Jedro

Res je sicer, da je po splošnih pravilih za odmero kazni iz drugega odstavka 41. člena KZ mogoče povratek obravnavati tudi znotraj storilčevega obnašanja po storjenem kaznivem dejanju in ne samo znotraj njegovega prejšnjega življenja, vendar imajo v prvem primeru prednost okoliščine, ki so s tem kaznivim dejanjem neposredno povezane.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji za obd. in obd. spremeni tako, da se obd. izreče kazen 6 (šest) mesecev zapora, obd. pa kazen 4 (štiri) mesece zapora.

V ostalem se pritožba okrožne državne tožilke, pritožba zagovornika obd. pa v celoti zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obd. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v je kot sodišče prve stopnje obdolžene spoznalo za krive (v različnih povezavah) storitve kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 25. členom KZ ter jim po 50. členu KZ izreklo pogojne obsodbe, v katerih jim je določilo kazni eno leto, dvakrat po šest mesecev in dvakrat po štiri mesece zapora, ki ne bodo izrečene, če obdolženi v preizkusni dobi treh let oziroma obd. v preizkusni dobi dveh let ne bodo storili novega kaznivega dejanja. Oškodovanima družbama ter oškodovancem so bili prisojeni premoženjskopravni zahtevki, ki jih morata plačati obd. v prvem, drugem, četrtem in petem primeru ter obd. v tretjem in šestem primeru. Končno, obdolženi so bili oproščeni plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), medtem ko je bilo za nagrado in potrebne izdatke postavljenih zagovornikov po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. Povzeto je bilo storjeno s sodbo opr. št..

Zoper sodbo sta se pritožila: okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženim, z izjemo obd. izreče v pogojni obsodbi določene kazni; zagovornik obd. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da isto sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovorila zagovornica obd., ki nasprotuje pritožbeni obrazložitvi ter pritrjuje izrečeni vrsti kazenske sankcije in njeni odmeri. Zagovornica še predlaga, da pritožbeno sodišče podano pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v napadenem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da je le pritožba okrožne državne tožilke delno utemeljena.

Strinjati se je namreč s pritožbeno obrazložitvijo, po kateri v primeru obd. in obd. ni bilo v zadostni meri upoštevano, da sta bila oba v času storitve kaznivega dejanja že kaznovana. Še zlasti, ker sta kaznivi dejanji storila v času preizkusne dobe in kmalu zatem, ko sta jima bili izrečeni pogojni obsodbi, kar kljub konstruktivnosti priznanja ne utemeljuje pričakovanja iz tretjega odstavka 51. člena KZ. Drugače je pri obd. in obd., ki v času storitve kaznivih dejanj še nista bila kaznovana. Res je sicer, da je po splošnih pravilih za odmero kazni iz drugega odstavka 41. člena KZ mogoče povratek obravnavati tudi znotraj storilčevega obnašanja po storjenem kaznivem dejanju in ne samo znotraj njegovega prejšnjega življenja, vendar imajo v prvem primeru prednost okoliščine, ki so s tem kaznivim dejanjem neposredno povezane. V ozadju je namreč vprašanje obsega - stopnje krivde iz prvega odstavka 41. člena KZ, ki pri posrednih okoliščinah, z nekaterimi izjemami, ne more biti enakih dimenzij kot pri neposrednih in zato pri navedenima obdolženima, ki sta bila znova obsojena dve leti po storjenem kaznivem dejanju, ob izostalih drugih specialno preventivnih razlogih, izrek (prostostne) kazni ne bi bil upravičen. Nasprotna pritožbena prizadevanja so tako ostala neuspešna, odločbi o kazenski sankciji za obd. in obd. pa nespremenjeni.

Zagovornik obd. je uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka "obrazložil" zgolj z delnim povzetkom besedila 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, brez da bi ga konkretiziral. S tem je pritožbenemu sodišču, ki istih kršitev pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zaznalo, onemogočil, da bi pritožbo v navedenem delu preizkusilo in na zatrjevano ustrezno odgovorilo. Izjema je navedba, po kateri se sodišče prve stopnje ni opredelilo do obdolženčevega pisnega zagovora v delu, v katerem je v zvezi s kaznivim dejanjem iz 2. točke izreka napadene sodbe opozarjal na izpolnjene pogoje iz 14. člena KZ, kar po pritožnikovem pomeni, da so razlogi o odločilnih dejstvih v tem delu sodbe izostali. Toda če lahko prezremo, da je bilo obdolženčevo opozorilo iz pisnega zagovora enako splošno kot povzeta pritožbena obrazložitev, je dejstvo, da je obdolženi v neposrednem zagovoru storitev navedenega kaznivega dejanja zanikal in do tega se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe opredelilo. Končno pa gre pri zgornji razliki iz pisnega zagovora, ki se nanaša na pravno vprašanje in neposrednega zagovora za protislovje, ki je bilo preseženo v ugotovitvijo, da so bili z obdolženčevim dejanjem izpolnjeni vsi objektivni znaki očitanega kaznivega dejanja, se pravi, da tudi navajani razlog za izključitev protipravnosti ni podan, s čemer je bilo zahtevi iz sedmega odstavka 364. člena ZKP zadoščeno.

Kot je znano, gre pri t.i. nadaljevanem kaznivem dejanju za navidezni realni stek dveh ali več kaznivih dejanj, ki so po svoji naravi istovrstna. Ta pogoj je izpolnjen tudi pri poskušenih ali dokončanih kaznivih dejanjih in zato izvzetje kaznivega dejanja iz 2. točke izreka napadene sodbe iz kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ, za katerega se zavzema pritožnik, ko uveljavlja kršitev zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ne bi bilo pravilno.

Pritožbena obrazložitev, s katero pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP ni povsem jasna, zaradi česar pritožbeno sodišče le opozarja, da ne gre enačiti sostorilčeve zavesti kot dela naklepa iz prvega odstavka 29. člena KZ in zavesti o majhni vrednosti ukradene stvari iz drugega odstavka 211. člena KZ. Šele če bi slednja bila ugotovljena in bi potemtakem obdolženemu šlo za to, da si prilasti stvar majhne vrednosti, bi se zastavilo vprašanje zastaranja kazenskega pregona. Ker to v obravnavani zadevi ni primer, obrazložena kršitev zakona ni podana.

Katerega izmed odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo in katero dejstvo je bilo zmotno ugotovljeno, pritožnik ni obrazložil. Njegova pritožbena prizadevanja so tako v tem delu neupoštevna, medtem ko je bil preizkus pravilnosti odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP) nadomeščen s preizkusom po pritožbi okrožne državne tožilke, ki ga je pritožbeno sodišče že obrazložilo.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornika obd. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP ter je posledica obdolženčevih neugodnih premoženjskih razmer.