Jedro

Ker so bila sredstva tožniku odobrena na podlagi ukrepa 312, sodišče ob upoštevanju določbe 69. člena Programa razvoja podeželja 2007-2013, pritrjuje toženi stranki, da se podpora ne dodeli med drugim tudi za prevozna in transportna sredstva, razen delovnih strojev (3.1 točka tretjega odstavka 69. člena). V tej zvezi sodišče zavrača tožbeni ugovor, da sporna nakupa ne predstavljata nakupa prevoznih in transportnih sredstev v smislu 69. člena PRP 2007-2013, ker takšne trditve listine priloženega spisa ne dokazujejo. Iz teh listin namreč izhaja, da gre za električna prevozna sredstva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zahtevku za izplačilo sredstev, št. 33151-23/2008/229, določenih v odločbi do sredstev z dne 29. 10. 2013, ki ga je vložila stranka A., delno ugodila v višini 10.458,67 EUR, del zahtevka za izplačilo sredstev v višini 5.058,71 EUR, pa je zavrnila.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bil stranki z odločbo o pravici do sredstev, št. 33151-23/2008/201 z dne 29. 10. 2013, ter spremembo odločbe 33151-23/2008/216 z dne 15. 4. 2014, odobren načrt izvedbenih projektov za leto 2013 v višini do 116.166,67 EUR, za sofinanciranje projekta „B. - razvoj trajnostne mobilnosti na zavarovanih območjih in promocija gospodarstva … (1/1)“, iz naslova ukrepa Izvajanje lokalnih razvojnih strategij, v višini 15.517,38 EUR. Vsebina projekta vključuje aktivnosti, ki so upravičene do podpore v okviru ukrepa 312 - Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetništva, kar pomeni, da je treba upoštevati določbo 64. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 30. 9. 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (v nadaljevanju EKSRP) (v nadaljevanju Uredba) in poglavje 5.3.4.1 Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 - 2013 (v nadaljevanju PRP 2007-2013), po kateri se morajo projekti, ki se ujemajo z ukrepi ostalih treh osi, izvajati pod pogoji na način, kot je za ta ukrep določeno v Uredbi in PRP 2007-2013. Stranka je 18. 7. 2013 podpisala izjavo o izpolnjevanju pogojev iz prej navedene Uredbe in PRP 2007-2013. 3. Pri administrativnem pregledu zahtevka je bilo ugotovljeno, da do sofinanciranja nista upravičena računa št. 032-govecs z dne 23. 12. 2013, v višini 4.028,00 EUR brez DDV (2x električni skuter, govecs) in račun (Invoice), št. ED140116 z dne 19. 3. 2014, v višini 4.465,10 EUR brez DDV, za električno štirikolesno vozilo. Računa štejeta za neupravičen strošek, ker v okviru ukrepa 312 - Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetništva, v skladu s tretjim odstavkom 69. člena Uredba PRP, med upravičene stroške ne sodijo prevozna in transportna sredstva, zato je bilo treba zahtevek v skupni vrednosti 8.493,10 EUR brez DDV šteti kot neupravičen strošek.

4. Ker tožeča stranka ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek, v skladu z določbo 30. člena Uredbe 65/2011 tožena stranka ni uporabila znižanja izplačila, kljub temu, da je neupravičen zahtevek presegel mejo 3%.

5. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper prvi del 1. točke izreka, v katerem je bil zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev v višini 5.058,71 EUR zavrnjen, zaradi absolutnih bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

