glede tega sodišče ne more mimo ugotovitve upravnih organov obeh stopenj, da je za tožnika zaradi osebnostne, disciplinske in varnostne problematike predviden poseben program tretmaja, ki ga je glede na vsebino potrebno izvajati v posebno varovanem oddelku in ugotovitve organa prve stopnje, da iz mnenja ZPKZ Ljubljana, ki je bilo v skladu z drugim odstavkom 81. člena ZIKS pridobljeno med postopkom o premestitvi, izhaja, da tožniku v tem zavodu zaradi prostorske prezasedenosti in pomanjkanja ustreznega strokovnega kadra ne morejo zagotoviti pogojev za izvajanje programa tretmaja. Prvostopenjski organ je glede na navedena dejstva tudi po mnenju sodišča pravilno presodil, da premestitev v ZPKZ Ljubljana zaradi nezmožnosti zagotavljanja ustreznih pogojev za izvajanje programa, ni sprejemljiva. Prav tako je ob navedenih okoliščinah pravilna ugotovitev tožene stranke, da se s tožnikovo premestitvijo v ZPKZ Ljubljana njegova varnostna problematika ne bi rešila. Iz navedenega po presoji sodišča sledi, da je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna in zakonita, pri čemer sta bila tudi pravilno upoštevana tako namen kot tudi obseg pooblastila za odločanje po prostem preudarku. Zato na odločitev sodišča niso mogle vplivati tožbene navedbe, ki se tičejo ravnanja soobsojencev in zatrjevanega neustreznega reagiranja uprave ZPKZ Dob.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).