Jedro

S tem, ko je sodišče po spremembi obtožnega predloga zavrnilo predlog obrambe za ponovno zaslišanje izvedenke, obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni Š. S. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Lendavi je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega Š. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo denarno kazen 2.000,00 EUR, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenčeva zagovornika vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke in kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zagovornik A. K. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, zagovornik I. V. pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti kaznivega dejanja, podrejeno pa predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da v zahtevah zatrjevane kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahtev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovima zagovornikoma, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Obsojenčev zagovornik I. V. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice do obrambe po 2. točki 372. člena ZKP, tretji alineji 29. člena Ustave in d) točki tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Zagovornik meni, da je bila sprememba obtožbe, kljub enaki pravni kvalifikaciji, bistvena, zaradi česar je obramba predlagala dodatno zaslišanje izvedenke mag. O. K. Dokazni predlog obrambe je bil utemeljen s tem, da se je izvedenka sklicevala na 63. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), ki načelo previdnosti določa zgolj za vrednotenje posameznih finančnih postavk, ne pa tudi za vprašanje pripoznavanja oziroma razkritja posameznih poslovnih dogodkov. Ker gre za dve različni zadevi in ker je predmet obtožnega predloga vprašanje pripoznavanja oziroma razkritje poslovnega dogodka, sklicevanje na navedeno načelo ni utemeljeno, zaradi česar je bilo predlagano ponovno zaslišanje izvedenke. Zagovornik meni, da je sodišče z zavrnitvijo takšnega dokaznega predloga ravnalo nepravilno in kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Ob tem se zagovornik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-193/05 z dne 9. 10. 2006 in navaja, da v obravnavani zadevi v citirani odločbi Ustavnega sodišča navedeni pogoji po mnenju pritožbe (pravilno: zahteve za varstvo zakonitosti) niso bili izpolnjeni in bi sodišče moralo izvedenko ponovno zaslišati. V prvotnem obtožnem predlogu je bilo obsojencu očitano, da sodbe ni razkril v rezervacijah oziroma da ni oblikoval ustreznih rezervacij, v spremenjenem obtožnem predlogu pa naj bi bil opis kaznivega dejanja popolnoma drugačen, saj se obsojencu očita, da ni ravnal v skladu z načelom previdnosti in da na podlagi tega načela ni razkril sodbe v poslovnem poročilu za leto 2003. Po zagovornikovem zatrjevanju je obramba na glavni obravnavi 19. 8. 2009 opozorila na razlike med obtožnima predlogoma in podrobno navedla, o čem naj se izvedenka zasliši. Po spremembi obtožnega predloga naj obramba ne bi imela možnosti zaslišati izvedenko glede načela previdnosti in o načinu oziroma potrebi razkritja navedene sodbe v poslovnem poročilu. Izvedenka naj bi jasno potrdila, da kaznivo dejanje po prvotnem obtožnem predlogu ni bilo storjeno, zaradi česar naj bi prišlo do modifikacije obtožnega predloga.

