Jedro

Oglaševanje, v katerem se cenovna prednost oglašuje na tak način, da znižano ceno primerja s ceno, po kateri se ponujeni izdelek ni nikoli prodajal in da se na to ceno obračunava tudi oglaševalske popuste, ima vse elemente zavajajoče poslovne prakse.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ na podlagi 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP, Uradni list RS, št. 53/07) tožniku v prodajnih katalogih A. prepovedal uporabo nepoštene poslovne prakse z oglaševanjem cenovne prednosti z navedbo prečrtane cene z oznako * in trenutne prodajne cene s sloganom: „-20 % DDV dodatno tudi na popuste blagovnih znamk“, saj oglaševanje takšne cenovne prednosti s priporočenimi prodajnimi cenami dobaviteljev, po katerih se oglaševani artikli pred akcijo niso prodajali, ni resnično in taka poslovna praksa glede cen zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika ter povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel (točka 1); z izrekom pod točko 2 se tožniku v prodajnih katalogih A. prepoveduje uporaba nepoštene poslovne prakse z oglaševanjem „Zdaj senzacionalna akcija! - 50 % na številne orientalske preproge“,, saj oglaševanje takšne cenovne prednosti ni resnična, ker nobena od v akciji ponujenih orientalskih preprog ni znižana za 50 %, ampak manj, saj taka poslovna praksa glede cen zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika ter povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel; z izrekom pod točko 3 se v prodajnih katalogih A. prepoveduje tožniku uporaba nepoštene poslovne prakse s trditvijo: „A. ima najboljše cene“, saj podjetje ni predložilo dokazov za resničnost te trditve in se zato šteje, da ta navedba v njegovi praksi ni resnična, saj taka poslovna praksa glede cen zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika ter povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. 2. V obrazložitvi prvostopni inšpekcijski organ navaja, da je dne 2. 10. 2009 v trgovskem centru A. v Ljubljani pri informacijskem pultu po uradni dolžnosti pridobil katalog št. S 359, ki velja v obdobju od 30. 9. do 3. 10. 2009 ter dne 3. 11. 2009, opravil inšpekcijski pregled, pri katerem je pri metodi na preskok iz kataloga izbral šest izdelkov, ki so bili oglaševani na straneh pod objavo „- 20 % DDV dodatno tudi na popuste blagovnih znamk“, v zvezi s katerimi je pri pooblaščenki tožnika pridobil dokumente – izpise iz računalniške evidence tožnika glede akcijskih cen, rednih cen in evidence prodaje artiklov, predložena dokumentacija pa je priloga zapisnika o inšpekcijskem pregledu.

3. V nadaljevanju obrazložitve taksativno našteva številke navedenih artiklov, kot so označeni v katalogu s številko strani kataloga z označenimi cenami in dobaviteljevimi cenami ter številom prodanih artiklov. V zvezi z napisom „A. ima najboljše cene!“ je pooblaščenka tožnika pri inšpekcijskem pregledu podala izjavo, da ta oglas ni vezan na artikle na tej strani, ampak na celotno ponudbo A.; mišljeno je, da stranki jamči najnižjo ceno za enak artikel, ki ga najde pri drugem prodajalcu. Na podlagi 14. člena ZVPNPP je bil tožnik zapisniško zavezan, da v roku 5 dni dostavi dokazila za resničnost citirane trditve. Dne 11. 11. 2009 je tožnik dostavil enega izmed prospektov, v katerem je pojasnjeno, kaj pomeni citirana navedba, hkrati z dokazilom, da so stranki znižali ceno hladilnika, ki ga je kupila pri A. pod ceno, ki je veljala po predračunu konkurenčne trgovine.

4. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga podaja v nadaljevanju obrazložitve, prvostopni organ ugotavlja, da prečrtane cene, označene z * pri artiklih, naštetih v izreku pod točko 1, za katere se v zadevnem katalogu opredeljuje: //… namesto cene so * prodajne cene, ki so veljale pred akcijo ali ki jih dobavitelji priporočajo in so razvidne v cenikih dobaviteljev...// prvostopni organ ugotavlja, da prečrtane cene, označene z * niso bile nikoli prodajne cene, ki bi veljale pred akcijo, niti niso v letu 2009 nikoli bile določene kot redne cene artiklov. Prvostopni organ ocenjuje, da gre za zavajajočo poslovno prakso, kot je opredeljena v 5. členu ZVPNPP pri oglaševanju „– 20 % DDV dodatno tudi na popuste blagovnih znamk“ s tem, da popuste tožnik računa na priporočeno dobaviteljevo ceno, ki je poleg artiklov navedena, prečrtana in označena z *, glede na to, da po priporočeni dobaviteljevi ceni tožnik v letu 2009 teh artiklov ni prodajal. 5. V nadaljevanju obrazložitve navaja svoje ugotovitve v zvezi z 2. točko izreka, ki se nanaša na napis: „Sedaj senzacionalna akcija“ na strani 12 in 13 kataloga tožnika št. S 359, kjer je na sredini strani v poudarjenem rumenem kvadratu napisano: „- 50 % na številne izbrane orientalske preproge“. S pregledom kataloga je inšpekcijski organ prve stopnje ugotovil pri petih pregledanih artiklih, glede na označeno in prečrtano ceno, da izračun pokaže akcijsko ceno, ki znaša med 64 % in 81 % prečrtane cene, vendar po izračunu popusti pri navedenih petih preprogah znašajo 36 %, 35 %, 19 %, 23 % in 29 %, medtem ko se oglašuje 50 % popust na izbrane orientalske preproge, kar pa ni resnično, saj nobena izmed v akciji ponujenih orientalskih preprog ni znižana za 50 %. Zato tudi v tem primeru inšpekcijski organ prve stopnje ocenjuje, da gre za zavajajočo poslovno prakso, kot je opredeljena v 5. členu ZVPNPP.

6. V zvezi z izrekom pod točko 3, ki se nanaša na v katalogu objavljeni napis: „A. ima najboljše cene!“ ter pod tem napisom naštete artikle z navedenimi cenami, v zvezi s čimer je tožnik dostavil inšpekcijskemu organu enega izmed svojih prospektov z veljavnostjo od 5. do 7. 3., brez razvidne letnice, v katerem je navedeno: „A.! Zajamčeno najboljše cene! Brez izjem! Če bi se v nasprotju s pričakovanji zgodilo, da za isti artikel dokazljivo dobite boljšo ponudbo kot pri nas, potem bo naša cena ob sklenitvi kupne pogodbe še za 5 % nižja od konkurenčne“, inšpekcijski organ ugotavlja, da potrošnik, ogledujoč si zadevni katalog (št. S 359 z veljavnostjo od 30. 9. do 3. 10. 2009) ne more vedeti, kaj je pisalo v prospektu z veljavnostjo od 5. do 7. 3. ali katerem drugem prospektu tožnika. Potrošnik prav tako ne more vedeti, kaj je tožnik mislil povedati s predmetnim sloganom, če ob tem ne dobi obrazložitve, ki je pa v zadevnem katalogu št. S 359 ni. Pač pa si ob ogledu zadevnega kataloga ob citiranem napisu lahko misli, da velja trditev za blago, ki je razstavljeno pod tem napisom. Dokazil, da so cene navedenih artiklov najboljše, pa tožnik ni dostavil prvostopnemu organu, kar je na podlagi drugega odstavka 14. člena ZVPNPP šteti, da sporna navedba v njegovi poslovni praksi ni resnična.

7. Pritožbi tožnika zoper navedeno prvostopno odločbo je organ druge stopnje, sedaj tožena stranka delno ugodila, in sicer v delu, ki se nanaša na 2. in 3. točko izreka prvostopne odločbe, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. V tej zvezi ugotavlja, da tožnik ugotovljenih dejstev niti ne zanika, pač pa se le ne strinja z oceno prvostopenjskega inšpekcijskega organa o tem, da ugotovljena dejstva utemeljujejo obstoj zavajajoče poslovne prakse.

