Jedro

Sodišče prve stopnje je odgovornost države pravilno presojalo v luči krivdne odškodninske odgovornosti in zaradi pomanjkanja elementa protipravnosti ugotovilo, da odškodninska odgovornost države ni podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 16.150,00 EUR in tožbeni zahtevek za plačilo 15.000,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Obenem je tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.372,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam tožeče stranke, da je bila policijska akcija izvršena protipravno, ker je bila uporabljena nesorazmerno velika sila in izvršen prekomeren poseg v njeno osebnostno pravico. Verjelo je toženi stranki, da je bil vstop v stanovanje brez predhodnega opozorila oziroma izročitve odredbe za preiskavo in brez poskusa mirnega vstopa potreben za uspešno izvršitev akcije, saj bi se v nasprotnem primeru lahko uničili določeni dokazi (zlasti droga). Omenjeni razlog je nezadosten v objektivnem in subjektivnem smislu. Ker je vdiranje trajalo 4-5 minut, ni mogel biti dosežen cilj - preprečitev uničenja dokazov, saj bi lahko drogo v tem času kdorkoli odplaknil v sanitarijah. Policisti so vedeli za kamere in so lahko sklepali, da ima tisti, ki se tako varuje, dobra protivlomna vrata, torej je bil cilj akcije že v osnovi nedosegljiv. Če bi držalo, da se je pričakoval fizični odpor S.Š. ne bi prišla ponj čez dva dni po predhodni najavi le dva policista. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo, kakšen cilj bi bil zamujen, če bi se akcija izvedla na klasičen način, kar pa je pogoj za utemeljitev posebne akcije - brez izročitve odredbe in nenadoma - ki jo zakon predvideva zgolj za izjemne primere. Nadalje je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, saj je ob upoštevanju številnih razlogov za utemeljitev konkretne akcije navedlo razloge, ki so jih zatrjevale priče, ne pa tudi tožena stranka v svojih vlogah. Na primer pričanje Ž., da policisti niso vedeli, da S. Š. ne bo, če bi ne bi vstopili na konkretni način (str. 7), ali pa ugotovitev sodišča, ki temelji na izpovedbah prič, da so bila v konkretnem primeru posebej zahtevna protivlomna vrata, kar niso pričakovali. Tožena stranka tudi ne zatrjuje, da so policisti predvidevali, da bodo lahko v stanovanje vdrli hitreje, kar bi sicer vsaj teoretično utemeljevalo nenaden vstop zaradi tega, da se ne bi mogli uničiti dokazi, prav tako pa ne pojasni, kateri dokazi bi se naj uničili oziroma zavarovali. Tožeča stranka je odškodninski zahtevek utemeljila na dodatni pravni podlagi (286. člen ZPP), kar pa sodišče prve stopnje nepravilno poimenuje podredna pravna podlaga, in sicer na podlagi 33. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine. Določbe o prekluziji se nanašajo zgolj na trditve in dokazne predloge, ne pa tudi na uporabo prava. Sodišče prve stopnje je brez podrobnejše argumentacije zaključilo, da pravica do zasebne lastnine kot osebnostna pravica ni absolutna in jo je mogoče omejiti oziroma vanjo poseči, če to zahteva javni interes. Sporno je naziranje, da povrnitev škode zaradi kršenja osebnostne pravice, kot je predmet tega postopka, naš pravni red ne pozna. V primeru vojne je mogoče zapleniti premoženje, če to terja javni interes, v imenu javnega interesa je mogoče razlastiti posamezno nepremičnino (69. člen Ustave RS), prizadeta oseba pa je upravičena do ustreznega nadomestila. Drži sicer, da v primeru policijske akcije zakonodaja takšnega nadomestila posebej ne ureja, vendar je to pravno praznino mogoče zapolniti z ustrezno ustavno konformno razlago obstoječih pravnih norm in iz splošnih odškodninskih pravil (v kolikor to ni mogoče, pa bi moralo sodišče zahtevati presojo ustavnosti Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki na podlagi odredbe sodišča omogoča tovrstne posege v človekove pravice). V konkretnem primeru je bila tretji osebi, zoper katero ni tekel kazenski postopek, z ravnanjem državnih organov povzročena materialna in nematerialna škoda. Ustava RS in ZKP sicer dopuščata vstop v stanovanje, preiskavo stanovanja in poseg v posameznikovo ustavno pravico, vendar ne določata, da je ob tem posameznik dolžan trpeti škodo. Javni interes sam zase ne utemeljuje omejitve ustavnih pravic, saj so te lahko omejene le s pravicami drugih in v primerih, ki jih izrecno predvideva sama Ustava (15. člen Ustave RS). Pravno naziranje sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala protipravno, je zmotno in brez podlage v Ustavi RS ter zakonu. Edini primer omejitve lastnine, ki ga predvideva Ustava RS, velja za nepremičnine (69. člen Ustave RS), ob ustreznem nadomestilu škode. Tožeča stranka poudarja, da ne vtožuje odškodnine zaradi posega v pravico do nedotakljivosti stanovanja, temveč zaradi posega v premoženje in v pravico do zasebne lastnine. Z vidika načela sorazmernosti in pravne ureditve je edino pravično in v skladu s človekovimi pravicami, da se kolateralna škoda, ki nastane ob zasledovanju javnega interesa kot legitimnega in ustavno dopustnega cilja, razdeli med celotno družbo, v interesu katere se ta škoda povzroči. 3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet obravnave je hišna preiskava, ki so jo 08. 06. 2009 na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Kopru z dne 03. 06. 2009 izvedli policisti PU Postojna in Koper na R. v L.. Tožeča stranka zatrjuje protipravnost policijske akcije zaradi uporabe nesorazmerno velike sile in s tem izvršitev prekomernega posega v osebnostne pravice tožeče stranke. Pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo določbo 148. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Ta določba temelji na 26. členu Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Navedena določba OZ pove, da je pravna oseba tista, ki odgovarja za škodo, ki so jo povzročile fizične osebe kot člani njenih organov, če je do škode prišlo pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem funkcij pravne osebe. Pravna oseba bo tako lahko dokazovala le, če je kriterij za odgovornost za določeno ravnanje krivdna odgovornost, da je ravnanje njenih organov ustrezalo skrbnosti, ki se pričakuje za določeno vrsto poslov ali ravnanja (1). Sodišče prve stopnje je tako odgovornost države pravilno presojalo v luči krivdne odškodninske odgovornosti in zaradi pomanjkanja elementa protipravnosti ugotovilo, da odškodninska odgovornost države ni podana.

6. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je izhodišče za presojo, ali je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, treba iskati v pravilih stroke, to je v pravilih za opravljanje službe oziroma dejavnosti organov, ki določajo tako naravo dela kot tudi potrebno skrbnost, ki se zahteva od državnega organa. Gre za presojo, ali so policisti pri opravljanju hišne preiskave postopali v skladu s predpisi in pravili stroke oziroma ali so ravnanja policistov temeljila na zakonskem predpisu in ali so bila izvedena na predpisan način, kar je v skladu z obstoječo sodno prakso (2).

7. Sodišče prve stopnje je torej ravnanje policistov presojalo v okviru Zakona o kazenskem postopku (ZKP), Zakona o policiji in Pravilnika o policijskih pooblastilih. Na podlagi ocene vsakega dokaza posebej in vseh skupaj je pravilno ugotovilo, da je bila odločitev za nepričakovan vstop v stanovanje utemeljena in v skladu z določilom četrtega odstavka 215. člena ZKP (3) in 1. odstavkom 64. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih (4). Tožeča stranka sicer meni, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kakšen cilj bi bil zamujen, če bi se akcija izvedla na klasičen način, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v sodbi izčrpno pojasnjeno, zakaj se je izvedel tovrsten način vstopa v stanovanje. Do hišne preiskave je prišlo na podlagi odredbe za preiskavo, ki za tožečo stranko tekom postopka ni bila sporna, in je bila rezultat dlje časa načrtovane akcije, v okviru katere je potekalo še sedem drugih hišnih preiskav. Pri izdelavi načrta akcije je sodelovalo več strokovnih oseb, akcija je bila usklajena na več nivojih. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je sledilo izpovedbam prič, zakaj je bilo treba vstopiti takoj in nepričakovano: osumljeni S. je na stavbo na R. v kateri je bilo stanovanje, ki je bilo predmet hišne preiskave, namestil video kamere, zato je bil nepričakovan vstop v stanovanje edini način, da se ne bi uničili dokazi, ki so se nanašali na preprodajo droge.

8. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v pravilnost ocene, da je bil vstop v stanovanje izveden na predpisan način in da ni bila uporabljena prekomerna sila. Razlogi za uporabo sile so opredeljeni v 64. členu Pravilnika o policijskih pooblastilih. Iz izpovedi prič (prisotnih policistov) izhaja, da so bila vrata zaklenjena, priča B.P. pa se je za uporabo »ovna« odločil na podlagi predhodno opravljenega ogleda, ker je ugotovil, da so vrata zelo velika, dvokrilna in težka. Tudi I.P. je pojasnil, da so bila vrata okrepljena, izjemno zaščitena in niso bila klasična protivlomna vrata, priča L.M. pa je izpovedal, da so bila vrata kot nek »sef«. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi oceni sodišča prve stopnje, da je zaradi lastnosti vrat vstop trajal dlje, kot se je pričakovalo. Glede na navedeno je pravilen zaključek, da ni bila uporabljena prekomerna ali neupravičena sila.

