Jedro

Tako je že organ prve stopnje poudaril, da konstrukcija steklenice črne barve, z rdečim okrasnim tulcem in etiketo z vinsko kletjo vzbudi mimoidočemu občutek oziroma povezovanje s steklenico, v katero tožnik polni vino cviček in ki ima tudi rdeč okrasni tulec in etiketo z vinsko kletjo in je etiketa po videzu enaka tisti na steklenici, v kateri prodaja tožnik vino cviček. Tožnik v tožbi ne izpodbija elementov, na katere opira organ prve stopnje svojo odločitev, da želi tožnik s takšnim reklamnim panojem reklamirati vrsto vina cviček. Organ prve stopnje je namreč povezal posamezne elemente na reklamnem panoju in jih primerjal s steklenico, v katero tožnik polni vino cviček in ki ga v področju Posavja in po vsej državi poznajo kot vino cviček P.T.P.. Tako je opravil primerjavo posameznih elementov na reklamnem panoju, ki asociira na steklenico, v kateri tožnik polni vino cviček. Po presoji sodišča je organ prve stopnje navedel in povezal vse elemente reklamnega panoja - steklenice in navedel prepričljive razloge zakaj šteje, da gre v obravnavanem primeru za reklamiranje alkoholne pijače in posledično je pravilno uporabil določila ZZUZIS. Ob dejstvu, da tožnik v tožbi ne izpodbija elementov, ki jih je organ prve stopnje navedel in obravnaval, sodišče ne more slediti tožbenemu ugovoru, da tožnik z reklamnim objektom - steklenica, ni reklamiral alkoholnih pijač.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Tržnega inšpektorata RS, Enota A št. ... z dne 14. 8. 2003. Organ prve stopnje je tožniku prepovedal oglaševanje alkoholnih pijač - vina cviček na oglasnem reklamnem panoju v obliki konstrukcije steklenice iz črnega materiala, visoke cca 4 - 5 m, premera cca 1 - 1,5 m, zgoraj zaprte z rdečim okrasnim tulcem, na kateri sta nalepljeni dve etiketi velikosti cca 1,0 x 2,0 m, kjer je slika kleti z lesenimi sodi, pod etiketo pa še rdeča nalepka s črnim ključem in napisom "Klet A", reklamni pano je postavljen v križišču glavne ceste I. reda v C, nasproti športnega objekta "stadion AA". Organ prve stopnje je tudi odredil odstranitev oglasnega reklamnega panoja v roku 24 ur po prejemu odločbe, v kolikor tožnik v roku ne bi odstranil oglasnega reklamnega panoja, bo tega odstranila druga gospodarska družba na stroške tožnika. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje ravnal v skladu z Zakonom o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (Uradni list RS, št. 52/00 in 42/02, v nadaljevanju: ZZUZIS) in sicer s 23. a členom v zvezi s 15., 15. a in 15. b členom tega zakona. Tožena stranka se tudi strinja z obrazložitvijo odločbe organa prve stopnje in se nanjo sklicuje, ker ni nobenega dvoma, da se predmet tega postopka prepozna kot konkretna pijača - cviček. Hkrati pa tožena stranka še dodaja, da tovrstno reklamiranje ni v nasprotju z zakonom le iz razloga, ker se pojavlja v oddaljenosti manj kot 300 m od šole (10. alinea 15. b člena ZZUZIS) in ob cesti (2. odstavek 15. člena ZZUZIS), ampak tudi zato, ker reklamiranje alkoholnih pijač v obliki mnogokrat povečane steklenice sploh ni dovoljeno. Alkoholne pijače se namreč v skladu z 2. odstavkom 15. člena ZZUZIS lahko reklamirajo le na nosilcih kot so bilteni, katalogi, letaki in prospekti, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju in drugih nosilcih objavljanja informacij, razen ob cestah na plakatih, tablah, panojih in svetlobnih napisih. Tožena stranka zavrača pritožbeno navedbo tožnika, da je obravnavani predmet manj kot 300 m oddaljen od šole. Pri tem poudarja, da četudi je to dejstvo resnično, ne more vplivati na drugačno odločitev, ker je tovrstno reklamiranje prepovedano tudi iz razloga, ker je predmet postavljen ob cesti in ker se reklamira na predmetu, ki ne more biti nosilec objavljanja informacij.