8. Tožena stranka se v zvezi z odločitvijo pod točko 1 izreka prvostopnega organa z njim strinja in v tej zvezi dodatno opozarja na določilo 4. člena Pravilnika o označevanju cen blaga in storitev (Uradni list RS, št. 63/99, 27/01 in 65/03, v nadaljevanju Pravilnik), po katerem morajo biti vsi izdelki označeni s prodajno ceno. Namen označevanja izdelka s prodajno ceno je v tem, da potrošnika obvešča, da je izdelek naprodaj in predvsem o tem, koliko denarnih enot bo moral plačati, če ta izdelek želi kupiti. Izključno na ta način, torej kot informacijo o količini denarnih enot, ki jih morajo plačati, potrošniki tudi dojemajo ceno in njen namen. Tudi v primerih, ko sta pri izdelku označeni dve ceni in je ena od njiju prečrtana ter zraven navedena druga (nižja cena) potrošniki obe ceni razumejo kot prodajni, le da je ena prejšnja – stara, druga pa je nova, to je trenutno veljavna. Drugega pomena cena za potrošnika načeloma nima, kar je upoštevajoč dejstvo, da je označitev s prodajno ceno tudi izrecno predpisana, po mnenju tožene stranke povsem razumljivo. Že iz teh razlogov ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam v smislu, da je prvostopenjski organ neopravičeno zahteval od tožnika, da primerja znižane cene s tistimi, po katerih se je izdelek prodajal pred akcijo. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnik za cene, ki so v katalogu imele oznako *, uporabil razlago, iz katere je izhajalo, da naj bi bile to „prodajne cene, ki so veljale pred akcijo ali ki jih dobavitelji priporočajo in so razvidne v cenikih dobaviteljev“ je tako jasno, da pomen oznake * potrošniku ni mogel biti nedvoumno poznan pri posameznem izdelku, saj ga je tožnik opredelil alternativno. Potrošnik ob pogledu na označeno ceno pri posameznem izdelku namreč ni mogel točno vedeti, katera cena je tista, ki je prečrtana – ali je to tista, ki je veljala pred akcijo ali pa je to tista, ki jo dobavitelj priporoča. Ker je torej tožnik pomen oznake * opredelil na opisan način, z uporabo besede „ali“, je potrošnik ob natančnem pregledu kataloga lahko ugotovil kvečjemu le to, da višja prečrtana cena predstavlja eno od teh dveh cen, nikakor pa ne, katera od teh dveh cen je uporabljena pri posameznem izdelku. Zato kot neresnično zavrača pritožbeno navedbo, da lahko vsak potrošnik „jasno razvidi, s katero ceno je primerjana zahtevana cena“.

9. Po navedenem tožena stranka ne dvomi o tem, da vsebuje opisano tožnikovo oglaševanje, v katerem oglašuje cenovno prednost na način, da znižano ceno primerja s ceno, po kateri se ni izdelek nikoli prodajal in da na to ceno obračunava tudi oglaševane popuste (- 20 % DDV oziroma še dodatno na popuste blagovnih znamk) – vse elemente zavajajoče poslovne prakse po določilih ZVPNPP, ki v 4. točki 5. člena izrecno opredeljuje tako prakso za primere, ko potrošnika zavajajo ali utegnejo zavajati informacije glede cene ali načina izračunavanja cene ali določenih cenovnih prednosti, kot je bilo ugotovljeno tudi v obravnavanem primeru. Prav tako tožena stranka ne dvomi o tem, da je v navedenem primeru možnost oškodovanja potrošnikov nedvomno podana, saj je že prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da bi zaradi prikazanih cenovnih ugodnosti potrošnik lahko sprejel odločitev o poslu, ki je sicer ne bi. Postopek na prvi stopnji je jasno pokazal, da oglaševane cenovne ugodnosti dejansko niso tako velike, kot je želel prikazati tožnik. Če cenovna ugodnost v resnici ni takšna, kot je prikazana, je potrošnik zaveden in v tem pogledu nedvomno neposredno oškodovan, če se je za nakup odločil predvsem zaradi višine oglaševane ugodnosti in torej zaradi prepričanja, da želenega izdelka ne bo več mogoče kupiti ceneje, ko poteče čas veljavnosti kataloga.

10. To kažejo tudi v postopku na prvi stopnji ugotovljena dejstva, iz katerih jasno izhaja, da so se določeni izdelki prodajali še po nižji ceni od (akcijske) cene, ki je v navedenem katalogu navedena kot nižja, kar kaže primer postelje B., za katero je v katalogu oglaševana akcijska cena 699,00 EUR, vendar se je v letu 2009 prodajala še po nižji ceni in sicer za 599,00 EUR, kot je razvidno iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 3. 11. 2009 na strani 3. Možnosti oškodovanja potrošnika v tem primeru zato ni mogoče izključiti in nedvomno obstaja, kar pa že zadostuje za izdajo odločbe na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP, ne da bi bilo pred izdajo te odločbe prvostopnemu organu potrebno ugotavljati same vrste nastale škode (na primer materialna, nematerialna in podobno), kot uveljavlja pritožba.

