Jedro

Sporazum med Vlado RS in reprezentativnimi sindikati, s katerim se Vlada zaveže uskladiti izhodišče plače za določeno obdobje za nazaj, sindikati pa odstopiti od sodnega uveljavljanja pravic, nima narave spremembe ali dopolnitve kolektivne pogodbe in ne more vplivati na pravice delavcev, ki v individualnih sporih zahtevajo plačilo razlike plače oz. po njenem izplačilu le še obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavezalo toženo stranko, da tožnici povrne 21.182,21 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.2.1993 dalje do plačila ter stroške postopka v znesku 14.985,00 SIT in zakonite zamudne obresti od zneska 13.770,00 SIT od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh. S sklepom je sodišče odločilo, da vzame na znanje umik tožbe v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike v plači za obdobje od januarja do junija 1992 in postopek v tem delu ustavi.

Le zoper odločitev v sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne. V pritožbi se sklicuje na sporazum med Vlado Republike Slovenije in reprezentativnimi sindikati z dne 18.2.1993, s katerim so se sindikati obvezali, da bodo dodatna izplačila plač v zavodih, ki so bila opravljena v decembru 1992, šteli kot del poračuna (v posledici zaveze Vlade Republike Slovenije, da bo za obdobje od junija 1992 do januarja 1993 uskladila izhodiščne plače), zavezali pa so se tudi, da bodo odstopili od sodnega uveljavljanja zahtev za 100% izvajanje kolektivne pogodbe in se strinjali z izplačilom razlik plač brez obresti. Vlada kot podpisnica sporazuma in financer tožene stranke je svoje obveznosti iz sporazuma izpolnila in sredstva v dogovorjeni višini nakazala toženi stranki, ki je razliko plače v decembru 1992 izplačala tožnici. Sodišče prve stopnje napačno šteje, da se sporazum ne nanaša na sporno obdobje, saj je potrebno upoštevati določbo 2. odst. 2. točke sporazuma, s katero so sindikati odstopili od sodnega uveljavljanja zahtev za 100% izvajanje panožne kolektivne pogodbe za leto 1992. Poračun za leto 1992 je bil opravljen 31.12.1992 in 26.2.1993. Pri tem poračun 31.12.1992 ne predstavlja le izplačilo regresa, temveč 13. plače, da gre dejansko za poračun, pa izhaja tudi iz sporazuma z dne 18.2.1993. Sindikat ima v skladu s pozitivno zakonodajo pristojnost pogajanj z delodajalci, učinki pogajanj pa se raztezajo na vse delavce, ne glede na to ali so člani sindikata ali ne in ali so vložili tožbe za izplačilo razlik plače, ali ne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja z ugovorom tožene stranke, da bi bil sporazum z dne 18.2.1993 lahko pomemben tudi za odločanje v konkretnem sporu, saj ne zajema le obdobja od junija 1992 do januarja 1993, kar navaja sodišče prve stopnje. V zvezi s tem se namreč ni mogoče sklicevati le na 1. točko sporazuma, ki določa obveznosti Vlade Republike Slovenije za uskladitev izhodiščnih plač za obdobje od junija 1992 do januarja 1993, temveč je potrebno upoštevati tudi 2. točko sporazuma, ki določa obveznosti sindikatov in iz katere med drugim izhaja, da so ti odstopili od sodnega uveljavljanja zahtev za 100% izvajanje kolektivne pogodbe v z. in s. zavodih za leto 1992 - torej za celo leto 1992 in ne le za obdobje od junija 1992 do januarja 1993 (obdobja za katerega se je Vlada Republike Slovenije zavezala uskladiti izhodiščne plače ...).

Pač pa se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, da sporazum z dne 18.2.1993 ne more zavezovati tudi posameznih delavcev. To v konkretni zadevi pomeni, da sporazum kot tak ne more vplivati na pravico tožnice do izplačila obresti od naknadno izplačanih razlik plač za obdobje od januarja do junija 1992, oz. da bi morala tožnica umakniti tožbo (ki jo je vložila 9.9.1992) ali se odpovedati zahtevku. Navedeni sporazum bi lahko zavezoval tožnico le v primeru, če bi ta izrecno pooblastila sindikat za pogajanja o njegovi sklenitvi in za samo sklenitev (torej bi bil sporazum sklenjen tudi v njenem imenu in za njen račun), česar pa ni storila. Brez takšnega pooblastila se sindikat sicer lahko pogaja z delodajalcem, vendar v takih pogajanjih sklenjen sporazum ne more zavezovati neposredno tudi delavcev. Določbe pozitivne zakonodaje oz.

kolektivnih pogodb sindikatu ne podeljujejo takšnih pooblastil. S tem v zvezi je potrebno poudariti, da sporazum z dne 18.2.1993 tudi ne predstavlja sporazuma, ki bi imel naravo spremembe ali dopolnitve kolektivne pogodbe (kar je sicer v pristojnosti sindikata), saj lahko o spremembi oz. dopolnitvi kolektivne pogodbe govorimo le v primerih urejanja pravic in obveznosti za naprej, ne pa kot v konkretnem primeru, ko je prišlo do sporazuma o pravicah in obveznostih delavcev, oz. pravici do plače po kolektivni pogodbi, katere zneski so že zapadli v plačilo (torej za nazaj) in ki so jo nekateri delavci že zahtevali s tožbami pred sodiščem.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, ko je štelo, da je tožena stranka izpolnila obveznost do tožnice za izplačilo glavnice premalo izplačane plače šele v februarju 1993. Evidentno je namreč, da je tožena stranka delavcem decembra 1992 izplačala le regres in ne plače (torej delavcem ni izplačala tudi prispevkov). Sicer pa, če bi že lahko (tako kot tožena stranka) izhajali iz sporazuma, je potrebno tudi iz tega sporazuma ugotoviti, da so sindikati šteli dodatna izplačila plač v zavodih, ki so bila opravljena v decembru 1992 kot del poračuna obveznosti iz 1. točke sporazuma, ta pa se nanaša le na obdobje od junija 1992 do januar 1993 in ne na obdobje pred tem.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 368. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka v pritožbi ni zaznamovala.