Jedro

Ne gre za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker je sodišče prve stopnje sledilo utemeljitvi izpodbijane odločbe tožene stranke in povzelo ugotovitve upravnih organov, saj ima za to podlago v določbi drugega odstavka 67. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep in sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1851/96-19 z dne 10.2.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrglo tožbo v delu, s katerim se izpodbija Odlok o pogojih, postopkih in merilih za dejanje koncesij na področju opravljanja gospodarske javne službe "dimnikarstvo" (1. točka izreka) in na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo v delu, s katerim se izpodbija odločba Županje Občine D. z dne 20.11.1996 (2. točka izreka). Z izpodbijano o-dločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Občinske uprave Občine D. z dne 27.9.1996, o izboru koncesionarja za opravljanje gospodarske javne službe "dimnikarstvo", s katero je bil na podlagi izvedenega javnega razpisa za dobo pet let izbran za opravljanje navedenih storitev na območju Občine D. kot koncesionar E.S. d.o.o. L. V obrazložitvi k 1. točki izreka sklepa in sodbe sodišče prve stopnje navaja, da Odlok o pogojih, postopkih in merilih za dajanje koncesij na področju opravljanja gospodarske javne službe "dimnikarstvo" (Uradni vestnik Občine D., v nadaljevanju odlok) po svoji obliki in vsebini ni dokončen upravni akt. Tudi ni konkretni posamični pravni akt, ki bi se nanašal na določen primer ali določeno število primerov. Odlok ne ureja posamičnega razmerja iz 4. odstavka 1. člena ZUS. Je abstraktni, splošni akt Občinskega sveta Občine D., ki vsebuje pravna pravila obnašanja in ravnanja za dajanje koncesij in tako ne gre za konkretno upravno stvar. Zato je tožbo v tem delu na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo.

V obrazložitvi k 2. točki izreka sklepa in sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bila tožeča stranka eden izmed štirih ponudnikov, ki so se javili na Javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje gospodarske javne službe "dimnikarstvo" (Uradni list RS, št. 46/96, v nadaljevanju javni razpis). Tožena stranka je pravilno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo o izboru koncesionarja za opravljanje gospodarske javne službe "dimnikarstvo". Izbrani koncesionar izpolnjuje vse razpisne pogoje in n-e drži tožnikova trditev, da ni predložil elaborata o opravljanju dejavnosti iz 5. alinee 6. točke in dokazila iz 6. alinee 6. točke javnega razpisa. Pravilno je upoštevan predlog nadomestila, ki ga je kandidat pripravljen plačevati koncendentu na podlagi 3. alinee 7. točke javnega razpisa. Ob primerjavi ponudb vseh udeležencev je nadomestilo, ki -ga je ponudil izbrani koncesionar, najvišje in obenem točno določljivo. Na podlagi izpodbijane odločbe in podatkov upravnih spisov je imelo sodišče podlago, da je lahko presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato je tožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo proti 1. in 2. točki izpodbijanega sklepa in sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Odločitev sodišča v 1. točki izreka po njenem mnenju ni pravilna. Sklicuje se na ustavni odločbi, št. U-I-83/91 in št. U-I-76/91, v katerih naj bi Ustavno sodišče v istovetnih primerih sprejelo drugačno stališče. Glede na stališče Ustavnega sodišča v navedenih odločbah, je, po njenem mnenju, tudi izpodbijani odlok posamičen in ne splošen akt, zato sodišče tožbe v tem delu ne bi smelo zavreči. Tudi odločitev sodišča v 2. točki izreka sklepa in sodbe ni pravilna. Izbrani kandidat ne izpolnjuje vseh razpisnih pogojev, ker ni predložil dokazila iz 6. alinee 6. točke javnega razpisa. Tega odločilnega dejstva sodišče prve stopnje ni preverilo, ampak se sklicuje le na presojo upravnih organov. S tem je bistveno kršilo določbe postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine, ne pa samo povzeti ocene upravnih organov. Ker ni opravilo glavne obravnave, je tudi s tem kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Ponovi še tožbeno navedbo, da nadomestilo, ki ga je izbrani koncesionar pripravljen plačevati koncedentu, ni točno in določljivo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep in sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožeče stranke in meni, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno odločilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu in sodbi pravilna in zakonita.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča izpodbijani odlok tožene stranke ne ureja posamičnih razmerij. Izdan je na podlagi zakonskega pooblastila Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93) v izvajanju Zakona o dimnikarski službi (Uradni list SRS, št. 16/74, 14/90) in tudi dejansko na splošno ureja razmerja, za katera ima pooblastilo v zakonu. Z izpodbijanim odlokom je tožena stranka na splošno uredila način izbire primernega izvajalca za izvajanje dimnikarske dejavnosti. Tak predpis p-a po svoji vsebini ni posamičen akt, s katerim bi se urejala konkretna medsebojna razmerja, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo v delu, v katerem se izpodbija odlok, zavrglo (1. točka izreka izpodbijanega sklepa in sodbe). Ker glede na določbo 4. odstavka 1. člena ZUS odloča upravno sodišče v upravnem sporu le o zakonitosti posamičnega akta, izdanega v obliki predpisa, s katerim se urejajo konkretna razmerja med določenimi subjekti, ni mogoče o tej zadevi odločati v upravnem sporu-, ker ne spada v sodno pristojnost. Sodišče prve stopnje je v predhodnem preizkusu tožbo sicer zavrglo po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZUS, moralo pa bi jo zavreči po 1. točki 1. odstavka 34. člena ZUS, vendar takšna nepravilna navedba procesne določbe, ob siceršnji pravilni odločitvi, po presoji pritožbenega sodišča, ni takšna kršitev določb postopka, da bi bilo zaradi tega potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti.

Neupoštevna je pritožbena trditev, da je stališče Ustavnega sodišča RS v zvezi s pravno naravo odloka drugačno, saj iz navedenih ustavnih odločb, na katere se pritožnik sklicuje, to ne izhaja.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore, ki se nanašajo na 2. točko izreka izpodbijanega sklepa in sodbe. Ne gre za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, ki jo tožeča stranka niti ni zahtevala. Sodišče prve stopnje je o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta odločalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Dejstvo, da je odločalo na seji ni vplivalo niti ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi ne gre za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker je sodišče prve stopnje sledilo utemelitvi izpodbijane odločbe tožene stranke in povzelo ugotovitve upravnih organov, saj ima za to podlago v določbi 2. odstavka 67. člena ZUS. Po tej določbi sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

Iz izpodbijane sodbe na podlagi podatkov in listin v predloženih spisih izhaja, da je izbrani koncesionar v svoji ponudbi predložil vsa zahtevana dokazila o izpolnjevanju razpisnih pogojev. Zato ni upoštevna pritožbena navedba, da le teh ni predložil. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne more vplivati pritožbena trditev, da ponudba izbranega koncesionarja glede nadomestila, ki ga je pripravljen plačevati koncedentu, ni točna in določna. Po izrecni določbi koncesijskega akta (21. člen) se nadomestilo določa v obliki deleža od fakturirane vrednosti storitev javne službe, zmanjšane za vrednost porabljenih čistilnih sredstev, ki ne sme biti nižji od 3%. Iz dokumentacije v predloženem sodnem spisu izhaja da je izbrani koncesionar ponudil nadomestilo v višini 5% od fakturirane realizacije oziroma vrednosti storitev javne službe, ki je zmanjšana za vrednost čistilnih stredstev. To pa pomeni, da je ponudba izbranega koncesionarja jasna in določna, kar je ugotovila že tožena stranka in potrdilo sodišče prve stopnje.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.