11. Kot neutemeljene nadalje zavrača pritožbene navedbe, da naj bi prvostopenjski organ lahko izdal odločbo o prepovedi le za tiste nepoštene poslovne prakse, ki jih podjetje uporablja, oziroma je tik pred tem, da jo uporabi, ne pa tudi o prepovedi prakse, ki se ne izvaja več. Čeprav so takšne navedbe sicer točne, vendar v obravnavani zadevi ni nobenega dvoma o tem, da tožnik ugotovljeno prakso stalno uporablja, zaradi česar jo je prvostopenjski organ tudi upravičeno prepovedal po tem, ko je pregledoval cene in njihovo gibanje (akcije) za celotno leto 2009, v nekaterih primerih še celo za leto 2008 in ne samo za čas trajanja veljavnosti predmetnega kataloga.

12. Poleg tega tožnik stalno, večkrat na leto, oglašuje cenovne prednosti oziroma akcijske cene na opisan način v svojih katalogih, taka ugotovitev pa je povsem jasno razvidna iz dokumentov posameznih izdelkov, ki so priloga k zapisniku inšpekcijskega pregleda z dne 3. 11. 2009, smiselno pa jo potrjuje sama pritožba, ko se sklicuje na nekatere druge kataloge. Tudi sicer tožnik v pritožbi ne zanika dejstva, da znižane cene pri oglaševanju cenovnih ugodnosti primerja s cenami, ki niso nujno tiste, po katerih se je izdelek dejansko prodajal pred znižanjem.

