Jedro

Za upoštevanje določene listine kot veljavne oporoke morajo biti izpolnjeni trije pogoji: 1) da oporočitelj izjavi voljo v vsebini, ki jo je mogoče šteti za vsebino oporočnega razpolaganja s premoženjem; 2) da je oporočitelj pri tem hotel narediti oporoko (animus testandi); 3) da je izjava volje podana v eni izmed oblik, ki jih določa ZD, in v okoliščinah, ki jih za veljavnost take oblike oporoke določa ZD. Na dlani je, da sta prva dva izmed naštetih pogojev med seboj tesno povezana in celo delno prepletna. Pri tem pa je vprašanje o obstoju prvega pogoja zgolj pravno vprašanje (potrebna je le materialnopravna presoja izjave volje, ki je zapuščinskemu sodišču predložena kot oporoka), medtem ko je vprašanje o obstoju drugega pogoja delno pravno in delno dejansko vprašanje. Vprašanje o obstoju tretjega izmed naštetih pogojev za veljavnost oporoke je v pretežni meri dejansko vprašanje.

Zahtevek za ugotovitev, da "izjava - oporoka, ki jo je (zapustnik - oporočitelj) sestavil pred pričama ... ne predstavlja pismene oporoke pred pričami po 64. členu ZD" - je zahtevek za ugotovitev, da obravnavana listina ("izjava - oporoka") ni veljavna oporoka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugotovilo, da izjava - oporoka, ki jo je 26.2.1986 pokojni A.B. sestavil pred pričama A.J. in V.D., ne predstavlja pismene oporoke pred pričami po 64. členu Zakona o dedovanju ter zato nastopi zakonito dedovanje po pokojnem A.B.. Svojo odločitev je utemeljilo predvsem s tem, da v sporni izjavi pok. A.B. ni navedeno, da gre za oporoko, tudi obe zaslišani priči, ki sta kot priči podpisali navedeno izjavo, pa sta skladno izpovedali, da zapustnik ni ob podpisu ničesar drugega izjavil. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo toženkini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Svojo odločitev je utemeljilo predvsem s tem, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da na sporni listini ni izjave oporočitelja, da je to njegova oporoka. Že presoja listine jasno kaže, da vsebuje vse pogoje iz 64. člena Zakona o dedovanju.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, ki je pri vrednosti spornega predmeta 8.010,00 sit, navedeni v tožbi (1. odst. 35. člena in 2. odst. 40. člena ZPP) - ta je bila vložena dne 12.3.1992 - tudi dovoljena, glede na tedaj določeno (3. odst. 382. člena ZPP) mejno vrednost za dovoljenost revizije (nad 8.000,00 sit) in glede na prehodne določbe pozneje uveljavljene novele ZPP (Ur.l. RS 55/92). Revizijskih razlogov formalno (po določbah 1. do 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP) ne opredeljuje. Navaja, da je zatrjevala, da oporoka nima vseh elementov oporoke, dalje pa tudi, da oporočitelj pred oporočnima pričama v njuni istočasni prisotnosti ni izjavil, da je to njegova oporoka in tudi pred njima oporoko lastnoročno podpisal. Zato sporna oporoka ne predstavlja oporoke pred pričami, ker zlasti ni izkazan zadnji del 1. odstavka 64. člena ZD. Tudi sicer tožeča stranka trdi, da sporna izjava z dne 26.2.1986 nima ostalih, vsebinskih elementov oporoke. Tožeča stranka šteje, da ji je bila vzeta možnost pravnega sredstva - za pritožbo ni imela pravnega interesa, čeprav se sodišče prve stopnje ni izjavilo o zatrjevanih razlogih za to, da sporne izjave ni moč šteti za oporoko. Tožeča stranka predlaga, da se razveljavita sodbi druge in prve stopnje ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, toženka na vročeno revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenje pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354.2 ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve. Take vsebine predvsem ni mogoče pripisati revizijskemu očitku, da je bila tožeča stranka prikrajšana v pravnem sredstvu, ker ni mogla vložiti pritožbe zoper sodbo prve stopnje - saj ni jasno, zakaj naj bi bila v pravdi uspešna stranka prikrajšana za pritožbo in po kateri določbi ZPP bi bilo treba napraviti tako oceno njenega položaja v pravdi po izdaji prvostopne sodbe.

Utemeljena pa je revizijska graja, s katero tožeča stranka vsebinsko uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Na zmotno uporabo materialnega prava sicer pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Oporoka je enostranski pravni posel, s katerim oporočitelj razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti in za katerega je značilno, da je strogo formalen pravni posel. Oporoka je izjava volje, glede katere se na prvem mestu zahteva, da mora tisti, ki jo izjavlja (oporočitelj v trenutku izjave, zapustnik v trenutku, ko oporoka začne pravno učinkovati) hoteti narediti oporoko - njegova volja mora biti usmerjena na nastanek oporoke (zunaj konteksta te pravde: ali na spremembo ali na preklic oporoke). Vsebina te izjave volje mora biti takšna, da ustreza vsebini oporoke, tj. v kontekstu te pravde določitev dediča (1. odst. 78. člena ZD, Zakona o dedovanju, Ur.l. SRS 15/76 in 23/78), zunaj konteksta te pravde pa tudi druge vrste oporočnih razpolaganj, vse od določitve volil (80. člen ZD), bremen in pogojev (82. člen ZD), izvršitelja oporoke (95. člen ZD) pa do preklica oporoke (1. odst. 99. člena ZD).