Tožnik v tožbi navaja, da se določila 15., 15. a in 15. b člena ZZUZIS napačno uporabljajo. Tožnik navaja, da je s postavitvijo steklenice reklamiral le svojo lastno firmo in zadrugo kot institucijo, reklamni objekt v obliki steklenice pa je služil kot smerokaz. Nadalje potrjuje, da je reklamni objekt steklenica, vendar ni nikjer navedena nikakršna vsebina ali kakršnokoli povezovanje z reklamiranjem alkoholnih pijač. Poudarja, da nobena izmed dveh nalepk ne nakazuje na alkoholno pijačo ali reklamiranje alkoholne pijače in nikjer ni nakazana vsebina reklamnega objekta ali kakršenkoli element, ki bi reklamni objekt povezoval s posameznim alkoholnim produktom. Po mnenju tožnika je to bistveni element 15. in 15. a člena ZZUZIS in navaja, da alkoholne pijače ni reklamiral. Reklamiral je lastno blagovno znamko in slika kleti nikakor ne pomeni reklamiranja alkoholnih pijač, ker se v sodih lahko hrani še vrsto drugih brezalkoholnih snovi. Sama steklenica pa ne more sama po sebi pomeniti, da gre za alkoholno pijačo oziroma natančneje cviček kot je navedeno v izpodbijani odločbi. Tožnik pa poudarja, da ni nikjer navedeno kaj je vsebina steklenice in tudi cviček je le eden izmed proizvodov tožnika. Navaja, da bi bilo potrebno odstraniti tudi vse table, ki označujejo vinske ceste ali vinorodna področja, ker je večinoma na teh tablah narisan grozd, sod ali kaj podobnega. Tožnik poudarja, da je potrebno ločiti kaj je reklamiranje alkoholne pijače od reklamiranja blagovne znamke ali podjetja oziroma zadruge. Tožnik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker reklamni objekt ni bil postavljen 300 m oziroma manj od šole. Tožnik navaja, da bi bilo potrebno izvesti uradno meritev preko izvedenca ali sodnega cenilca, tožnik pa navaja, da ta razdalja ne drži in je mnogo večja. Tožnik pa poudarja, da je imel za postavitev reklamnega objekta vsa potrebna dovoljenja in soglasja. Tožnik predlaga, da sodišče razsodi, da je odločba nična in da se odpravijo vse njene posledice, podrejeno pa, da se odločba tožene stranke odpravi in da se vzpostavi stanje kot je bilo pred izdajo izpodbijane odločbe, prav tako predlaga, da se ji povrnejo stroški postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni predložila, v spis je predložila upravne spise.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik postavil reklamni pano v obliki konstrukcije steklenice na križišču glavne ceste D - E. Tožnik v tožbi potrjuje, da je reklamni objekt v obliki steklenice, ugovarja pa, da ni postavljen manj kot 300 m od šole in ne ugovarja, da reklamni objekt - steklenica ne bi bil postavljen v križišču glavne ceste. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je, po presoji sodišča, odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Po določilih ZZUZIS je oglaševanje opredeljeno v 4. poglavju v členih 14 do 15 b. Tožena stranka se sklicuje na obrazložitev organa prve stopnje (2. odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Stališča organa prve stopnje in tožene stranke ne morejo omajati tožbene navedbe. Drugi odstavek 15. člena ZZUZIS določa, da se lahko oglašujejo alkoholne pijače, ki vsebuje 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola na nosilcih kot so bilteni, katalogi, letaki in prospekti, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju in drugih nosilcih objavljanja informacij, razen ob cestah na plakatih, tablah, panojih in svetlobnih napisih. Pravilno je sklepanje tožene stranke, da zato reklamiranje alkoholnih pijač v obliki povečane steklenice ob cesti sploh ni dovoljeno.