9. Pritožbeno sodišče ne more slediti očitku tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, češ da je pri upoštevanju razlogov za utemeljitev konkretne akcije navajalo razloge, ki so jih zatrjevale priče, ne pa tožena stranka v svojih vlogah o tem, da je šlo v konkretnem primeru za posebej zahtevna protivlomna vrata, da so policisti predvidevali, da bodo lahko v konkretno stanovanje vdrli hitreje, ter kateri dokazi naj bi se na tak način uničili oziroma katere dokaze so na ta način želeli zavarovati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zagotovila ustrezno trditveno podlago. Že v odgovoru na tožbo je navedla, da ob izvajanju policijske akcije ni prišlo do prekoračitve policijskih pooblastil, prav tako pa je tudi pojasnila in podrobno opisala, kako je potekala akcija. Posebej je izpostavila dejstvo, da je osumljeni na večstanovanjski hiši na R. namestil video kamere, ki spremljajo gibanje pred hišo, zaradi česar bi lahko osumljeni in ostale osebe v prostoru opazovale postopke policistov in uničile dokaze ali se celo pripravile na oborožen odpor. Dodatna video kamera je bila tudi nad vhodom v stanovanje. Nameščena so bila protivlomna vrata, ki so bila zamaskirana v običajna starinska vrata. Na ta način je bil policistom onemogočen nepričakovan vstop s ciljem najdbe prepovedanih drog. Tožena stranka je tudi v pripravljalni vlogi z dne 12. 02. 2010 pojasnila, zakaj so navedbe tožeče stranke o tem, da posebna akcija ni bila potrebna, neutemeljene. Ponovno je navedla, da so bila protivlomna vrata izredne kvalitete, cilj postopka pa je bil najti drogo. Tožena stranka je torej v svojih vlogah dovolj natančno (opisno) navedla relevantna dejstva, da kršitev razpravnega načela ni podana. Tožeča stranka očita sodbi kršitev razpravnega načela nadalje, da tožena stranka v vlogah ni navedla (kar je izpovedal policist T.Ž., da policisti niso vedeli, da S.Š. ne bo doma, sicer ne bi vstopili na konkreten način. Pritožbeno sodišče tudi v tem ne vidi kršitve razpravnega načela. Izpoved policista T.Ž. sodišče upošteva zgolj kot pojasnilo načina vstopa v stanovanje, ker, da policisti žal niso vedeli, da S.Š. ob hišni preiskavi ne bo, ker je bil očitno dobro obveščen, v nasprotnem primeru hišne preiskave ne bi izvedli na način, kot so jo. Življenjsko logično je, da policisti niso mogli pričakovati, da osumljenega ob 6. uri zjutraj v stanovanju ne bo.

10. Tožeča stranka se v pritožbi vnovič sklicuje na dodatno pravno podlago svojega zahtevka. Pravilno sicer opozarja na napačno izhodišče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s podredno pravno podlago prekludirana (str. 9 izpodbijane sodbe). Vendar sodba v nadaljevanju pravilno pojasni, da tožeča stranka ni upravičena do izplačila vtoževane škode na podlagi 33. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine, saj ta pravica ni izključna, ker je (lahko) omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava RS (15. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je bila v tem primeru osebnostna pravica omejena in kršena, vendar v splošnem interesu, poseg je bil upravičen in opravljen zaradi izvrševanja uradne dolžnosti. Pritožbeno sodišče k temu dodaja, da sami izvedbi hišne preiskave tožeča stranka ni nasprotovala, niti ni tekom postopka zatrjevala, da prostorov, ki so predmet preiskave in jih uporablja ona, osumljeni ni nikoli uporabljal, na kar je sicer že opozorilo sodišče prve stopnje. Pravica do zasebne lastnine je bila omejena v javnem interesu, dokazni postopek pa je pokazal, da ravnanje policistov ni bilo protipravno. Pri prisoji odškodnine za povzročeno škodo morajo biti izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta kumulativno (5); ker torej ni elementa protipravnosti, tožeča stranka ni upravičena do odškodnine niti na tej pravni podlagi.

11. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353 čl. ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 1. odst. 154. čl. ZPP).

(1) Plavšak N. et al.: Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 1. knjiga. GV Založba, Ljubljana 2003, str. 847. (2) Primerjaj npr. sklep VSK Cp 696/1999 z dne 05. 04. 2000, sodba VSRS II Ips 459/1997 z dne 27. 05. 1998, sklep VSL II Cp 1200/2004 z dne 11. 05. 2005, sodba VSC Cp 896/2005 z dne 09. 02. 2006, sodba VSL II Cp 380/2009 z dne 09. 07. 2009. (3) Četrti odstavek 215. člena ZKP določa, da se lahko preiskava začne tudi brez poprejšnje izročitve odredbe in brez poprejšnje zahteve za izročitev osebe ali stvari, če se pričakuje oborožen odpor ali če je potrebno, da se preiskava opravi takoj in nepričakovano.

(4) Prvi odstavek 64. člena Pravilnika določa, da pred vstopom v tuje stanovanje in druge prostore policist osebo v notranjosti seznani za vstop, razen če tega ni mogoče storiti, ker je treba ukrepati takoj in nepričakovano.

(5) Nastanek škode, protipravno ravnanje, pravno relevantna vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode.