Jedro

Tožniku, ki je bil tedaj star 23 let, je bila prostost odvzeta za 48 dni, 8 ur in 50 minut; ob odvzemu prostosti je bil šokiran; med prevozom v pripor je zaradi vročine izgubil zavest; imel je neprijetnega sojetnika, obsojenega za hujše kaznivo dejanje; do 14. 8. 2003 mu je bila prepovedana komunikacija z zunanjim svetom (razen z zagovornikom), kasneje pa močno otežena; pri obisku fakultete ob zagovoru seminarske naloge je bil zaradi spremstva paznikov osramočen; in končno, po odpravi pripora je čutil odpor in govorice svoje okolice, tak odklonilni odnos do tožnika pa je po približno letu in pol izzvenel, zato je tožnik upravičen do povračila premoženjske škode in nepremoženjske škode v višini 2.300,00 EUR oziroma 2,4 povprečnih plač.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 3. tč. izreka) potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženo stranko zavezalo k plačilu zneska 3.301,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2005 dalje do plačila (1. tč. izreka). Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. tč. izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (3. tč. izreka).

(2) Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni in tožbi v celoti ugodi, sicer pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša stroške. Pritrjuje oceni o izključnem temelju odškodninske obveznosti tožene stranke ter ugoditvi celotnemu zahtevku za premoženjsko škodo, ne strinja pa se z višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Meni, da je sodišče prve stopnje premajhno težo pripisalo okoliščini, da je bila edina oseba, s katero je lahko tožnik komuniciral med priporom, njegova mati, ki ga je obiskala šele po mesecu dni, stik in komunikacija z ostalimi bližnjimi pa mu je bila onemogočena. Sodišče je po njegovem mnenju zmotno ugotovilo, da pripor ni povzročil razpada njegove zveze s takratnim dekletom. Zvezo sta končala ravno v času tožnikove vrnitve iz pripora, ko je bil slednji zaradi posledic pripora zelo zmeden, dekle pa mu ni verjelo, da se ji ni mogel oglasiti, kot tudi ne, da je bil neutemeljeno priprt. Prav tako nasprotuje zaključku sodišča, da zaradi pripora ni izgubil študijskega leta. Jesenski roki za opravljanje izpitov na fakultetah so avgusta in septembra, ko je bil tožnik v priporu. Dejstvo, da tožnik ni opravil izpitov že pred odreditvijo pripora, še ne pomeni, da jih ne bi opravil jeseni, s čimer bi izpolnil pogoje za napredovanje v višji letnik. Zaradi neprimernosti okolja pa se v priporu ni mogel učiti. Čeprav soglaša, da so se nevšečnosti v obliki govoric in negativnega odnosa okolice do tožnika po letu in pol umirile, pripominja, da niso prenehale, kot tudi ne njegovi občutki, ki ga spremljajo zaradi neutemeljenega pripora. Priprtje ga bo kljub oprostilni sodbi spremljalo celo življenje, zato je sodišče zmotno zaključilo, da ni stigmatiziran. Končno meni, da bi moralo sodišče pri odmeri pravdnega uspeha upoštevati, da je po temelju, ki mu je tožena stranka ves čas nasprotovala, v celoti uspel. (3) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) V tej pravdi tožnik od države zahteva povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ker je bil priprt, kasneje pa je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe (1. tč. 1. odst. 542. čl. Zakona o kazenskem postopku, Ur. l. RS, št. 63/1994, s spremembami). Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku za premoženjsko škodo ugodilo v celoti (1.001,50 EUR), zahtevku za nepremoženjsko škodo pa le deloma (2.300,00 EUR oziroma 2,4 povprečnih plač od zahtevanih 5.007,51 EUR oziroma 5,23 povprečnih plač). Ugotovilo je, da je bila tožniku, ki je bil tedaj star 23 let, prostost odvzeta za 48 dni, 8 ur in 50 minut (od 1. 8. 2003 do 18. 9. 2003); ob odvzemu prostosti je bil šokiran; med prevozom v pripor je zaradi vročine izgubil zavest; imel je neprijetnega sojetnika, obsojenega za hujše kaznivo dejanje; do 14. 8. 2003 mu je bila prepovedana komunikacija z zunanjim svetom (razen z zagovornikom), kasneje pa močno otežena; pri obisku fakultete ob zagovoru seminarske naloge je bil zaradi spremstva paznikov osramočen; in končno, po odpravi pripora je čutil odpor in govorice svoje okolice, tak odklonilni odnos do tožnika pa je po približno letu in pol izzvenel. Ostalim trditvam tožnika sodišče ni sledilo. Pritožbeno sodišče sprejema opisano dejansko stanje, ki ga je glede nepremoženjske škode ugotovilo sodišče prve stopnje. Temelji namreč na skrbni, popolni in življenjski dokazni oceni ter je podprto z zadostnimi in jasnimi razlogi, na katere se v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Ti bodo ponovljeni le v meri, ki jo terja odgovor na pritožbene navedbe.

