Jedro

Oseba, ki ni imela na dan 23.12.1990 prijavljenega stalnega prebivališča v R Sloveniji, ne izpolnjuje enega od bistvenih pogojev za pridobitev državljanstva po 40. členu ZDS, četudi je ta oseba dejansko prebivala v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Svojo odločitev tožena stranka utemeljuje z ugotovitvijo, da tožnik, ki je državljan Republike Srbije, dne 23.12.1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in zato ni izpolnjen eden izmed pogojev 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da od leta 1962 ves čas živi v Sloveniji, da zaradi njegove deložacije iz stanovanja v M. nekaj časa ni imel prijavljenega stalnega prebivališča. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe. V vlogi oziroma urgenci z dne 21.5.1993 tožnik tudi zatrjuje, da ni državljan Republike Srbije ter je predložil potrdilo občine P. - sekretariata za splošno upravo in finance z dne 28.3.1991, da ni vpisan v državljansko knjigo Republike Srbije.

Tožba ni utemeljena.

Državljan druge republike (nekdanje SFRJ) lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS), če izpolnjuje pogoje, določene v tem členu. Med temi kumulativno določenimi pogoji je tudi pogoj, da je prosilec imel na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Iz podatkov upravnih spisov v tej zadevi izhaja, da je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, na raznih naslovih, od 22.8.1962 dalje, razen v obdobju od 5.7.1990 do 19.11.1991, ko ni imel nikjer prijavljenega stalnega prebivališča. Tožnik teh ugotovitev tudi v tožbi ne izpodbija, temveč le pojasnjuje, zakaj v navedenem obdobju ni mogel prijaviti stalnega prebivališča v K., kjer je dejansko prebival. Te tožbene navedbe pa so pravno irelevantne, ker za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena že citiranega zakona ne zadostuje, da je prosilec na dan 23.12.1990 dejansko prebival v Sloveniji, temveč je potrebno, da je imel na ta dan v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Potrdilo , ki ga je po vložitvi tožbe predložil tožnik, da ni vpisan v državljansko knjigo Republike Srbije, ki jo vodi pristojni upravni organ občine P. po mnenju sodišča ne dokazuje, da tožnik po veljavnih predpisih ni postal oziroma, da ni državljan Republike Srbije. Sicer pa ta okoliščina v konkretnem upravnem sporu ni pomembna, glede na to, da je bila tožnikova prošnja za pridobitev državljanstva Republike Slovenije obravnavana po 1. odstavku 40. člena že citiranega zakona in zavrnjena, ker tožnik ne izpolnjuje zakonskega pogoja glede časa prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).