6. Projekt „B. - razvoj trajnostne mobilnosti na zavarovanih območjih in promocija gospodarstva ...“ - Zero co2 - eko mobile (v nadaljevanju Projekt „B.“) je bil odobren z odločbo o pravici do sredstev z dne 29. 10. 2013 in s to odločbo odločeno tudi o upravičenosti sredstev za prej navedeni projekt v višini 15.517,38 EUR, ki lahko predstavljajo do 60% upravičenih stroškov tega projekta. Odločba o pravici do sredstev z dne 29. 10. 2013 je postala pravnomočna, zato sta stranki upravnega spora in sodišče nanjo vezani. Opozarja, da je bil projekt s to odločbo potrjen in odobren, torej ugotovljeno, da je skladen z lokalno strategijo in da sta višina in struktura financiranja projekta v skladu z dodeljenimi pravicami porabe finančnih sredstev. Iz vsebine projekta je razvidna tudi nabava oziroma nakup električnega štirikolesnega vozila in dveh električnih skuterjev, zato bi morala tožena stranka v okviru administrativne kontrole zahtevka za izplačilo preveriti samo, ali je ta strošek resnično nastal. Zahtevek za izplačilo denarnih sredstev za projekt „B.“ je bil vložen pravočasno ter izkazano, da so nastali stroški v višini 4.028,00 EUR in 4.465,10 EUR (oboje brez DDV). Brez nakupa električnih vozil projekt ne bi dosegel ciljev, ki so bili potrjeni in odobreni s strani tožene stranke, zato je z izpodbijano odločitvijo tožena stranka neutemeljeno in nezakonito posegla v pridobljene pravice tožeče stranke. Prišlo je tudi do neenakega obravnavanja tožeče stranke, saj se obe odločitvi sprejeti v letu 2013 in 2014 razlikujeta, ne da bi za to obstajali stvarni in utemeljeni razlogi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj bi izdatki za nakup električnih vozil predstavljali neupravičen strošek, prav tako sporna odločitev ne vsebuje pravne podlage, zato ne omogoča preizkusa zakonitosti.

7. Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi tožeča stranka svojo odločitev oprla na izjavo nosilca projekta C. k.d. z dne 12. 7. 2013, je izhajala iz napačnega materialnopravnega izhodišča in posledično sprejela tudi neutemeljeno odločitev. Z izjavo je bila samo dopuščena možnost, da bi obravnavani projekt utegnil biti upravičen do podpore tudi v okviru ukrepa 312 - Podpora ustanavljanju in razvoj mikro podjetništva, pri čemer tožeča stranka vztraja, da je do sofinanciranja projekta upravičena na podlagi programa LEADER. Izjava je bila vložena na podlagi izrecnih zahtev in navodil tožene stranke, čeprav se s tem nosilec projekta ni strinjal in nima nikakršne relevantne zveze s presojo upravičenosti do povrnitve stroškov. Tudi sicer je tožena stranka prezrla, da je bila ta izjava še pred odločitvijo umaknjena, torej ni obstajala in je navedba tožene stranke, da takšen umik ni možen, pavšalna in neutemeljena. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi oziroma seji tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v delu 1. točke izreka, v katerem je bil zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev v višini 5.058,71 EUR zavrnjen, odpravi in spremeni tako, da zahtevku v tej višini ugodi oziroma podrejeno tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in v tem delu vrne v nov postopek toženi stranki. Tožeča stranka zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema vsebino izreka odločbe o pravici do sredstev št. 33151-23/2008/201 z dne 29. 10. 2013 in obrazložitve izpodbijane odločitve. Pojasnjuje ureditev financiranja skupne kmetijske politike in dodeljevanja nepovratnih sredstev iz naslova ukrepov razvoja podeželja ter navaja pravne podlage, v katerih je urejena upravičenost izdatkov, ki se financirajo iz EKSRP. Zakonodaja unije nalaga državam članicam določitev podrobnejših pravil o upravičenosti izdatkov, in da je v okviru teh pravil Republika Slovenija določila upravičene stroške, ki jih je pri ukrepu LEADER mogoče financirati iz EKSRP. Pojasnjuje, da na podlagi 53. in 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) poteka dodeljevanje nepovratnih sredstev v dvofaznem postopku odločanja. Sredstva se izplačajo po opravljeni administrativni kontroli ter kontroli na kraju samem, pri čemur se upoštevajo določbe Uredbe 65/2011/EU. Sklicuje se na PRP 2007-2013, ki v točki 5.3.4.1, pri ukrepu LEADER med drugim določa, da se projekti v primeru, če se ujemajo z ukrepi ostalih treh osi PRP 2007-2013 izvajajo po pogojih in na način, kot je to določeno za te ukrepe. Sklicuje se na 4. točko 99. člena Uredbe PRP in pojasnjuje, da sta bila sporna računa za nakup električnih vozil upravičeno opredeljena kot strošek nakupa prevoznih sredstev in zato kot neupravičen strošek.