6. Z vsebinsko enakimi trditvami tudi obsojenčev zagovornik A. K. uveljavlja kršitev pravice do obrambe, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 250/2009 z dne 28. 1. 2010, ter dodatno še navaja, da je državno tožilstvo modificiralo obtožni predlog po zaslišanju izvedenke, kar naj bi nujno pomenilo, da obsojenec oziroma njegov zagovornik izvedenke ni zasliševal v smeri modificirane obtožnice (pravilno: obtožnega predloga). Obsojenec se je lahko branil samo glede očitkov pod obtožnim predlogom. Ker je državno tožilstvo obtožnico (pravilno: obtožni predlog) spremenilo po zaslišanju izvedenke mag. O. K., izvedensko mnenje pa naj bi postalo ključni dokaz, je zagovornik predlagal postavitev novega izvedenca računovodske stroke oziroma podredno dodatno zaslišanje izvedenke mag. O. K. Po zagovornikovem zatrjevanju je bil dokazni predlog utemeljen, v njem pa so bile izpostavljene nejasnosti v izvedenskem mnenju. Ker je sodišče zavrnilo predlog za ponovno zaslišanje izvedenke, se obsojenec po zagovornikovem mnenju ni mogel ustrezno braniti zoper nove očitke v spremenjenem obtožnem predlogu. S tem, ko je drugostopenjsko sodišče zgornji očitek, uveljavljan v pritožbi, zavrnilo, naj bi tudi samo kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Nadalje zagovornik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona ter navaja, da je za pravilno odločitev bistvena vsebina načela previdnosti iz 63. člena ZGD. Strogo je treba razlikovati med vprašanjem pripoznave poslovnega dogodka in vprašanjem vrednotenja posameznega poslovnega dogodka, obe vprašanji pa strogo ločujeta tudi ZGD in Slovenski računovodski standardi (v nadaljevanju SRS). Sodišče se je v obravnavanem primeru ukvarjalo z vprašanjem pripoznavanja, 63. člen ZGD pa je umeščen v poglavje o vrednotenju posameznih računovodskih postavk. Sodišče se po zagovornikovem zatrjevanju v obrazložitvi sklicuje na odstop od pravil vrednotenja računovodskih postavk in na uporabo 63. člena ZGD. Ker naj bi sodišče „mešalo jabolka in hruške“, se v zvezi z vprašanjem pripoznavanja sklicuje na določila o vrednotenju posameznih računovodskih postavk. Sodišče druge stopnje naj na enak zagovornikov očitek ne bi podalo zadostne obrazložitve, obrazložitvi obeh sodb naj bi bili nejasni, zmotno pa je bil po zagovornikovem zatrjevanju uporabljen tudi kazenski zakon. Končno so po zagovornikovem zatrjevanju razlogi prvostopenjske in drugostopenjske sodbe več kot očitno zmotni v delu, kjer se sodišče sklicuje, da bi moral obsojenec sodbo razkriti v bilančni kategoriji finančnih obveznosti, kar je materialnopravno zmotno. Obveznost do oškodovanca W. B. ni kreditna obveznost, zato je ni dopustno prikazati med finančnimi obveznostmi, zaradi česar naj bi bila prvostopenjska sodba zmotna, hkrati pa naj bi bila nepravilna tudi drugostopenjska sodba, ki takšne razlage povzema.

7. Vrhovno sodišče je v več odločbah, v katerih je obravnavalo vprašanje kršitve pravice do obrambe iz d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP oziroma iz tretje alineje 29. člena Ustave (na primer I Ips 294/2001 z dne 25. 9. 2003, I Ips 300/2001 z dne 4. 12. 2003 in I Ips 35/2005 z dne 31. 3. 2006), presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišču dokaza ni treba izvesti, ko je očitno, da ne more biti uspešen. Po vsebini enaka razlaga pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave je razvidna iz evidenčnega stavka sklepa Ustavnega sodišča Up-193/05 z dne 9. 10. 2006, na katerega se sklicuje obsojenčev zagovornik I. V., čeprav gre z vidika relevantnih procesnopravnih dejstev za povsem drugačen primer (Ustavno sodišče pa s citiranim sklepom tudi ni sprejelo v obravnavanje ustavne pritožbe). Obsojenčev zagovornik A. K. uveljavlja kršitev pravice do obrambe v zvezi z zatrjevano nemožnostjo ponovnega zaslišanja izvedenke ne pa tudi v zvezi s spremembo obtožnega predloga (ne izrecno ne po vsebini), zato je njegovo sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča Ips 250/2009 z dne 28. 1. 2010 povsem nejasno.

