Jedro

Ker je bila tožniku izdana odločba direktorja tožene stranke, ne da bi mu bila dana v tem ugotovitvenem postopku možnost, da sam navaja dejstva, ki vplivajo na pridobitev ali spremembo njegovih pravic, je tudi po presoji revizijskega sodišča nujno - zaradi ustavnega načela enakega varstva pravic - upoštevati nova dejstva, ki jih delavec uveljavlja v zahtevi za varstvo pravic in ki so nastala do izteka ugovornega roka. Po presoji revizijskega sodišča bi moral delavski svet tožene stranke ob zatrjevanem dejstvu, da ima tožnik nezaposleno ženo, prijavljeno na zavodu za zaposlovanje, ravnati skladno določilu iz 103. člena ZDR v zvezi s 14. členom ZDSS in tretjim odstavkom 370. člena ZPP. Ker delavski svet v postopku odločanja o varstvu pravic pri svoji odločitvi, s katero je kljub zatrjevanemu, za pravilno odločitev pravno pomembnemu dejstvu, vzdržal v veljavi odločitev prvostopnega organa, ni ravnal skladno določilu 103. člena ZDR, je njegov sklep nezakonit tudi iz formalnih razlogov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku B.J. in kot nezakonita razveljavilo odločbo direktorja tožene stranke št. Spl-6/1-92 z dne 17.1.1992 in sklep njenega delavskega sveta z dne 27.2.1992, na podlagi katerih je tožniku zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu NKV delavca v trgovini prenehalo delovno razmerje z iztekom šestmesečnega odpovednega roka. Sodišče je ugotovilo, da bi tožniku, katerega žena je kot nezaposlena prijavljena na zavodu za zaposlovanje, po določbi četrtega odstavka 36.d člena Zakona o delovnih razmerjih lahko prenehalo delovno razmerje samo z njegovim soglasjem, ki pa ni bilo dano. V posledici te odločitve je ugodilo tudi reintegracijskemu zahtevku tožnika.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo potem, ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. V obrazložitvi revizije očita sodišču, da je ostalo prezrto dejstvo, da se je žena tožnika, prijavila na zavodu za zaposlovanje šele dne 29.1.1992, torej po izdaji prvostopne odločbe tožene stranke z dne 17.1.1992. Za pravilno uporabo določila četrtega odstavka 36.d člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) pa bi bilo, po stališču revidenta, to dejstvo upoštevno le, če bi bilo znano toženi stranki ob pripravi in sprejemanju programa razreševanja presežkov delavcev, najkasneje pa ob odločanju o prenehanju delovnega razmerja tožniku na prvi stopnji. Vsaka drugačna razlaga pomeni kršitev načel postopka odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcu, ko ugovorni organ presoja le zakonitost in pravilnost odločbe prve stopnje. Zato sme pritožbeni organ upoštevati samo tista dejstva, ki so ob izdaji prvostopne odločitve že obstojala, ne pa dejstev, ki so nastopila kasneje.

Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi revizija tudi v tem, da sta obe sodišči upoštevali fiktivno prijavo tožnikove žene na zavodu za zaposlovanje kot zakoniti razlog za varovanje njegove zaposlitve po četrtem odstavku 36.d člena ZDR, ni pa bila ugotovljena njena dejanska zaposlitev. Zato sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov (tudi) po uradni dolžnosti, ki bi potrdili trditev tožene stranke, da je V.J. našla zaposlitev v Italiji. Čeprav je res že dvajset let formalno nezaposlena v Republiki Sloveniji, pa ji vsled zaposlitve v tujini ni mogoče priznati statusa nezaposlene osebe. Po navedbah revidenta pomeni prijava na zavodu za zaposlovanje v navedenih okoliščinah zlorabo pravice, ki ji sodišče ne sme nuditi pravnega varstva. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne kot neutemeljen.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrečno uveljavljene. Tožena stranka teh revizijskih razlogov ne formalno ne vsebinsko ne uveljavlja.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Na dejansko stanje, ugotovljeno na drugi stopnji, ki je skladno dejanskemu stanju ugotovljenemu na prvi stopnji, je revizijsko sodišče vezano. Ker sta sodišči druge in prve stopnje pri reševanju spora izhajali iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, sta pravilno ugotovili vse odločilne okoliščine spora. Zato so v reviziji ponovljene trditve, ki se nanašajo na dejansko stanje (da je tožnikova žena zaposlena v Italiji), procesnopravno nedopustne (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je tožnikova žena kot brezposelna oseba od 29.1.1992 prijavljena na zavodu za zaposlovanje, je pravilna njuna presoja, da je tožniku kot varovani osebi iz četrtega odstavka 36.d člena ZDR nezakonito prenehalo delovno razmerje, saj mu je prenehalo brez njegovega soglasja. V določbi četrtega odstavka 36.d člena omenjenega zakona so naštete zaščitene kategorije delavcev, ki jim delovno razmerje ne sme prenehati in tudi ne morejo biti v programu razreševanja presežkov delavcev upoštevani kot delavci, ki bi jim po preteku določenega statusa prenehalo delovno razmerje kot delavcem iz 36.c člena ZDR. V navedenem zakonskem določilu je izrecno med drugim določeno, da delavcu, katerega zakonec je kot nezaposlen prijavljen na zavodu za zaposlovanje, lahko preneha delovno razmerje samo z njegovim soglasjem. Po ugotovitvah obeh sodišč, da je tožnikova žena prijavljena kot nezaposlena pri zavodu za zaposlovanje, dokončna odločitev tožene stranke na podlagi prvega odstavka 36.e člena ZDR ni imela zakonite podlage. Ugotovljeno dejansko stanje je, po presoji revizijskega sodišča, dajalo prepričljivo podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Revizijsko stališče tožene stranke, da delavski svet ob obravnavanju tožnikovega ugovora presoja le zakonitost in pravilnost odločitve prve stopnje, bi bila upoštevna le v primeru, da bi imel tožnik v postopku na prvi stopnji možnost obravnavanja. Če bi imel tožnik v postopku ugotavljanja prenehanja potreb po delavcih in odločanju o njegovih pravicah enako možnost za uveljavljanje svojih pravic kot tožena stranka oziroma njen organ, bi se lahko štelo kot novo dejstvo samo tisto dejstvo, ki v prvostopnem postopku ni bilo zatrjevano, vendar je takrat že obstojalo. Na podlagi dejstev, ki so nastala po izdaji prvostopne odločbe, bi v takem primeru ne bilo možno uspešno izpodbijati izdane odločbe. V vsakem primeru pa, kadar delavcu ni bila dana možnost udeležbe v postopku pred izdajo prvostopne odločbe, s katero se odloča o uresničevanju njegovih posamičnih pravic (drugi odstavek 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - Ur. list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR), in v ugovoru uveljavlja takšna dejstva in dokaze, zaradi katerih bi utegnila biti odločitev o stvari drugačna, je potrebna dopolnitev postopka.

Ker je bila tožniku izdana odločba direktorja tožene stranke, ne da bi mu bila dana v tem ugotovitvenem postopku možnost, da sam navaja dejstva, ki vplivajo na pridobitev ali spremembo njegovih pravic, je tudi po presoji revizijskega sodišča nujno - zaradi ustavnega načela enakega varstva pravic - upoštevati nova dejstva, ki jih delavec uveljavlja v zahtevi za varstvo pravic in ki so nastala do izteka ugovornega roka. Po presoji revizijskega sodišča bi moral delavski svet tožene stranke ob zatrjevanem dejstvu, da ima tožnik nezaposleno ženo, prijavljeno na zavodu za zaposlovanje, ravnati skladno določilu iz 103. člena ZDR v zvezi s 14. členom ZDSS in tretjim odstavkom 370. člena ZPP. Ker delavski svet v postopku odločanja o varstvu pravic pri svoji odločitvi, s katero je kljub zatrjevanemu, za pravilno odločitev pravno pomembnemu dejstvu, vzdržal v veljavi odločitev prvostopnega organa, ni ravnal skladno določilu 103. člena ZDR, je njegov sklep nezakonit tudi iz formalnih razlogov.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).