Jedro

Okoliščina, ali je lastnik služeče nepremičnine izvrševanju vožnje nasprotoval in jih prepovedal in kdaj, predstavlja odločilno dejstvo za odločitev v predmetni zadevi, saj nepravo priposestvovanje stvarne služnosti ni možno v primeru, če je lastnik služeče stvari temu nasprotoval.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala opustitev vsakršnega poseganja v njeno lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 1620/0 in 1619/3, obe k. o. X, še posebej pa opustitev hoje in vožnje z vsemi vozili, parkiranje vozil, odvajanje meteornih voda in spiranje pasjih iztrebkov na zemljišče tožeče stranke, puščanje zabojnika s smetmi na njenem zemljišču ter košnjo trave (točka II izreka). Ugodilo pa je zahtevku, ki ga je z nasprotno tožbo uveljavljala tožena stranka, in sicer, da obstoji za potrebe gospodujoče nepremičnine parc. št. 66/2 k. o. X. Kot služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po v naravi asfaltirani poti, ki poteka od javne poti parc. št. 1619/4 k. o. X in parc. št. 67/7 k. o. X. Kot po zemljiščih parc. št. 1619/3 k. o. X in parc. št. 1620 k. o. X v breme vsakokratnega lastnika omenjenih služečih nepremičnin, last tožnikov vsakega do polovice (točka I/1 točka izreka). Tožnikoma je naložilo izstavitev primerne listine za vknjižbo služnostne pravice hoje in voženj z vsemi vozili po obstoječi poti (točka I/2 točka izreka), jima prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico hoje in voženj ter jima naložilo odstranitev lesenih palet, plastičnega soda, kovinske palice, ograje iz lesenih desk in peska s poti ter opustitev vsakršnega postavljanja ovir na to pot (točka I/3 izreka). Odločilo je še, da sta dolžna tožnika toženki v roku 15-ih dni od izdaje sodbe nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka v zvezi z nasprotno tožbo v znesku 2.178,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka I/4 točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnika se pritožujeta iz vseh zakonsko predvidenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje (ker naj bi iz izpodbijane sodbe jasno izhajalo, da je sodnik že zavzel stališče glede obstoja služnostne pravice) pred drugega sodnika. Menita, da je sodišče z odločitvijo v točki I/3 izreka kršilo določila ZPP o litispendenci ter o že razsojeni stvari, na kar je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Tožnikoma je namreč prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico hoje in vožnje ter jima naložilo odstranitev predmetov s služnostne poti. Najmanj o tem delu zahtevka je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom P 71/2015 z dne 29. 12. 2015 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 903/2016 z dne 13. 4. 2016. Tožnika sta pravnomočni motitveni sklep izvršila. Zato naj bi bila podana absolutno bistvena kršitev v smislu 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni moč preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega sta sama v spis vložila tudi večje število fotografij, iz katerih izhaja, da priče, ki so trdile, kako obiskujejo toženko oziroma njena starša in pri tem uporabljajo traso domnevne služnostne poti, slednjega dejansko ne izvršujejo. Iz fotografij namreč izhaja, da avto puščajo na javni poti oziroma ob njej. Sodišče, ki je ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe, bi moralo navesti razloge, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek. Razlogi izpodbijane sodbe naj bi bili v nasprotju z vsebino zapisnikov o izvedbi dokazov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da naj bi toženka ter njeni pravdni predniki služnostno pravico izvrševali vse od leta 1980 dalje, torej 35 let, in zapisalo, da niti tožnika niti njuni pravni predniki izvrševanju stvarne služnosti nikoli niso nasprotovali. V točki 6 razlogov sodbe je povzelo izpoved priče M. Š., pri čemer pa ni povzelo tistega dela njene izpovedbe, v katerem je izpovedala, na kakšen način in kako se je tožnik protivil izvrševanju voženj. Izpovedala je namreč, da sama ni vozila avta, da pa je vožnje po poti izvajala njena hči, ki ji je tožnik leta 1999 prepovedal izvajanje kakršnih koli voženj. Gre za bistveno vprašanje pravdnega postopka, saj je tožnik trdil, da je vsakomur prepovedal izvajanje voženj. Ugotovitev sodišča, da tožnika izvajanju voženj nista nasprotovala, kar naj bi izhajalo iz izpovedbe priče M. Š., ne drži. Iz vsebine zapisnika o glavni obravnavi z dne 22. 12. 2015 jasno izhaja, da je omenjena priča izpovedala, da je tožnik njeni hčeri prepovedal izvrševanje voženj. Prav tako pa je v nasprotju z vsebino zapisnikov ugotovitev sodišča o nemožnosti dostopa po "zgornji poti". Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo nepravilno, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Pogoj za nastanek nepravega priposestvovanja stvarne služnosti je, da se služnost izvršuje opazno in da lastnik temu ni nasprotoval. Zaradi napačne odločitve je napačna tudi stroškovna odločitev.