8. V obravnavanem primeru je sodišče 26. 5. 2008 odredilo pridobitev dokazov z izvedenko finančne stroke, za izvedenko pa je postavilo mag. O. K. Sodišče je izvedensko mnenje prejelo 30. 7. 2008, izvedenka pa ga je 18. 12. 2008 po s strani obsojenčevega zagovornika postavljenih pisnih ugovorih še dopolnila. V izvedenskem mnenju je izvedenka med drugim navedla, da ZGD poudarja načelo previdnosti ter se upoštevajo vsa predvidljiva tveganja in izgube, nastale v poslovnem letu ali v katerem od prejšnjih poslovnih let. Izvedenka meni, da bi nepravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru II P 284/99 z dne 19. 6. 2003 in sklep o popravi sodbe z dne 17. 10. 2003 (v nadaljevanju: sodba okrožnega sodišča) morala biti razkrita v letnem poročilu 2003 v poglavju rezervacije, če bi družba dolgoročne rezervacije tudi oblikovala. Ker je bil po navedbah tožene stranke tožbeni zahtevek neutemeljen, bi bilo neobhodno potrebno, da bi razkrila informacije v zvezi s tem (sodbo, pritožbo, višino zahtevka in pojasnilo, zakaj ni oblikovala dolgoročnih rezervacij), da bi bili vsi uporabniki računovodskih informacij objektivno obveščeni. V dopolnitvi mnenja je izvedenka še navedla, da bi bilo dovolj, da bi se sodba okrožnega sodišča v letnem poročilu 2003 le razkrila, čemur v prid govori načelo previdnosti iz 63. člena ZGD ter SRS v uvodu. Na zaslišanju na glavni obravnavi 10. 6. 2009 je izvedenka vztrajala pri podanem mnenju in njegovi dopolnitvi, obramba pa ji ni postavila nobenih vprašanj, izvedenka je odgovorila le na prebrano strokovno mnenje dr. M. O., ki ga je predložila obramba. Po zaključenem dokazovanju je okrožni državni tožilec spremenil obtožni predlog. V prvotnem obtožnem predlogu je državno tožilstvo obsojencu očitalo, da ni dal vpisati pomembnega podatka ter je s svojim podpisom potrdil letno poročilo z lažno vsebino s tem, da v mesecu marcu 2004 kot direktor družbe V. d. d. pri sestavi letnega poročila za leto 2003 ni poskrbel, da bi v poglavju rezervacije bila razkrita sodba okrožnega sodišča, v spremenjenem obtožnem predlogu pa se obsojencu očita, da v letno poročilo ni vpisal pomembnega podatka in ga potrdil s svojim podpisom, ko v mesecu marcu 2004 kot direktor družbe, pri sestavi letnega poročila za leto 2003 v skladu z načelom previdnosti, opisanem v 63. členu ZGD in SRS v uvodu, v letno poročilo ni vpisal podatka o sodbi okrožnega sodišča. Zaradi opisane spremembe obtožnega predloga in zaradi zagotovitve pravice do obrambe je bila glavna obravnava preložena na 19. 8. 2009. Tega dne je obsojenčev zagovornik sodišču predložil pisno vlogo, katero je sodišče prebralo in v kateri je zagovornik predlagal ponovno zaslišanje izvedenke finančne stroke. Zagovornik je dokazni predlog utemeljil s tem, da v spremenjenem obtožnem predlogu ni navedeno, v katerem delu letnega poročila bi obsojenec moral vpisati omenjeno sodbo, kar je po mnenju obrambe ključno in na kar izvedenka še ni odgovorila. Načelo previdnosti po mnenju zagovornika samo po sebi ne ustvarja obveznosti vpisovanja podatkov, ampak je operacionalizirano skozi druge določbe zakona. Obtožni predlog, po katerem se obsojencu očita, da v letno poročilo ni vpisal podatka, kar naj bi mu nalagalo načelo previdnosti, naj bi bil nedopusten. Ob povedanem je zagovornik sodišču predlagal tudi postavitev novega izvedenca finančne stroke, ki naj bi pojasnil, kje v letnem poročilu naj bi bil poslovni dogodek (omenjena sodba okrožnega sodišča) razkrit, kakšen je namen priloge k izkazom in ali je vsebina priloge k izkazom določena zaključeno. Sodišče je tak dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben, ker je izvedenka že odgovorila na dokazni predlog obrambe in je ob neposrednem zaslišanju vztrajala pri svojem odgovoru, pritegnitev novega izvedenca o istem vprašanju pa ni več potrebna. Obramba je tudi imela možnost zaslišati izvedenko, v zvezi s predlogom za njeno ponovno zaslišanje pa ni konkretizirala, s čim v zvezi se zaslišanje predlaga, ampak je obramba podala pavšalno trditev, da sklicevanje izvedenke na načelo previdnosti ne velja za pripoznavanje oziroma razkritje posameznih poslovnih dogodkov.