13. Iz vseh navedenih razlogov organ druge stopnje z izrekom pod točko 1 pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa v 1. točki izreka, pritožbo pa v tem delu zavrača. Hkrati ugotavlja, da je pritožba zoper 2. in 3. točko izreka prvostopenjske odločbe utemeljena glede na ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji, saj tožniku ni mogoče očitati uporabe zavajajoče poslovne prakse v zvezi z oglaševanjem v akciji ponujenih preprog. Tožena stranka se strinja s tožnikom, da je ob pogledu na navedeno stran v zadevnem katalogu potrošniku lahko povsem jasno, da se navedba „- 50 % na številne orientalske preproge“ nanaša na neke druge preproge in ne na tiste, katerih slike so na tej strani, saj je pri teh odstotek znižanja nižji, kar si potrošnik takoj izračuna. Nadalje ugotavlja, da je tudi pritožba zoper 3. točko izreka prvostopenjske odločbe utemeljena iz razlogov, ki jih podrobneje navaja v nadaljevanju, saj kot pritožbeni organ ocenjuje, da je sporočilo „A. ima najboljše cene“ zelo splošno in zaradi tega pri potrošnikih ne vzbuja vtisa neke resne obljube, dane s strani tožnika. Vtis, ki ga vzbuja navedeno oglaševalsko sporočilo po oceni tožene stranke ni takšen, da bi utegnil zavajati potrošnika ter da bi zato utegnil povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, kar pa je najmanj, kar se za opredelitev tovrstnih zavajajočih dejanj sploh zahteva. Zaradi svojega zelo splošnega značaja tako sporočilo tudi nima lastnosti informacije ali navedbe, ki bi jo bilo mogoče preveriti. Zato uporaba 14. člena ZVPNPP v tej zvezi po oceni tožene stranke ni primerna. Zato tudi ni mogoče pritrditi sklepanju prvostopenjskega organa o tem, da je tožnik uporabljal zavajajočo poslovno prakso zgolj iz razloga, ker ni predložil dokazov za resničnost navedbe „A. ima najboljše cene“. Odločitev iz 2. in 3. točke izpodbijane odločbe je zato pritožbeni organ odpravil z izrekom pod točko 2. 14. Tožnik vlaga tožbo zoper odločbi organov prve in druge stopnje, saj meni, da so bili v konkretnem primeru materialni predpisi napačno uporabljeni. Po 12. členu ZVPNPP lahko inšpekcijski organ z odločbo prepove uporabo nepoštene poslovne prakse, če ugotovi, da podjetje tako prakso uporablja ali je tik pred tem, da jo uporabi. Tudi Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. 5. 2005 v 11. členu ureja odreditev prenehanja nepoštenih poslovnih praks. Citirani določili po mnenju tožnika ne predvidevata upravnega ukrepa za nepošteno poslovno prakso, ki je bila že izvedena in se ne izvaja več in tudi ne grozi več. V konkretnem primeru je za tožnika nesporno, da je bila domnevno nepoštena poslovna praksa izvedena v času od 30. 9. do 3. 10. 2009 (katalog št. 359) in da je inšpekcijski organ začel s svojimi poizvedbami kasneje ter izpodbijano odločbo izdal po končanju te akcije. Namen upravne prepovedi uporabljanja zavajajoče poslovne prakse je za tožnika v tem, da se prepovejo grozeče kršitve in takšne, ki se uporabljajo, ne pa take, ki so se uporabljale v preteklosti. Za sankcioniranje takšnih prekrškov so v skladu s 15. členom ZVPNPP na razpolago drugi ukrepi. V zvezi z ugotovitvijo pritožbenega organa, da ni dvoma o tem, da pritožnica ugotovljeno prakso stalno uporablja, zaradi česar jo je prvostopenjski organ tudi upravičeno prepovedal, tožnik meni, da za tako ugotovitev pritožbeni organ nima dokazov in da v celotnem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik izvajal podobne promocijske akcije, zato ni dokaznega substrata, da bi pritožbeni organ lahko sprejel takšno ugotovitev. Zaradi tega po mnenju tožnika niso izpolnjeni pogoji iz 12. člena ZVPNPP. Sporna prepoved pa gre predaleč, ker je primerjava aktualnih cen s cenami, ki jih priporočajo dobavitelji že desetletja dopustna v evropskem tržnem gospodarstvu in tudi ni v nasprotju z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. 5. 2005. Po mnenju tožnika ni samoumevno, da so primerjalne cene („prečrtane cene“) tiste, ki jih je prodajalec redno zahteval pred akcijo, kar je le ena izmed možnosti. Stvar prodajalca pa je, da svoje trenutne cene lahko primerja z drugimi cenami, pri čemer mora jasno komunicirati, s katerimi cenami dela primerjavo, o čemer se je izoblikovala sodna praksa v Nemčiji in Avstriji, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Avstrije 4 Ob 349/76, 4 Ob 117/94 in drugih. Tožnik pripominja, da je v svojem katalogu prečrtane cene označil z zvezdico in z oznako * v svojem katalogu jasno definiral: „Namesto cene so * prodajne cene, ki so veljale pred akcijo ali ki jih dobavitelji priporočajo“. Te cene so razvidne v cenikih dobaviteljev, ki so na razpolago pri svetovalcih. V sodni praksi primerljivih evropskih držav se je v zadnjih desetletjih izoblikovala praksa, da so „priporočene cene“ dopustna primerjava s tistimi cenami, ki jih prodajalec aktualno zahteva, potrošnik pa razume pri priporočenih cenah, ki jih priporoča proizvajalec, takšne cene, ki so resno kalkulirane in ki so dovolj determinirane. Celo primerjava z neobveznimi priporočenimi cenami je načeloma zadostno jasna in ne zavajajoča, pri čemer primeroma navaja sodbo Vrhovnega sodišča Republike Avstrije, 4 Ob 399/83, ÖB1 84,77. Če je pravilna presoja pritožbenega organa na strani 5 njegove odločbe, da „tudi v primerih, ko sta pri izdelku označeni dve ceni, in je ena od njiju prečrtana in zraven navedena druga (nižja) cena, potrošniki obe ceni razumejo kot prodajni, le da je ena prejšnja (stara), druga pa nova, to je trenutno veljavna. Drugega pomena cena za potrošnike načeloma nima...“, bi to pomenilo, da potrošniki v Sloveniji razumejo pod prečrtanimi cenami popolnoma nekaj drugega, kot primerljivi potrošniki na primer v Nemčiji ali Avstriji. Po mnenju pritožbenega organa naj bi očitno povprečni potrošnik v Sloveniji razumel pod eno in isto akcijo nekaj povsem drugega, kot povprečni potrošnik v Nemčiji ali Avstriji, čeprav gre za povprečnega potrošnika v srednji Evropi. Tožnik meni, da gre za presojo poštenosti poslovne prakse, ki ima v vseh državah EU isto pravno podlago, in sicer Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. 5. 2005, ki pa se v Sloveniji po mnenju tožnika očitno drugače razlaga, kot v drugih državah EU. Tožnik meni, da gre v obravnavanem primeru za razlago citirane Direktive oziroma za predhodno vprašanje, o katerem lahko odloča le Sodišče Evropske skupnosti (v nadaljevanju: SES). Zato sodišču predlaga, da sodišče navedeno predhodno vprašanje predloži SES (sedaj SEU). Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da odpravi upravni odločbi organov prve in druge stopnje. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

