11. 5. 2006

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik na Z., na seji dne 11. maja 2006

odločilo:

1.Odločba Višjega sodišča v Ljubljani št. PRps 10188/2004 z dne 13. 4. 2005 in odločba Sodnika za prekrške Grosuplje št. P-1066/03 z dne 9. 12. 2004 se razveljavita.

2.Postopek o prekršku v zadevi št. PRs-1066/03 Okrajnega sodišča v Grosuplju zoper obdolženega A. A. se ustavi.

3.Stroški postopka v zadevi iz prejšnje točke bremenijo proračun.

4.Upravna enota Grosuplje vpiše najkasneje v 3 dneh po vročitvi te odločbe veljavnost vozniškega dovoljenja A. A. št. 20753, izdanega dne 20. 4. 1998 pri Upravni enoti Grosuplje, v evidenco vozniških dovoljenj.

Obrazložitev

A.

1.Pritožnik je bil s pravnomočno odločbo o prekršku spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po sedmem odstavku 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter naloženo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice iz 22. člena Ustave, saj naj bi bila drugostopenjska odločba pritožniku odpravljena po tem, ko je absolutni zastaralni rok že potekel. V zvezi z zatrjevano kršitvijo se pritožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-762/03, po kateri mora državni organ v postopku o prekršku odločbo znotraj absolutnega zastaralnega roka odpraviti na naslov obdolženca.

3.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-566/05 z dne 28. 2. 2006 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) jo je poslalo v odgovor Višjemu sodišču v Ljubljani ter Okrajnemu sodišču v Grosuplju, ki nanjo nista odgovorili.

B.

4.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Grosuplju št. PRs-1066/03. Iz spisa je razvidno, da je pritožnik storil prekršek dne 11. 5. 2003. Prvostopenjska odločba je bila izdana dne 9. 12. 2004. O pritožbi je Višje sodišče odločilo na seji dne 13. 4. 2005. Absolutno zastaranje postopka o prekršku zoper pritožnika je nastopilo dne 11. 5. 2005. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila drugostopenjska odločba (njen odpravek ima datum 26. 5. 2005) odpravljena na pritožnikov naslov dne 30. 5. 2005, kar pomeni 19 dni po dnevu, ko je nastopilo absolutno zastaranje postopka o prekršku. Pritožniku je bila drugostopenjska odločba vročena dne 31. 5. 2005 (več kot mesec po odločitvi Višjega sodišča in 20 dni po nastopu absolutnega zastaranja postopka o prekršku).

5.Gre za enak primer, o katerem je Ustavno sodišče že odločilo z odločbo št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05 in OdlUS XIV, 39). V njej je med drugim navedlo, da morajo državni organi znotraj roka, določenega za absolutno zastaranje pregona, opraviti vsa procesna dejanja, da bi postopek zoper posameznika končali. Glede na namen zastaranja ne zadošča, da državni organ pred iztekom tega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino. Zato mora državni organ pred pretekom absolutnega zastaralnega roka opraviti tudi vsa tista dejanja, ki so potrebna za to, da se prizadeti lahko seznani z vsebino odločitve, to pa pomeni, da mora odločbo znotraj zastaralnega roka vsaj odpraviti na njegov naslov. Nasprotno stališče pomeni, da nastopijo učinki odločbe za posameznika, še preden se je imel možnost seznaniti z njeno vsebino, hkrati pa ima za posledico, da "visi" nad posameznikom grožnja posega v njegove pravice še neomejeno dolgo oziroma vse do preteka roka za zastaranje izvršitve sankcije. To pa je v nasprotju z namenom instituta zastaranja, ki je prav v tem, da se po preteku določenega časa vzpostavi pravni mir in odpravi negotovost glede možnosti posegov v pravice posameznikov, in zato v neskladju s pravico do poštenega sojenja kot enim od vidikov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

6.Glede na navedeno je bila pritožniku z izpodbijanima odločbama kršena pravica iz 22. člena Ustave, zato je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

7.Glede na naravo ugotovljene kršitve človekove pravice in glede na to, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 60. člena ZUstS, je Ustavno sodišče z uporabo določbe 4. točke prvega odstavka 167. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. – v nadaljevanju ZP) odločilo, da se postopek o prekršku zoper pritožnika ustavi (2. točka izreka). Ker je Ustavno sodišče samo odločilo o pritožnikovi pravici, je v skladu z določbo četrtega odstavka 176. člena ZP odločilo, da stroški postopka o prekršku bremenijo proračun (3. točka izreka).

8.Ker je Ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavilo in samo odločilo o pritožnikovi pravici, je v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave odločilo tudi o odpravi posledic, ki so pritožniku nastale na podlagi izpodbijanih[1] odločb tako, da je določilo način izvršitve te odločbe (4. točka izreka).

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena, prvega odstavka 60. člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Fišer in Tratnik.

Predsednik dr. Janez Čebulj

Opomba:

[1]Po šestem odstavku 29. a člena ZP namreč velja, da vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo odločbe, s katero je bilo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izrečeno.