(6) Pritožbeni očitki glede ugotovitve, da tožnikova zveza s tedanjim dekletom ni prenehala zaradi pripora, so glede na razloge dokazne ocene v tem delu zgolj pavšalni. Pritožnik opozarja predvsem na časovno sovpadanje prenehanja zveze z njegovim prihodom iz pripora, spregleda pa, da tu obravnavana ugotovitev temelji na njegovi izpovedbi (o vzroku prenehanja njune zveze ni vedel izpovedati) ter na drugih okoliščinah, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje (npr. da je z dekletom že pred odreditvijo pripora komuniciral le preko tekstovnih sporočil mobilnega telefona in je tudi iz pripora ni poklical). Njegove trditve bi lahko potrdilo bivše dekle, a je dokazni predlog z njenim zaslišanjem umaknil. Na podoben način skuša pritožnik izpodbiti ugotovljeno dejstvo, da zaradi pripora ni izgubil študijskega leta. Tudi ta očitek namreč utemeljuje le z okoliščinami, ki mu ne nasprotujejo, vendar ga niti ne potrjujejo. Pritožnik hkrati zanemari bistveni razlog, ki ga je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje – da izpitov, ki jih je potreboval za vpis v višji letnik, ni opravil še štiri leta po odpravi pripora. To dejstvo je sodišče prve stopnje med drugim povezalo s prav tako pravilno ugotovljenimi siceršnjimi posledicami pripora na tožnikovo življenje, ki niso bile posej težke oziroma dolgotrajne. Tožnikovim trditvam, da je zaradi pripora izgubil vse prijatelje in da težko navezuje stike, sodišče ni sledilo. Prav nasprotno: prepričalo se je, da pripor ni povzročil nikakršne spremembe v odnosu med tožnikom in njegovimi bližnjimi prijatelji ter znanci, pritožba pa zoper ta del dokazne ocene ni uperjena. Pravkar navedeni razlogi potrjujejo nadaljnji zaključek, da tožnik zaradi pripora ni (oziroma ne bo za vedno) stigmatiziran. Svoje drugačno prepričanje oziroma občutek je tožnik želel dokazati s postavitvijo izvedenca, a je ta predlog sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebnega, pritožnik pa morebitnih kršitev v zvezi s tem ne uveljavlja. Končno gre pritožniku še pojasniti, da ne zmore omajati niti ugotovljenega obsega prepovedi komunikacije z zunanjim svetom, saj mu ne nasprotuje konkretizirano.

(7) Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo uveljavljenemu stališču sodne prakse, da se v primerih neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določi enotna odškodnina za vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, kot tudi za strah. Pri tem je ustrezno upoštevalo vse okoliščine primera, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča višje odškodnine od prisojene ne utemeljujejo (179. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami). Znesek zadoščenja je tudi znotraj razponov, ki jih v podobnih primerih priznava sodna praksa.

(8) Pritožnik neutemeljeno nasprotuje oceni delnega uspeha v pravdi, ki ga je sodišče prve stopnje oprlo (le) na višino prisojenega zneska odškodnine (2. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP). Sodna praksa je sicer v odškodninskih sporih res izoblikovala metodo vrednotenja uspeha strank kot aritmetične sredine uspeha po temelju in višini. Ker pa ta metoda zasleduje kvalitativno stroškovno odločitev, svoj cilj doseže le v primerih, ko je s stroški zvezano tako ugotavljanje temelja kot višine (VSS sodba in sklep II Ips 205/2003 z dne 18. 3. 2004). V zadevni pravdi temu ni bilo tako. Resda je tožena stranka temelju tožbenega zahtevka (celo neuspešno) nasprotovala, vendar s tem ni povzročila dodatnih stroškov. Odločitev o temelju je bila namreč odvisna od nespornih dejstev in je bila zato zgolj plod uporabe prava, ki ga sodišče pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia). Posebni stroški nenazadnje niso nastali niti z izjavljanjem pravnih stališč strank glede temelja, saj so bila tovrstna stališča vsebovana v vlogah, v katerih sta stranki razpravljali (tudi) o višini zahtevka in niso bila predmet posebnih pravdnih dejanj.

(9) Ob odsotnosti drugih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker ocenjuje, da je tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(10) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP nosi stroške pritožbenega postopka pritožnik sam, saj s pritožbo ni uspel.