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena. Obramba je imela možnost izpodbijati sklicevanje na načelo previdnosti iz 63. člena ZGD in uvoda v SRS že od dopolnitve izvedenskega mnenja dalje. V tej smeri je bilo izvedenki tudi predloženo strokovno mnenje dr. M. O., o katerem se je izvedenka med zaslišanjem izjavila, prav tako je imela obramba možnost s tem v zvezi izvedenki postavljati vprašanja. Vsebina obtožnega predloga pa se s spremembo v bistvenem niti ni spremenila, saj se tako po prvotnem kot po spremenjenem obtožnem predlogu obsojencu očita, da v letno poročilo 2003 ni vpisal omenjene sodbe okrožnega sodišča. Sodbe mu sicer ni bilo treba vpisati v poglavje rezervacije, glede na višino (nepravnomočno) prisojenega tožbenega zahtevka pa bi jo glede na izvedensko mnenje moral omeniti v letnem poročilu. Obsojenčev zagovornik je na zadnji glavni obravnavi predlagal ponovno zaslišanje izvedenke glede vprašanja, kje v letnem poročilu bi moral obsojenec navesti sodbo okrožnega sodišča. Izvedenka je na to vprašanje že odgovorila, in sicer bi sodba glede na določbo 124. člena Pravilnika o računovodstvu družbe V. d. d. morala biti omenjena v pojasnilih k bilanci stanja (izvedensko mnenje, stran 6; dopolnitev izvedenskega mnenja, stran 3), medtem ko v ZGD in SRS ni predpisano, kje bi takšna informacija morala biti razkrita, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tak dokazni predlog. Glede načela previdnosti iz 63. člena ZGD pa je mogoče ugotoviti, da je zagovornik v dokaznem predlogu zgolj komentiral omenjeno določbo, ni pa navedel, kaj naj bi izvedenka v zvezi s tem načelom izpovedala oziroma o čem jo želi še dodatno izprašati. Prvostopenjsko sodišče je tudi utemeljeno zavrnilo zagovornikov predlog za postavitev novega izvedenca finančne stroke. Mnenje drugega izvedenca se pridobi le ob izpolnjevanju pogojev iz 257. člena (če se podatki v izvidu bistveno razlikujejo, če je izvid nejasen, nepopoln, sam s seboj v nasprotju ali v nasprotju z raziskanimi okoliščinami in teh nejasnosti ni mogoče odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca) ali 258. člena ZKP (če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja in teh pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti z novim zaslišanjem). Obsojenčev zagovornik niti ne zatrjuje obstoja pogojev, zaradi katerih bi bilo glede na določbi 257. ali 258. člena ZKP mogoče pridobiti mnenje drugega izvedenca. Golo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem mag. O. K. ne more biti razlog za pridobitev mnenja drugega izvedenca.

10. V zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčev zagovornik ne izrecno ne po vsebini ne uveljavlja katere od kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, temveč pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Z navajanjem, da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem vrednotenja, da obrazložitev drugostopenjske sodbe v zvezi z načelom previdnosti iz 63. člena ZGD ni zadostna in jasna ter da so razlogi prvostopenjske in drugostopenjske sodbe zmotni, zagovornik podaja lastno oceno dokazov in nasprotuje dokaznim zaključkom v pravnomočni sodbi, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

11. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

12. Po podatkih prvostopenjske sodbe je obsojenec zaposlen, za svoje delo prejema plačo, je solastnik nepremičnine ter lastnik osebnega vozila, preživninskih obveznosti pa nima. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.