Tožnik v tožbi postavlja trditev, da s steklenico ni reklamiral alkohola, ampak le svojo lastno firmo in zadrugo, hkrati je reklamni objekt v obliki steklenice služil kot smerokaz. Že organ prve stopnje je v svoji obrazložitvi navedel, da na reklamnem panoju - steklenici ni navedena izrecno beseda vino ali vrste vina, vendar da sama konstrukcija steklenice mimoidočemu vzbudi občutek, da proizvajalec s črno steklenico tipičnega videza za steklenico, v katero tožnik polni vino cviček, kakor tudi z rdečim okrasnim tulcem in etiketo z vinsko kletjo, ki je po videzu enaka etiketi, s katero je opremljena steklenica, v kateri tožnik prodaja vino cviček, predstavlja vrsto vina, ki ga tožnik s tem reklamira. Tako je že organ prve stopnje poudaril, da konstrukcija steklenice črne barve, z rdečim okrasnim tulcem in etiketo z vinsko kletjo vzbudi mimoidočemu občutek oziroma povezovanje s steklenico, v katero tožnik polni vino cviček in ki ima tudi rdeč okrasni tulec in etiketo z vinsko kletjo in je etiketa po videzu enaka tisti na steklenici, v kateri prodaja tožnik vino cviček. Tožnik v tožbi ne izpodbija elementov, na katere opira organ prve stopnje svojo odločitev, da želi tožnik s takšnim reklamnim panojem reklamirati vrsto vina cviček. Organ prve stopnje je namreč povezal posamezne elemente na reklamnem panoju in jih primerjal s steklenico, v katero tožnik polni vino cviček in ki ga v področju Posavja in po vsej državi poznajo kot vino cviček P.T.P.. Tako je opravil primerjavo posameznih elementov na reklamnem panoju, ki asociira na steklenico, v kateri tožnik polni vino cviček. Po presoji sodišča je organ prve stopnje navedel in povezal vse elemente reklamnega panoja - steklenice in navedel prepričljive razloge zakaj šteje, da gre v obravnavanem primeru za reklamiranje alkoholne pijače in posledično je pravilno uporabil določila ZZUZIS. Ob dejstvu, da tožnik v tožbi ne izpodbija elementov, ki jih je organ prve stopnje navedel in obravnaval, sodišče ne more slediti tožbenemu ugovoru, da tožnik z reklamnim objektom - steklenica, ni reklamiral alkoholnih pijač.

Tožnik povezuje oglaševanje alkoholnih pijač z označevalnimi tablami za vinske ceste ali vinorodna področja, vendar tega ugovora sodišče ne more upoštevati. Določila ZZUZIS obravnavajo le oglaševanje alkoholnih pijač in ne obravnavajo oglaševanja vinskih cest z grozdi, sodi ali drugo. Zato takšno oglaševanje ne sodi pod nadzor tržnega inšpektorata v smislu 2. odstavka 23.a člena ZZUZIS. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je razdalja do šole v odločbi organa prve stopnje napačno navedena, je odgovorila že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožena stranka je pravilno poudarila, da je reklamni objekt postavljen ob cesti in da se reklamira na predmetu, ki ne more biti nosilec objavljanja informacij, zato je razdalja do šole brezpredmetna. Tožnik tudi poudarja, da je imel za postavitev objekta vsa potrebna dovoljenja in soglasja. Vendar predmet nadzora organa prve stopnje po določilu 23. a člena ZZUZIS je le nadzor nad oglaševanjem alkoholnih pijač in če pristojni inšpektor ugotovi, da se alkoholne pijače oglašujejo v nasprotju s 15., 15. a in 15. b členom tega zakona, z odločbo prepove takšno oglaševanje, kar je predmet izpodbijane odločbe organa prve stopnje. Tako izvaja pristojni tržni inšpektor nadzor nad oglaševanjem alkoholnih pijač in zato ugovori tožnika, da je imel vsa dovoljenja in soglasja, v tem upravnem sporu niso relevantni.

Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke izreče za nično, vendar razlogov za to, da se odločba izreče za nično ne navaja (279. in 280. člen ZUP). Po presoji sodišča pa niso podani ničnostni razlogi, ki so našteti v 1. odstavku 279. člena ZUP, zato tega ugovora sodišče ni upoštevalo.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00). Sodišče je namreč ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Že organ prve stopnje je pravilno in popolno ugotovil vse relevantne okoliščine dejanskega stanja, pri odločitvi organa prve stopnje in tožene stranke pa so bila pravilno uporabljena določila ZZUZIS.