4. Toženka se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev spremeni tako, da tožeči stranki poleg naloženih stroškov v višini 2.178,77 EUR naloži v plačilo tudi vse preostale stroške pravdnega postopka po tožbi kot tudi nasprotni tožbi. Odločitev, da je sama upravičena le do povračila stroškov v zvezi z nasprotno tožbo, je napačna. Meni, da ima pravico do povračila odvetniških honorarjev za vsak narok in pripravljalno vlogo, tako po tožbi kot po nasprotni tožbi oziroma za obe zadevi.

5. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. V obravnavani zadevi sta tožnika vložila negatorno tožbo, s katero sta zahtevala opustitev posegov toženke na njuni nepremičnini. Toženka pa je vložila nasprotno tožbo na ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili po nepremičnini tožnikov. Tožnika sta trdila, da toženka na sporni trasi poti ni pridobila služnostnega upravičenja ne na podlagi priposestvovanja niti na kakršnikoli drugi pravni podlagi. Trdila sta, da sta toženki kot tudi vsem njenim pravnim prednikom (to je M. Š. ter kasneje A. in T. Š.) uporabo poti prepovedala, zaradi česar je toženka (enako naj bi veljalo za njene pravne prednike) za vsako uporabo poti pridobila njuno odobritev.

8. Pritožbeni očitek tožeče stranke o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,(1) ki se nanaša na izrek sodbe v točki I/3, in sicer da je bilo v tem delu že pravnomočno odločeno v sporu zaradi motenja posesti s sklepom P 71/2015 z dne 29. 12. 2015 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 903/2016 z dne 13. 4. 2016, ni utemeljen. Ker v posestni pravdi sodišče o pravici stvarne služnosti (kar je predmet obravnavane zadeve) ne odloča,(2) ne gre za istovetnost zahtevkov.(3) Zato o zahtevku, o katerem se odloča v tej pravdi,(4) še ni bilo (glej drugi odstavek 319. člena ZPP) pravnomočno odločeno.(5)

