Jedro

Tožena stranka je zatrjevala, da njenemu zavarovancu ni moč očitati protipravnega ravnanja ter da je za nesrečo kriva tožnikova nepazljivost. Za razbremenitev svoje odgovornosti je (po pravilu o dokaznem bremenu – prvi odstavek 131. člena OZ) ponudila dokaze, vendar sta sodišči druge in prve stopnje odločili tudi ob upoštevanju tožnikove strankine izpovedi. V tem revizijsko sodišče ne vidi procesne napake. Po določbi 8. člena ZPP odloči sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazane po načelu proste presoje dokazov, v katerih v okvir spada tudi tožnikova strankina izpoved, čeprav gre morda v škodo njemu samemu.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je zaradi poškodbe pri delu, od tožene stranke, pri kateri je njegov delodajalec imel zavarovano civilno odgovornost, uveljavljal plačilo odškodnine v znesku 12.518,78 EUR (prej 3.000.000 SIT). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev sta sodišči zaradi napačne dejanske in pravne presoje vso odgovornost za tožnikov padec in poškodbo pripisali njemu samemu. Čim so obstajale na tovarniškem območju zavarovanca tožene stranke ledene površine, čeprav so se skrivale za paleto, ki jo je tožnik odmaknil, za škodo v posledici zdrsa na tem ledu delodajalec odgovarja v skladu z določbo 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD). Posipana bi morala biti celotna dovozna pot, torej tudi območje za paletami. Tožnik je bil skrben, ko je odmikal paleto, saj na mestu, kjer je zdrsnil, ni mogel pričakovati ledu. Pričakovati pa bi ga moral delodajalec, ki bi bil dolžan nevarnost odstraniti s posipanjem peska. Protispisna je ugotovitev, da je bilo cestišče sicer posipano, da pa ni bilo posuto za paleto. Tožnik je namreč povedal, da je led ponekod še bil in da torej cestišče ni bilo v celoti posuto. Tožena stranka se ni razbremenila svoje krivde. S tem v zvezi je napak bila uporabljena določba 286. člena ZPP. Dejstev, ki jih tožena stranka ni zatrjevala, sodišči ne bi smeli upoštevati. Za dokazovanje toženkinih trditev se sodišči ne bi smeli opreti na tožnikovo izpoved. Ni utemeljeno od tožnika kot delavca pričakovati večjo skrbnost kakor pa od njegovega delodajalca, ki je dolžan zagotoviti varne pogoje dela. Sicer pa tožena stranka do zaključka prve glavne obravnave ni omenila, da bi tožnik kot povprečno skrben človek, glede na vremenske razmere in ostanke snega in ledu, lahko pričakoval led tudi na površini, kjer je zdrsnil. 3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revident izhaja iz ugotovitve, da sta sodišči druge in prve stopnje več dejstev pravilno ugotovili, da pa naj bi na njihovi podlagi sprejeta presoja bila dejansko in pravno napačna. Kolikor gre za dejansko sklepanje, torej oceno izvedenih dokazov in s tem ugotavljanje dejstev, ki so podlaga pravni presoji, kritiko dokazne ocene revizija (ker na revizijski stopnji po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja) usmeri v navajanje okoliščin, ki naj bi kazale na notranja protislovja v razlogih izpodbijane sodbe, na nasprotje razlogov z vsebino izvedenih dokazov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in na kršitev procesnih določb o prekludiranosti navajanja novih dejstev glede na določbo 286. člena ZPP. Pokaže pa tudi na morebitno kršitev določb o dokaznem bremenu. Vendar pa nobena od teh trditev ne drži. 6. Dejanska ugotovitev o tem, da ne drži tožbena trditev, da „tovarniško dvorišče ni bilo očiščeno snega in posipano oziroma dovolj posipano“, temelji (tudi) na izpovedi tožnika samega, pri čemer je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izpoved priče M. K.. Tožnik sam je povedal, da je bilo dvorišče peskano, da pa ni videl ledu za paleto, kjer je zaradi njenega premikanja zdrsnil. Izpodbijana sodba je v svojih razlogih povzela tožnikovo izpoved, pa tudi dejansko ugotovitev, da „so bile palete delno na cestišču in delno na travi, tožnik pa je stopil za palete“. V tem okviru torej ne gre za dejanske ugotovitve, ki naj bi jih sodišče druge stopnje sprejelo v nasprotju z razlogi, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje oziroma v nasprotju s podatki spisa. Ni tudi jasno, kam meri revizija z navedbo, da so bili upoštevani dokazi, glede katerih naj bi tožena stranka bila prekludirana po določbi 286. člena ZPP. Revizijski očitek, da tožena stranka do zaključka prve glavne obravnave ni navedla, „da bi tožnik kot povprečno skrben človek glede na vremenske razmere in ostanke snega ter ledu v okolju lahko pričakoval led in pazljiveje spremljal, kam stopa“, namreč po svoji vsebini meri na domnevno zmotno pravno presojo o krivdnem ravnanju tožnika samega. Ta presoja pa temelji na prej opisani dokazni oceni.

7. Tožena stranka je zatrjevala, da njenemu zavarovancu ni moč očitati protipravnega ravnanja ter da je za nesrečo kriva tožnikova nepazljivost. Za razbremenitev svoje odgovornosti je (po pravilu o dokaznem bremenu – prvi odstavek 131. člena OZ) ponudila dokaze, vendar sta sodišči druge in prve stopnje odločili tudi ob upoštevanju tožnikove strankine izpovedi. V tem revizijsko sodišče ne vidi procesne napake. Po določbi 8. člena ZPP odloči sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazane po načelu proste presoje dokazov, v katerih v okvir spada tudi tožnikova strankina izpoved, čeprav gre morda v škodo njemu samemu.

8. Revizijsko sodišče pa sprejema tudi razloge izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na pravno presojo. Izhajajo iz dejanske ugotovitve, „da je kritičnega dne dvorišče bilo posipano, vendar ne tam, kjer je tožnik padel“. Palete so bile delno na cestišču, delno na travi, tožnik pa je stopil za palete. Trikotnega dela cestišča, ki se je nahajal pod prevrnjeno paleto, zavarovanec tožene stranke ni niti splužil, niti posipal. Tožnik bi (tudi kot povprečno skrben človek) glede na zimski čas in ostanke snega lahko vnaprej pričakoval led za paletami. Zavarovanec tožene stranke je s pluženjem in posipanjem dvorišča zagotovil primerno varnost delavcev v skladu z določbo 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD). Obstoj ledu pod in za prevrnjeno paleto, ki pa ni direktno ovirala transporta, ni narekoval dodatne zaščite dvorišča in transportne poti. Tožnik, ki se je lotil takšne palete, je bil dolžan ravnati v skladu z določbo drugega odstavka 9. člena ZVZD ter ob realnem pričakovanju poledenele površine za paleto pazljivo stopati. Pri tem revizijsko sodišče sprejema tudi tisti del razlogov izpodbijane sodbe, po katerem je imel tožnik vso možnost, da kot vodstveni delavec varneje organizira odstranitev prevrnjene palete. Za nastalo nesrečo je torej zaradi lastne nepazljivosti odgovoren tožnik sam.

9. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.