Jedro

Stroški dela v poslovni enoti tožene stranke, v kateri je bil zaposlen tudi tožnik, so presegli predvidene stroške, nad toženo o stranko pa je bil že v letu 2014 zaradi možnosti nastanka insolventnosti uveden postopek preventivnega prestrukturiranja. Tožena stranka se je zato odločila za reorganizacijo in je zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu mesar v poslovni enoti, v kateri je bil zaposlen tožnik. Tožnikove delovne naloge pa je razporedila med ostale zaposlene na delovnem mestu mesar v tej poslovni enoti, zato je tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. To pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alini prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 3. 2015, za poziv nazaj na delo, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 15. 5. 2015 do reintegracije, obračun plače, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznih neto zneskov tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba za tožnika predstavlja sodbo presenečenja, saj je sodišče prve stopnje postopek vodilo v smeri ugotavljanja, ali je tožena stranka v PE A. na dan odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zaposlila novega delavca B.B., nato pa razsodilo, da to dejstvo ni relevantno. S tem je tožniku odvzelo možnost vplivanja na odločitev sodišča. Tožnik ni mogel predvideti, da bo relevantno vprašanje večjih ali manjših stroškov za prihod na delo, saj bi sicer predlagal izvedbo dokazov, s katerimi bi se lahko preverila verodostojnost izpovedi priče C.C.. Tožena stranka v odpovedi ne navaja, da so bili višji stroški prihoda na delo razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sodišče prve stopnje je obvestilo tožene stranke z dne 24. 3. 2014 zmotno obravnavalo kot dejansko trajno spremembo kraja opravljanja dela, v zvezi s katero sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ni bila potrebna. ZDR-1 izrecno določa, da se v primeru spremembe kraja zaposlitve sklene nova pogodba o zaposlitvi. Meni, da glede na določilo njegove pogodbe o zaposlitvi prenehanje potrebe po opravljanju njegovega dela v PE D. ni utemeljen poslovni razlog. Ugovor kršitve prepovedi diskriminacije je utemeljen, saj je tožena stranka v PE A. zaposlila novega delavca. Izpoved priče C.C. bi sodišče prve stopnje moralo oceniti z večjo mero kritičnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi presojati v vseh poslovnih enotah tožene stranke in ker ga ni, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika. V njem navaja, da je že v pripravljalni vlogi z dne 1. 7. 2015 navedla, da sta v času podaje izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi delo na delovnem mestu mesarja v PE D. opravljala tožnik in E.E. ter da se je tožena stranka odločila, da pogodbo odpove tožniku, ki stanuje dlje stran od delovnega mesta, s čimer je v večji meri znižala stroške dela. Tožnik bi se že takrat lahko opredelil do teh navedb in predlagal ustrezne dokaze, pa tega ni storil. Pri navedbi o višini potnih stroškov ne gre za širjenje dejanskega razloga za odpoved, ampak le za odgovor na očitek tožnika, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Navaja, da na podlagi obvestila tožene stranke ni prišlo do spremembe kraja opravljanja dela, saj je bil ta v pogodbi o zaposlitvi določen širše. Tožena stranka je zato v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno navajala razloge za zmanjšanje števila delavcev v PE D., saj je tožnik tam opravljal delo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti s pritožbo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v pritožbi navaja, da izpodbijana sodba zanj predstavlja sodbo presenečenja, saj je sodišče prve stopnje v postopku ugotavljalo, ali je tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi res zaposlila novega delavca na istem delovnem mestu v PE A., v izpodbijani sodbi pa je to dejstvo označilo kot nepomembno. Navaja, da zaradi tega ni imel možnosti vplivati na odločitev sodišča prve stopnje in s tem smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa po presoji pritožbenega sodišča ni podana. Čeprav je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotavljalo dejstva v zvezi z zaposlovanjem novega delavca v PE A., v izpodbijani sodbi pa jih je nato označilo za nepomembna, tožniku zaradi tega ni bila odvzeta možnost, da navede relevantna dejstva in zanje predlaga dokaze. Za ta spor relevantna dejstva je namreč navajala tožena stranka v svojih vlogah, zato je sporno dejansko stanje tožnik lahko ugotovil na podlagi njenih navedb in posledično tudi sam navedel ustrezna dejstva in predlagal dokaze zanje. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnik ni mogel predlagati dokazov za ugotovitev višine njegovih stroškov prihoda na delo in z dela, saj ni vedel, da se je tožena stranka na podlagi te okoliščine odločila za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ker je to dejstvo tožena stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 1. 7. 2015 (list. št. 48), se tožnik ne more uspešno sklicevati, da ni imel možnosti predlagati dokazov, s katerimi bi dokazal nasprotno. Tudi v tem delu je tako neutemeljen očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Neutemeljen je tudi pavšalni očitek neustrezne dokazne ocene izpovedi priče C.C. in s tem očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP). Po tožnikovem mnenju bi moralo sodišče prve stopnje izpoved navedene priče oceniti z večjo mero kritičnosti in upoštevati, da je priča odločala o tem, komu bo podana odpoved, in da ni vedela povedati o višini prihranka tožene stranke zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena izpovedi navedene priče ustrezna in skladna z določbo 8. člena ZPP. Dejstvo, da je priča odločala o odpovedi, pa ni razlog za dvom v njeno verodostojnost, prav tako tudi ne (sicer nepomembno) dejstvo, da ni poznala višine prihranka. Očitana kršitev določb postopka tako ni podana.

8. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga z dne 10. 3. 2015. Poslovni razlog je po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. – ZDR-1) podan, kadar preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim tožnik v pritožbi ne nasprotuje, izhaja: – da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju od 1. 7. 2005 dalje, nazadnje po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 5. 2011 na delovnem mestu mesar; – da je tožnik delo sprva opravljal v PE A., od 1. 4. 2013 dalje v PE F., od 1. 4. 2014 dalje pa v PE D.; – da iz 5. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi izhaja, da bo tožnik delo opravljal v PE A., pogodbeni stranki pa se sporazumeta, da bo tožnik v skladu s potrebami tožene stranke in po predhodnem obvestilu svoje delo opravljal v drugih krajih, kjer ima tožena stranka svoje poslovne enote v skladu s kolektivno pogodbo dejavnosti, tj. v konkretnem primeru Kolektivno pogodbo dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2006 in nadalj.; v nadaljevanju Kolektivna pogodba); – da je bila tožniku 10. 3. 2015 podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v kateri je tožena stranka navedla, da je dela, ki jih je opravljal tožnik, razporedila med ostale zaposlene, zato je 2. 3. 2015 sprejela odločitev o zmanjšanju števila zaposlenih na delovnem mestu mesar v PE D., tožnikovo delo pa je postalo nepotrebno, ter da so stroški dela navedene poslovalnice v začetku leta 2015 presegli predvidene stroške za 13,87 %, v mesecu februarju 2015 pa za 22,71 %.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so stroški dela v PE D. 2015 res presegli predvidene stroške, nad toženo stranko pa je bil že v letu 2014 zaradi možnosti nastanka insolventnosti uveden postopek preventivnega prestrukturiranja, zato se je tožena stranka odločila za reorganizacijo in zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu mesar v PE D.. Tožnik v pritožbi tem ugotovitvam sodišča prve stopnje ne nasprotuje, meni pa, da bi tožena stranka morala glede na vsebino tožnikove pogodbe o zaposlitvi upoštevati tudi poslovalnico v A., kjer je tožena stranka v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zaposlila novega delavca.

11. Glede na določilo 5. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi je zmotna pritožbena navedba, da je imel kot kraj opravljanja dela določeno le poslovalnico v A.. Tožena stranka je v skladu s svojimi potrebami in po predhodnem obvestilu tožnika lahko napotila na opravljanje dela v poslovne enote v drugih krajih, kjer ima tožena stranka svoje poslovne enote, pri tem pa je morala spoštovati omejitve glede oddaljenosti od kraja njegovega prebivališča iz tretjega odstavka 16. člena Kolektivne pogodbe. Tožnik je bil tako z obvestilom z dne 24. 3. 2014 (A4) napoten na opravljanje dela v PE D. od 1. 4. 2014 dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da kljub spremembi kraja opravljanja dela sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1 ni bila potrebna, saj zaradi široke opredelitve kraja opravljanja dela v veljavni pogodbi o zaposlitvi ni prišlo do spremembe tega določila v pogodbi. Za takšno spremembo kraja opravljanja dela tudi ni bilo potrebno tožnikovo soglasje oziroma je bilo to dano že s podpisom pogodbe o zaposlitvi, v kateri je bilo določilo, da bo tožnik po potrebi svoje delo opravljal tudi v drugih krajih, kjer ima tožena stranka svoje poslovne enote. Takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v primerljivi zadevi opr. št. Pdp 477/2016. Glede na navedeno ni relevantna (sicer nepravilna(1) ) ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik z dejansko spremembo kraja opravljanja dela strinjal, ker zoper njo ni nikoli ugovarjal, prav tako ni relevantna ugotovitev, da je šlo za trajno spremembo kraja opravljanja dela.

12. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru presoja utemeljenosti poslovnega razloga odvisna le od ugotovitve, da je tožnikovo delo postalo nepotrebno v PE D.. Tožnik je delo dejansko opravljal v PE D., takšno opravljanje dela pa je bilo v okviru sklenjene pogodbe o zaposlitvi, v kateri je bil kraj opravljanja dela opredeljen široko. Ker je tožena stranka tožnikove delovne naloge razporedila med ostale zaposlene na delovnem mestu mesar v PE D., v kateri je skladno s pogodbenimi določili opravljal delo, je njegovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. To pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo, ali je podan poslovni razlog tudi v PE A. in ali je tožena stranka v tej poslovalnici v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zaposlila novega delavca. Tožnik pa se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso pritožbenega in revizijskega sodišča(2) , ki se nanaša na drugačno pravno situacijo in zato v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Nanaša se namreč na vprašanje, ali lahko delodajalec zaradi spremembe kraja opravljanja dela delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in mu ponudi novo pogodbo o zaposlitvi, čeprav bi mu lahko delo v drugem kraju odredil že na podlagi prvotno sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bila tožena stranka dolžna dejstvo, da se je za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku odločila na podlagi stroškov za prihod na delo, navesti že v odpovedi, saj v postopku pred sodiščem delodajalec ni upravičen uveljavljati drugih ali dodatnih odpovednih razlogov. Navedeno dejstvo je tožena stranka navedla zaradi tožnikovega ugovora kršitve prepovedi diskriminacije in z njim pojasnila, na podlagi katerih razlogov se je odločila za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Takšno pojasnilo pa delodajalec lahko poda tudi še v delovnem sporu in ni treba, da ga navede že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj s tem ne širi odpovednega razloga niti ne navaja novih odpovednih razlogov.

14. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Dejstvo, da delavec od delodajalca ne zahteva (pisno) odprave kršitve ali da pravice ne uveljavlja pred sodiščem, samo po sebi ne pomeni, da se z izjavo druge (močnejše) pogodbene stranke strinja (glej sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 297/2015 z dne 17. 5. 2016).

(2) VIII Ips 51/2013 in Pdp 732/2012.