16. Tožba ni utemeljena.

17. Na podlagi določila drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču ni treba ponovno navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da lahko glede izpodbijanih upravnih aktov upravnih organov prve in druge stopnje v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega akta inšpekcijskega organa prve stopnje v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka, saj je tožena stranka kot drugostopni organ v tem delu pritožbo tožnika zavrnila in s tem (implicitno) potrdila pravilnost in zakonitost izrečenega inšpekcijskega ukrepa, v preostalem pa je ugodila pritožbi in odpravila 2. in 3. točko izreka prvostopenjske inšpekcijske odločbe, zato sodišče ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Prav tako lahko sodišče sledi tudi dodatnim pojasnilom drugostopenjskega upravnega organa v drugostopenjski odločbi glede dokazne ocene pravno relevantnih okoliščin konkretnega primera, ki jih je drugostopni upravni organ uporabil za ugotovitev, da glede oglaševanega slogana „- 20 % * DDV dodatno tudi na popuste blagovnih znamk“, da je tožnik popust na blagovne znamke izračunaval glede na priporočene cene dobaviteljev, po katerih tožnik v letu 2009 teh izdelkov sploh ni prodajal, tožnik pa teh dejstev niti ni zanikal v svoji pritožbi, prav tako tudi ne v tožbi, v kateri tožnik sicer ponavlja pritožbene ugovore.

18. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da gre ob upoštevanju določila 4. člena Pravilnika o označevanju cen blaga in storitev (Uradni list RS, št. 63/99, 27/01 in 65/03, v nadaljevanju Pravilnik), po katerem morajo biti vsi izdelki označeni s prodajno ceno, za zavajajočo poslovno prakso tožnika, ki je v konkretnem primeru v navedenem prodajnem katalogu za cene z oznako * uporabil razlago, iz katere je izhajalo, da naj bi to bile „prodajne cene, ki so veljale pred akcijo ali ki jih dobavitelji priporočajo in so razvidne v cenikih dobaviteljev“, saj potrošnik pomena oznake * pri posameznem izdelku ni mogel nedvoumno prepoznati, ker ga je tožnik opredelil alternativno dvopomensko, zato potrošnik ob pogledu na tako odebeljeno označeno ceno (z oznako *), poleg prečrtane cene, ni mogel točno vedeti, ali gre pri prečrtani ceni za tisto, ki je za ponujeni izdelek veljala pred akcijo, ali za tisto, ki jo priporoča dobavitelj, saj ni jasno enoznačno razvidno, s katero ceno je primerjana zahtevana cena (z oznako *). Oglaševanje pa, v katerem se cenovna prednost oglašuje na tak način, da znižano ceno primerja s ceno, po kateri se ponujeni izdelek ni nikoli prodajal in da se na to ceno obračunava tudi oglaševalske popuste (- 20 % oz. še dodatno na popuste blagovnih znamk, kar sta ugotovila upravna organa prve in druge stopnje na podlagi dokumentov posameznih izdelkov, ki so priloga k inšpekcijskemu zapisniku z dne 3. 11. 2009, smiselno pa jih je potrdil tudi sam tožnik v pritožbi, ko se je skliceval na nekatere druge svoje kataloge), ima tudi po presoji sodišča vse elemente zavajajoče poslovne prakse iz 4. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP, s katerim je zakonodajalec v pravni red Republike Slovenije pravilno prenesel določila Direktive 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 149 z dne 11. 6. 2005, str. 22).

