Jedro

Ni ovir za opravo glavne obravnave v odsotnosti tožene stranke, ki je bila pravilno povabljena in ni opravičila svojega izostanka, podala pa je odgovor na tožbo, kjer navaja dejstva, ki so nasprotna tožnikovim navedbam in dokazom. Sklicevanje, da gre za prava neuko stranko, ki da ni vedela, da ima neudeležba na glavni obravnavi lahko zanjo neugodne posledice, ob tem, da je prejela tudi vabilo na zaslišanje, pa se ga ni udeležila, ni utemeljeno. Zaradi oprave glavne obravnave, na podlagi katere je sodišče o zadevi tudi odločilo, toženi stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, zato tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 14.111,66 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter zamudne obresti po obrestni meri, ki velja za hranilne devizne vloge v DEM oziroma EUR na vpogled v kraju izpolnitve in sicer od posameznih zneskov in za določen čas, kot je razvidno iz izreka sklepa. Toženki je naložilo, da mora povrniti tožniku tudi njegove pravdne stroške v višini 278.266,00 SIT v 15. dneh.

Zoper sodbo se je pritožila toženka. Izpodbija jo iz vseh po zakonu predvidenih pritožbenih razlogov. Bistvena kršitev določb postopka je bila storjena, ker je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku brez prisotnosti tožene stranke, kar pa je glede na navedbe, ki jih je ta podala v odgovoru na tožbo, nezakonito, saj bi se moralo upoštevati, da ni imela pooblaščenca in je nastopala kot prava neuka stranka. Na podlagi nasprotujočih si trditev strank sodišče že na prvi obravnavi ne bi smelo razsoditi v korist tožeče stranke. Po mnenju tožene stranke je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodbo zato izpodbija po temelju in tudi po višini, neopravičene pa so tudi zakonite zamudne obresti, ki so za toženo stranko oderuške. Zmotno je tudi stališče sodišča, da s strani tožene stranke zatrjevano dejstvo prisile, kot razlog za podpis sporne pogodbe, v tej pravdni zadevi ni pravnorelevantno. Sodišče na podlagi le posrednih dokazov ne more enostavno razsoditi v korist tožnika in pokloniti vero njegovim navedbam, ko pravi, da je tožena stranka tožniku obljubila, da bo zaposlila njegovo ženo M. B., ko ta sploh ni bila zaslišana.

Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da se sodba spremeni, tako da se tožeči stranki naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi oprave glavne obravnave v odsotnosti tožene stranke ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka sama v pritožbi priznava, da ji je bilo vabilo za glavno obravnavo vročeno in da svojega izostanka ni opravičila. Za sodišče prve stopnje zato ni bilo nobene ovire, da opravi glavno obravnavo in zasliši tudi tožnika, saj se tožena stranka vabilu na glavno obravnavo niti ne vabilu na zaslišanje ni odzvala. Za svoje ravnanje je imelo vso podlago v 282. in 258. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ob sprejemu ustreznih vabil je zato tudi vsakršno sklicevanje, da zaradi pravne neukosti tožena stranka ni vedela, da ima neudeležba zanjo lahko neugodne posledice, neutemeljeno. Nasprotujoče trditve strank ne morejo biti ovira, da bi sodišče ne moglo opraviti glavne obravnave, če se ena od sicer povabljenih strank le-te ne udeleži. Brez vsakršne podlage je tudi razmišljanje o tem, da bi zaradi spornosti navedb strank in dokazov, ne moglo zadeve razsoditi že na prvem naroku. V danem primeru pa sploh ni šlo za nasprotje med dokazi, saj tožena stranka ni ponudila prav nobenega dokaza, v nasprotju s tožnikom, ki je predložil pismene dokaze. Tako kot je bil zaslišan tožnik, bi bila zaslišana tudi toženka, če bi se udeležila glavne obravnave, zato je neutemeljena trditev, da ji je bilo onemogočeno, da bi v postopku zavrnila navedbe tožene stranke.

Pritožbeno sodišče pa tudi ne dvomi v pravilnost ugotovitev dejanskega stanja. Ob vseh odločilnih okoliščinah, to je o obstoju posojilne pogodbe, s katero je tožnik kot posojilodajalec toženki brezobrestno dal posojilo v znesku 27.600,00 DEM z dolžnostjo plačila v treh obrokih, da ji je denar dejansko izročil, in da ji je dal brezobrestno posojilo zaradi njene obljube, da bo zaposlila njegovo izkazano tedaj brezposelno ženo, in ko toženka tudi ne trdi, da bi bila posojilo vrnila, je tudi materialnopravno pravilna odločitev, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča glede ugovora tožene stranke o razlogih za podpis predmetne pogodbe, ki se tičejo prisile oziroma grožnje.

Obrazložitev o tem je izčrpna in ji pritožbeno sodišče nima kaj dodajati. Neutemeljeno je tudi zavračanje dokazne ocene, ko prvostopenjsko sodišče verjame tožniku, zaslišanemu kot stranki, tudi kar se tiče prejema denarja in obljube zaposlitve tožnikove žene M. B.. Sodišče odloča o tem, katera dejstva šteje za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Ker se toženka zaslišanja o spornih dejstvih ni udeležila, je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi dokazov, ki jih je imelo na razpolago, in ker ti niso bili v nasprotju tudi z listinskimi dokazi, ni imelo razloga, da izpovedbi tožnika ne bi verjelo. Tudi dejstvo, da ni bila zaslišana tožnikova žena M. B., zaradi katere zaposlitve naj bi bilo dano posojilo, verodostojnosti tožnikove izpovedi ne omaje, saj je z listino dokazano, da je bila njegova žena M. takrat res brezposelna. Sicer pa tudi tožena stranka ni predlagala njenega zaslišanja, ampak le tožnik, ki pa je nato predlog za zaslišanje priče M. B. umaknil. Tožbeni zahtevek je tako utemeljen po temelju in tudi po višini, saj tožena stranka ni dokazala, da bi od prejetega posojila že kaj plačala. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o zamudnih obrestih od dolgovanega posojila. Glede na določbo 3. odstavka 399. člena ZOR in sprejeto sodno prakso. Očitek, da gre za neopravičene zakonite zamudne obresti, ki so za toženo stranko tudi oderuške, je neutemeljen. Res so bile dogovorjene zamudne obresti v višini 5 % mesečno, vendar pa kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnik takih obresti ni zahteval. Prisojene pa so takšne, kot jih dopušča sodna praksa po sprejetem načelnem pravnem mnenju. Pritožba tožene stranke je tako neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Tožena stranka bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni bila uspešna. Odločitev o tem ima podlago v določbi 165. in 154. člena ZPP, vsebovana pa je že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.