9. Zavrača tožbeni ugovor, da je bilo z odločitvijo poseženo v pravnomočno odločbo o pravici do sredstev. Vsebina kontrolnih postopkov je opredeljena v Uredbi 907/2014/EU, natančneje pa jih opredeljuje Uredba 65/2011/EU. Skladno z drugim odstavkom 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije se navedene uredbe uporabljajo neposredno, kar potrjuje tudi sodna praksa Sodišča EU. Zavrača tudi navedbe, ki se nanašajo na obrazložitev odločbe in pojasnjuje, da je bila izjava nosilca projekta pridobljena v postopku odločanja o vlogi, v zvezi z ugotavljanjem dejstev, ali se projekt ujema s katerim od ukrepov ostalih treh osi PRP 2007-2013. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da se projekt „B.“ ujema z ukrepom 312, odločitev ne temelji zgolj na izjavi nosilca projekta, ampak na celoviti presoji dejstev v zvezi s projektom, zato umik izjave na drugačno odločitev niti ne more vplivati. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

10. V prvi pripravljalni vlogi tožeča stranka dodatno pojasnjuje, da je bil projekt potrjen s strani tožene stranke in da je bil z nakupom električnih vozil projekt realiziran. Ker je zahtevek za izplačilo sredstev vključeval strošek, ki je bil v okviru projekta že priznan kot potreben in upravičen, bi morala biti upoštevana odločba o pravici do sredstev. Odločitev, da se projekt ujema z ukrepom 312 - Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij, ni obrazložena. Ponovno poudarja, da se izjava z dne 12. 7. 2013 ni nanašala na vprašanja glede vrst upravičenih stroškov, prav tako je šlo za pogojno in kasneje umaknjeno izjavo. V nadaljevanju pojasnjuje tudi, da brez nakupa električnih vozil ne bi prišlo do realizacije potrjenega projekta. Toženi stranki so bili torej bistveni elementi konkretni projekta znani že od leta 2013, ko je pravnomočno potrdila in odobrila ta projekt. Navaja, da podzakonske določbe (3. točke tretjega odstavka 69. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi, ni mogoče uporabiti, ker se ne nanašajo na pridobitev nepovratnih sredstev iz pristopa LEADER. Prav tako električni vozili nista prevozni oziroma transportni sredstvi v smislu 3. točke tretjega odstavka 69. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi. Opozarja na vsebino 64. člena Uredbe 1698/2005/ES, iz katere ne izhaja, da bi moral upravičenec v okviru pristopa LEADER, 4. osi, avtomatično izpolnjevati prav vse zahteve preostalih treh osi. Izpolnjevanje ustreznih pogojev iz ukrepov drugi osi se ne nanaša na povračilo upravičenih stroškov, ampak izključno na pogoje za odobritev tovrstnega projekta in podelitev pravice do denarnih sredstev iz naslova sofinanciranja projekta. V kolikor tožeča stranka tolmači 4. točko 99. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi na način, da bi se moral sporni projekt obravnavati tudi na podlagi 3. točke tretjega odstavka 69. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi, gre za napačno interpretacijo. Poleg tega bi bila takšna nacionalna uredba nasprotna z zakonom, Ustavo RS in zavezujočimi evropskimi predpisi. Tudi sicer bi bila takšna interpretacija nesmiselna in brezpredmetna, saj je vprašljiv smisel pristopa LEADER, če bi moral projekt, ki pogoje po tem pristopu izpolnjuje, upoštevati tudi pravila glede povračila stroškov po ukrepih iz drugih osi. Upoštevati je treba tudi, da besedilo 4. točke 99. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi zahteva, da mora nosilec projekta ob oddaji NIP izpolnjevati pogoje zahtevane za posamezen projekt v času oddaji NIP. Prav tako kot neutemeljene šteje navedbe tožene stranke iz odgovor na tožbo, da iz izreka odločbe o pravici do sredstev, izhaja da bi morali biti pogoji glede upravičenosti stroškov, kot so določeni pri ukrepu 312. K I. točki izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Tožena stranka je zahtevek za izplačilo po odločbi o pravici do sredstev zavrnila na podlagi 56. člena ZKme-1, po katerem se zavrne zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da vsebina projekta „B.“ vključuje aktivnosti, ki so upravičene do podpore v okviru ukrepa 312 - Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetništva. Ta ugotovitev temelji na podatku, da je tožnik zahtevku za izplačilo predložil račun št. 032-govecs z dne 23. 12. 2013, za nakup dveh električnih skuterjev govecs in račun (Invoice) št. EG140116 z dne 19. 3. 2014, za nakup električnega štirikolesnega vozila.