19. Citirana Direktiva 2005/29/ES v recitalu oziroma v 8. točki uvodnih izjav izpostavlja, da ta direktiva ščiti ekonomske interes potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami podjetij v razmerju do potrošnikov, na ta način pa posredno ščiti tudi podjetja, ki poslujejo zakonito in // …, // zagotavlja pošteno konkurenco. V 11. točki uvodnih izjav pa izpostavlja, da ta direktiva določa enotno splošno prepoved tistih nepoštenih poslovnih praks, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov, z uskladitvijo pa se bo znatno povečala pravna varnost za potrošnike in podjetja (12. točka uvodnih izjav). Namen citirane direktive je opredeljen v določilu 1. člena, ki pravi, da je namen te direktive prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga in doseči visoko raven varstva potrošnikov s približevanjem zakonov in drugih predpisov držav članic o nepoštenih poslovnih praksah, ki škodijo ekonomskim interesom potrošnikov. Definicija pojma „bistveno izkrivljati ekonomsko obnašanje potrošnikov“ je določena v točki (e) 2. člena citirane direktive in pomeni uporabiti poslovno prakso z namenom znatno zmanjšati potrošnikovo sposobnost sprejeti odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev in tako povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel. Po določbi točke (k) 2. člena citirane direktive pa „odločitev o poslu“ pomeni vsako odločitev, ne glede na to, ali se potrošnik odloči za dejanje ali opustitev dejanja, ki jo sprejme potrošnik v zvezi s tem, ali izdelek kupiti ali ne, kako in pod kakšnimi pogoji, ali zanj plačati v celoti ali deloma, ga obdržati ali z njim nadalje razpolagati ali v zvezi z izdelkom uveljavljati katero izmed pogodbenih pravic. Po določilu prvega odstavka 3. člena se ta direktiva uporablja za nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, kakor je določeno v členu 5 pred, med in po poslovni transakciji v zvezi z nekim izdelkom. Na podlagi citiranih določil tožnik nima materialnopravne podlage za tožbeni očitek, ki ga uveljavlja v tožbi pod točko II, češ da če se „takšna nepoštena poslovna praksa ravnokar ne izvaja in tudi ni tik pred izvedbo“, naj ne bi bili izpolnjeni pogoji, ki jih predvideva 12. člen ZVNPP.

20. Po določbi prvega odstavka 12. člena ZVNPP so za inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona pristojni Tržni inšpektorat RS in drugi inšpekcijski organi v skladu s svojimi pristojnostmi. Na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVNPP pa tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ podjetju, če ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja. Citirano določilo prvega odstavka 12. člena ZVNPP torej opredeljuje v organizacijskem in funkcionalnem smislu pristojne organe za upravni nadzor nad izvajanjem določil zakona, ki prenaša v pravni red Republike Slovenije citirano direktivo (drugi odstavek 1. člena ZVNPP), med drugim Tržni inšpektorat RS, ki je v predmetni sporni zadevi izdal izpodbijano prvostopenjsko odločbo, zato sodišče, ker je izpodbijano odločbo izdal za to pristojni organ, v tem pogledu ne more slediti tožniku.

21. Prav tako sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, češ da naj bi bil v konkretnem primeru presežen časovni okvir za izdajo izpodbijanega akta, ki naj bi ga po tožnikovem mnenju omejujoče določal citirani drugi odstavek 12. člena ZVPNPP tako, da naj bi bilo v časovnem smislu dopustno ukrepanje tržnega inšpektorata zgolj med trajanjem uporabljanje nepoštene poslovne prakse ali pa v trenutku, ko je podjetje tik pred tem, da jo uporabi, preko tega časovnega okvira pa naj bi bil pristojni inšpekcijski organ po mnenju tožnika prekludiren. Vendar sodišče pri tem ne more prezreti določila 14. člena ZVPNPP, ki določa sicer kratke roke (ne daljše od 8 dni) za predložitev dokazov o resničnosti navedb podjetja o njegovi (domnevno nepošteni) poslovni praksi, vendar je z določili prvega in drugega odstavka 11. člena ZVPNPP brez dvoma uzakonil naknadno upravno (in sodno) kontrolo nepoštene poslovne prakse in (naknadno) izdajanje odločb o prepovedi take prakse na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP brez posebnih časovnih omejitev pod sankcijo prekluzije, kar zmotno trdi tožnik v tožbi.