Za upoštevanje določene listine kot veljavne oporoke morajo biti izpolnjeni vsi trije pogoji, ki sledijo iz pravkar navedenega: 1) da je oporočitelj izjavil voljo v vsebini, ki jo je mogoče šteti za vsebino oporočnega razpolaganja s premoženjem; 2) da je oporočitelj pri tem hotel narediti oporoko (animus testandi); 3) da je izjava volje podana v eni izmed oblik, ki jih določa ZD, in v okoliščinah, ki jih za veljavnost take oblike oporoke določa ZD. Na dlani je, da sta prva dva izmed naštetih pogojev med seboj tesno povezana in celo delno prepletena. Pri tem pa je vprašanje o obstoju prvega pogoja zgolj pravno vprašanje (potrebna je le materialnopravna presoja izjave volje, ki je zapuščinskemu sodišču predložena kot oporoka), medtem ko je vprašanje o obstoju drugega pogoja delno pravno in delno dejansko vprašanje. Vprašanje o obstoju tretjega izmed naštetih pogojev za veljavnost oporoke je v pretežni meri dejansko vprašanje. Te opredelitve so bile potrebne, čeprav gre za vselej navzoča izhodišča sodne presoje listin, ki se predložijo sodiščem kot oporoke, tako v zapuščinskih kakor v pravdnih postopkih. Potrebne so bile zato, ker jih v obravnavani zadevi ni upoštevalo sodišče druge stopnje (za revizijsko presojo je glede na naravo izpodbijane sodbe pomembno samo to, čeprav je enako napako zagrešilo pred njim že sodišče prve stopnje). Kadar nastane med dediči spor samo o obstoju prvega izmed treh naštetih pogojev in je torej treba odgovoriti le na vprašanje, ali je vsebina predložene listine takšna, da jo je mogoče šteti za izjavo oporočne volje - je na to pravno vprašanje poklicano odgovoriti zapuščinsko sodišče. Kadar pa je med dediči spor (tudi) o obstoju drugih dveh pogojev za veljavno oporoko, pa zapuščinsko sodišče prekine zapuščinski postopek in stranke napoti na pravdo, ker gre za spor o dejstvih, od katerih so odvisne tiste njihove pravice, o katerih se odloča v zapuščinskem postopku (tako 1. odst. 210. člena ZD). Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je zapuščinsko sodišče njo napotilo na pravdo o veljavnosti oporoke, pri čemer je v svojem tožbenem zahtevku sporno listino z dne 26.2.1986 tudi imenovala "izjava - oporoka".

Po določbi 64. člena ZD je za veljavnost pismene oporoke pred pričami potrebna obličnost, ki je predpisana v 1. odstavku tega člena: oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da ti pogoji niso bili izpolnjeni. Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo odločilnih dejstev, od katerih je odvisna veljavnost oporoke pred pričami in ki so bila sporna. Izpodbijana sodba nima ugotovitev o tem, 1) da sta bili oporočni priči hkrati navzoči takrat, ko je oporočitelj podpisal sporno listino; in 2) da je oporočitelj tedaj pred oporočnima pričama hkrati izjavil, da je listina, ki jo podpisuje, njegova oporoka. Te ugotovitve bi zavrnilna sodba o tožbenem zahtevku tožeče stranke morala imeti, ker je odgovor na vprašanje o obstoju navedenih dejstev terjala trditvena podlaga obravnavane tožbe - ki je po svoji naravi tožba za ugotovitev neveljavnosti oporoke. Zahtevek za ugotovitev, da "izjava - oporoka, ki jo je (zapustnik - oporočitelj) sestavil pred pričama ... ne predstavlja pismene oporoke pred pričami po 64. členu ZD" - je namreč zahtevek za ugotovitev, da obravnavana listina ("izjava - oporoka") ni veljavna oporoka.

Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje po vsem povedanem ne temelji na vseh dejstvih, ki bi morala biti ugotovljena, ker so bila odločilna glede na vsebino 64. člena ZD na eni strani in glede na trditveno tožbeno podlago na drugi strani. Nezadostnost dejanske podlage izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje pa je posledica njegove zmotne pravne presoje, da za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka zadošča presoja same sporne listine, tj. izjave - oporoke pok. z dne 26.2.1986. Izkazalo se je torej, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in da so torej podani razlogi iz 2. odst. 395. člena ZPP, ki narekujejo ugoditev reviziji z razveljavitvijo izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje in vrnitvijo zadeve temu sodišču v novo odločanje. Tožeča stranka je sicer predlagala tudi razveljavitev sodbe prve stopnje, a revizijsko sodišče ne le da ni vezano na strankin revizijski predlog, ampak tudi po uradni dolžnosti (po 392. členu ZPP) upošteva strankin revizijski interes, ki v obravnavani zadevi za tožečo stranko seveda nikakor ne more biti izpodbijanje zanjo ugodne prvostopne sodbe.

Posebni napotki sodišču druge stopnje niso potrebni, ker so vse potrebne usmeritve za novo odločanje razvidne iz prej navedenih opozoril na trditveno podlago tožbe, ki je bila v prvem sojenju na drugi stopnji spregledana, in iz obrazložitve, katerih pravno odločilnih dejstev v izpodbijani, sedaj razveljavljeni sodbi ni.

O stroških revizijskega postopka ni bilo treba odločati, ker niso bili prijavljeni.