9. Sodišče prve stopnje je v postopku zaslišalo več prič, med drugim tudi pravno prednico toženke M. Š., ki je (med drugim) izpovedala (glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 22. 12. 2015 na list. št. 36): "… Meni nikoli nihče ni prepovedal voženj po tej poti, je pa to storil B. za mojo hčerko, in sicer leta 1999, eno leto pred tem pa sva imela z B. spor glede robnikov, torej leta 1998. Meseca maja leta 2000 sem se odselila iz te hiše. Da je nastal spor tudi leta 1999, se spominjam zaradi tega, ker se mi je v mesecu januarju leta 2001 rodila vnukinja. ….". Navkljub takšni izjavi je sodišče prve stopnje v povzetku izpovedi omenjene priče navedlo (glej predzadnji odstavek na 5. strani izpodbijane sodbe), naj bi slednja (v tem oziru) izpovedala (le), da je njena hči po tej poti vozila tudi po letu 1990, v nadaljevanju pa ugotovilo(6) tudi, da so se vožnje po tej poti izvajale od leta 1980 do leta 2015, čemur tožnika kot lastnika služečih nepremičnin do leta 2015 nista nasprotovala. Z ozirom na predhodno omenjeno jasno vsebino izpovedbe s strani toženke predlagane priče M. Š., in sicer da je tožnik njeni hčeri leta 1999 prepovedal vožnjo, pritožba utemeljeno opozarja na obstoj protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je med vsebino izpovedbe omenjene priče, kot je razvidna iz zapisnika o glavni obravnavi (druga stran list. št. 36), in tem, kar kot njeno vsebino omenja sodišče prve stopnje,(7) podano nasprotje. S tem je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (kot pravilno opozarja pritožba) vsebini dokaznega gradiva (zapisnika o izpovedbi priče M. Š.) pripisalo drugačno vsebino, kakršno ta dejansko ima. Okoliščina, ali je lastnik služeče nepremičnine izvrševanju vožnje nasprotoval in jih prepovedal in kdaj, pa predstavlja odločilno dejstvo za odločitev v predmetni zadevi, saj nepravo priposestvovanje stvarne služnosti ni možno v primeru, če je lastnik služeče stvari temu nasprotoval.(8) Ker je tako očitek o zagrešeni kršitvi postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljen, je to sodišče pritožbi tožeče stranke, posledično pa tudi pritožbi toženke (ki izpodbija zgolj stroškovno odločitev) ugodilo,(9) izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo(10) (prvi odstavek 354. člena ZPP) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem zadeve ni dodelilo v reševanje drugemu sodniku (356. člen ZPP), saj tožnika očitka o že vnaprej zavzetem stališču sodnika sodišča prve stopnje z ničemer nista izkazala.

10. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva vsebino izpovedbe priče M. Š., kot je ta razvidna iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22. 12. 2015. Nato pa naj na podlagi ponovne ocene vseh izvedenih dokazov presodi, ali trditev tožnikov, da sta hojo in vožnje prepovedovala (in da so bile te opravljene z njunim soglasjem), drži (ali ne).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Odločanje o pravici do posesti je namreč izključeno (426. člen ZPP).

Op. št. (3): Dragica Wedam Lukić (Pravdni postopek: Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2009, tretja knjiga, str. 161) poudarja, da so izjema od pravila, da nova tožba ni dovoljena, če se tožnik na podlagi istega tožbenega temelja sklicuje na drugo pravno podlago, primeri, ko zakon glede na materialnopravno podlago zahtevka predpisuje posebno obliko pravnega varstva (kar naj bi veljalo npr. za posestne spore, za katera veljajo posebna pravila postopka).

Op. št. (4): In ki je tudi v delu, s katerim toženka zahteva opustitev/odstranitev predmetov (glej točko I/3 izreka izpodbijane sodbe) utemeljevan s trditvami o obstoju stvarne služnosti.

Op. št. (5): V zvezi s (pritožbeno) trditvijo, da naj bi bile s služnostne poti ovire že odstranjene, bi se zastavljalo zgolj vprašanje utemeljenosti (oziroma pravnega interesa za tožbo glede) zahtevka, ki meri na njihovo odstranitev. Vendar pa ni razvidno, da naj bi tožnika v postopku na prvi stopnji v tem oziru podala ustrezne (to je pravočasne in konkretne) trditve.

Op. št. (6): Oziroma na podlagi izpovedb prič zaključilo.

Op. št. (7): Glej predvsem zadnji odstavek na 6. strani izpodbijane sodbe, kjer sodišče prve stopnje (na splošno) ugotavlja, o čem so (oziroma točneje niso) priče izpovedale.

Op. št. (8): Glej drugi odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, 87/2002, s kasnejšimi spremembami) oziroma prvega odstavka 54. člena pred tem veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/1980, s kasnejšimi spremembami).

Op. št. (9): Ker je bilo potrebno sodbo razveljaviti že zaradi omenjene postopkovne kršitve, se do ostalih pritožbenih navedb obeh pravdnih strank ni opredeljevalo.

Op. št. (10): Glede na njeno naravo pritožbeno sodišče samo ugotovljene kršitve ne more odpraviti.