22. Kar se tiče tožbene navedbe, da naj bi se citirana direktiva v Republiki Sloveniji očitno drugače razlagala kot v drugih državah Evropske unije, sodišče ta očitek zavrača kot nezadosten, saj ga tožnik zgolj posplošeno zatrjuje, ne da bi to svojo trditev konkretno in določno opredelil ter ponudil za to trditev argumentirano obrazložitev oziroma jo ustrezno izkazal s ponujenimi dokazi. Nasprotno pa tožnik temu dokaznemu bremenu namreč ni zadostil s posplošenim sklicevanjem na tujo nacionalno sodno prakso (nemških in avstrijskih sodišč) in le z naštevanjem nekaj posamičnih opravilnih številk sodnih odločb, ki pa jih niti ne priloži svoji tožbi v dokazne namene, temveč sodišču predlaga zgolj izvedbo dokazov z vpogledom v tem sporu izpodbijanih odločb upravnih organov prve in druge stopnje (sedaj tožene stranke). Tudi sicer pa citirana direktiva z določili drugega odstavka 11. člena prepušča državam članicam odločitev o tem, da v skladu z nacionalnimi predpisi prenesejo bodisi na sodišča ali upravne organe pooblastila, ki jim med drugim omogočajo odreditev prenehanja nepoštenih poslovnih praks (točka a), kot so podrobneje opredeljene v 5. členu citirane direktive in 5. členu ZVPNPP. Slednji povzema 5. člen citirane direktive, tožnik pa v tožbi niti očita oziroma ne zatrjuje, da bi naj citirana direktiva ne bila ustrezno prevzeta v pravni red Republike Slovenije. Tudi če morda kakšno sodišče države članice drugače razlaga v domači pravni red preneseno Direktivo EU, to še ne pomeni, da se nujno Upravnemu sodišču RS postavlja vprašanje glede razlage nekdanjega prava EU v smislu točke h) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU).

23. Tožnik v tožbi sodišču predlaga, naj Sodišču EU (v nadaljevanju SEU) postavi vprašanje za predhodno odločanje, in sicer vprašanje, če je primerjava (akcijskih oziroma zahtevanih) prodajnih cen s priporočenimi cenami dobaviteljev oziroma proizvajalcev (po katerih se izdelki v akciji niso nikoli prodajali), v skladu z določili citirane direktive. Iz 267. člena PDEU izhaja, da je SEU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede (a) razlage Pogodb in (b) veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije. Kadar se takšno vprašanje postavi kateremukoli sodišču države članice in če to sodišče meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, lahko to vprašanje predloži v odločanje Sodišču (drugi odstavek 267. člena PDEU). Če je takšno vprašanje postavljeno v postopku pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče dolžno predložiti zadevo sodišču (tretji odstavek 267. člena PDEU). Upravno sodišče ima kot sodišče prve stopnje sodnega odločanja v smislu drugega odstavka 12. člena ZUS-1 torej diskrecijo, ali sproži postopek po 267. členu PDEU (sodbo SEU v zadevah: Cartesio, C-210/06 z dne 16. 12. 2008 in Lyckeskog, C-99/00 z dne 4. 6. 2002) ali ne in v konkretnem primeru glede na predhodno podano obrazložitev sodbe ni potrebe za sprožitev tega postopka. Postopek po 267. členu PDEU namreč ni strankino pravno sredstvo, stranka lahko tak postopek sodišču le predlaga in mu predloži ustrezne prepričevalne argumente, toda sodišče ji ni zavezano slediti (sodba Sodišča EU v zadevi Cartesio, C-210/06).

24. Sodišče je po navedenem ugotovilo, da sta izpodbijani odločbi materialnopravno pravilni in da je bil pravilen tudi postopek za izdajo izpodbijanih aktov, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanih upravnih aktov organov prve in druge stopnje, med strankama ni sporno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

25. Odločitev o tožbi vključuje tudi odločitev o zahtevku tožnika za povrnitev stroškov postopka ob upoštevanju določila četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kot je obravnavana sporna zadeva, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.