13. V obravnavani zadevi ni sporno, da so bila tožniku v okviru ukrepa 4. osi - LEADER, za projekt „B.“, odobrena sredstva v višini 15.517,38 EUR (do 60% upravičenih stroškov projekta). Iz pete alineje 1. točke izreka odločbe o potrditvi projektov (odločba št. 33151-23/2008/201 z dne 29. 10. 2013) izhaja, da se projekt potrjuje in sicer po ukrepu 312. Sporna je zavrnitev zahtevka za izplačilo sredstev v višini 5.058,71 EUR. Zavrnitev zahtevka temelji na ugotovitvah administrativnega pregleda, iz katerega izhaja, da predložena računa nista upravičena do sofinanciranja, ker se v okviru projekta 312-Podpora ustanavljanju in razvoju mikropodjetništva, štejeta med neupravičene stroške.

14. Iz določb PRP 2007-2013 izrecno izhaja, da se pristop LEADER izvaja v skladu z določbami 61. člena Uredbe Sveta (ES) 1698/2005, iz določbe 99. člena te uredbe pa izhaja tudi, da če je v načrt izvedbenih projektov (v nadaljevanju NIP) vključen projekt, ki vsebuje predmet podpore iz ostalih ukrepov 1., 2. ali 3. osi iz PRP 2007-2013, mora biti v skladu z Uredbe Sveta (ES) 1698/2005 in PRP 2007-2013. Pogoje, ki jih določata obe uredbi mora torej nosilec projekta izpolnjevati ob izdaji NIP, kar pomeni, da mora upoštevati tudi določbe, ki se nanašajo na upravičene stroške in finančne določbe za posamezen ukrep. Glede na to, da so bila tožniku za izvajanje projekta „B.“ odobrena sredstva po ukrepu 312 (podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij), sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je v tem primeru treba upoštevati pogoje oziroma ugotavljanje upravičenosti stroškov presojati v skladu z PRP 2007-2013. Na pravilnost tega stališča napotuje tudi določba 64. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 (Izvajanje lokalnih strategij), ki izrecno določa, da če se dejavnosti v okviru lokalne strategije ujema z ukrepi te uredbe za druge osi, se uporabijo ustrezni pogoji v skladu z oddelki 1, 2 in 3. Ker so bila torej sredstva tožniku odobrena na podlagi ukrepa 312, sodišče ob upoštevanju določbe 69. člena PRP 2007-2013, pritrjuje toženi stranki, da se podpora ne dodeli med drugim tudi za prevozna in transportna sredstva, razen delovnih strojev (3.1 točka tretjega odstavka 69. člena). V tej zvezi sodišče zavrača tožbeni ugovor, da sporna nakupa ne predstavljata nakupa prevoznih in transportnih sredstev v smislu 69. člena PRP 2007-2013, ker takšne trditve listine priloženega spisa ne dokazujejo. Iz teh listin namreč izhaja, da gre za električna prevozna sredstva, kupljena skladno z namenom opredeljenim v projektu „B.“.

15. V Uredbi Komisije (EU) 65/2011, so v Poglavju II, Kontrole, znižanja in izključitve, Oddelek I, Kontrola, Pododdelek I, Splošne določbe, v 24. členu določena pravila pri opravljanju administrativnih pregledov in sicer se opravijo administrativni pregledi vseh zahtevkov za podporo, zahtevkov za plačilo ali drugih izjav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba (del prvega odstavka), administrativni pregledi zahtevkov za plačilo pa vključujejo zlasti, in če je to ustrezno glede na obravnavani zahtevek, preverjanje: (a) dejavnost za katero se zahteva podpora izpolnjuje pogoje in (b) izpolnjevanje izbirnih meril iz programa razvoja podeželja. 30. člen navedene uredbe (znižanja in izključitve) pa določa, da se plačila izračunajo na podlagi tistega, za kar se med administrativnimi pregledi ugotovi, da izpolnjujejo pogoje. V tej določbi je določeno tudi, da država članica preveri zahtevek za plačilo, ki ga prejme od upravičenca in določi zneske, upravičeno za podporo, določen pa je tudi način določitve tega zneska.

16. V zvezi s tožbenimi ugovorom, ki se nanaša na umik izjave o izpolnjevanju pogojev iz Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 in PRP 2007-2013, ki jo je podpisal nosilec projekta in iz katerega izhaja, da projekt „B.“ vključuje tudi aktivnosti, ki so upravičene do podpore v okviru ukrepa 312, sodišče tožniku pojasnjuje, da enostranski umik izjave, ki je obvezni sestavni del dokumentacije v postopku potrjevanja projektov, na zakonitost izpodbijane odločitve ne vpliva. Predložene listine v tem postopku, ki jih je podpisal nosilec projekta, izkazujejo, bi lahko bila vsebina projekta „B.“ podprta tudi v drugih ukrepih PRP 2007-2013, kar pomeni tudi, da bi se v skladu določbo petnajstega odstavka 102. člena PRP 2007-2013 morala dodeliti v skladu s pravili shem pomoči, ki veljajo za posamezen ukrep, torej v obravnavanem primeru ukrep 312. 17. Sodišče tožbeni ugovor, da je bilo z izpodbijano odločitvijo poseženo v dokončno in pravnomočno odločitev iz odločbe tožene stranke št. 33151-2372008/201 z dne 29. 2013, zavrača kot neutemeljen. Tožniku pojasnjuje, da je zahteva za izplačilo sredstev nova zahteva, ki jo mora stranka vložiti pod pogoji določenimi v 56. člen ZKme-1. Iz te določbe izhaja, da stranke za izplačilo sredstev vlagajo zahtevke (prvi odstavek), zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun, pri čemer nakazilo na račun šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno (drugi odstavek), v nasprotnem primeru zahtevek zavrne (četrti odstavek). Ker pa mora stranka za pridobitev tovrstnih sredstev (ki so nepovratna sredstva) ves čas izpolnjevati pogoje, določene v materialnih predpisih, ni nedopustno, da pride do delne ali celotne izgube pravice do izplačila sredstev. Sodišče zato meni, da je bila določba 30. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011, ob upoštevanju načela primarnosti evropskega prava, upoštevana pravilno in da znižanje temelji na predpisanem postopku preverjanja upravičenosti stroškov celotne naložbe. Plačila se namreč izračunajo (le) na podlagi tistega, za kar se med administrativnimi pregledi, pregledi na kraju samem in naknadnimi pregledi ugotovi, da izpolnjuje pogoje (prvi in tretji odstavek 30. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011).

18. Ker je bil po presoji sodišča postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.