Jedro

Pri odločanju o zahtevi obdolženca za postavitev zagovornika mora sodišče upoštevati osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne, specifične okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 20.2.2006 obsojenega R.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po 1. odstavku 234. a člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen štiri mesece zapora. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan oškodovani družbi Z. d.o.o. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 292.869 SIT. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da je bil postopek nepošten, saj se obsojenec ni bil sposoben sam kvalificirano braniti pred sodiščem. Poudarja, da je bil v kazenskem postopku obsojeni R.J. v izrazito podrejenem položaju, tako da je bilo kršeno tudi načelo enakosti orožij, saj mu ni bilo omogočeno, da bi ga zastopal kvalificiran zagovornik, ki bi bil enakovreden visoko izobraženemu in izkušenemu državnemu tožilcu kot nasprotni stranki. Če bi imel zagovornika, bi po vložnikovem mnenju v zapisniku o glavni obravnavi tudi ne prišlo do neverodostojnega zapisa dogajanj v sodni dvorani. Izpostavlja, da obsojenec ni vedel, da ima možnost podati pripombe na zapisnik in tudi ne, da lahko zahteva izločitev sodnika, če se, zaradi očitnih kršitev kazenskega postopka, pokaže dvom v njegovo nepristranskost. Prvostopenjsko sodišče je obsojenčev predlog za združitev tega in kazenskega postopka, ki je zoper njega tekel pred "sodiščem v Celju", na glavni obravnavi zavrnilo in postopek zaključilo, čeprav ni grozilo zastaranje in se obsojenec kazenskemu postopku ni izmikal. Obsojenec je pred prvostopenjskim sodiščem tudi povedal, da je sodišče ugodilo njegovi prošnji za brezplačno pravno pomoč in da je kontaktiral z odvetnikom D.B., ki se je bil pripravljen istega dne udeležiti obravnave, če sodišče zadeve ne bi "prestavilo" v Celje, vendar sodišče obsojencu tega ni dovolilo. Zaradi takšnih kršitev njegovih pravic, se obsojenec v kazenskem postopku ni želel zagovarjati. S temi navedbami obsojenčev zagovornik uveljavlja kršitev pravic obrambe, pri čemer pa razen opisno, kršitev zakona ne artikulira.

Obsojenec je bil v preiskovalnem postopku zaslišan pred Okrožnim sodiščem v Celju kot zaprošenim sodiščem (list. št. 25). Preiskovalni sodnik ga je poučil v skladu z 2. odstavkom 227. člena ZKP tudi o tem, da si ima pravico vzeti zagovornika po lastni izbiri, oziroma da mu lahko sodišče ob pogojih, ki jih določa ta zakon, postavi zagovornika po uradni dolžnosti, ki je lahko navzoč pri zaslišanju. Po danem pouku je obsojenec povedal, da se na tem zaslišanju ne bo zagovarjal in tudi ne odgovarjal na posamezna vprašanja. Zoper obtožnice je obsojenec vložil obrazložen ugovor. Pred glavno obravnavo, razpisano pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti za dan 25.1.2006, je obsojenec s pisno vlogo sodišču predlagal preložitev glavne obravnave, ker si ni mogel zagotoviti obrambe z zagovornikom, zaradi česar si pri Okrožnem sodišču v Celju ureja brezplačno pravno pomoč. Obsojenec na glavno obravnavo ni pristopil in jo je sodišče zato preložilo. Pred glavno obravnavo, razpisano za dan 20.2.2006, je obsojenec (list. št. 49) prvostopenjskemu sodišču predlagal, da mu iz razlogov pravičnosti postavi zagovornika po uradni dolžnosti in da ta postopek združi s postopkom, ki proti njemu teče pred Okrožnim sodiščem v Celju. Pred začetkom glavne obravnave je sodišče oba obsojenčeva predloga zavrnilo. Iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da bi obsojenec sodišče seznanil s tem, da mu je sodišče ugodilo njegovi prošnji za brezplačno pravno pomoč in da ga je odvetnik D.B. pripravljen zagovarjati na glavni obravnavi, zato te trditve v spisovnih podatkih nimajo nobene podlage. Obsojenec se je na glavni obravnavi zagovarjal z molkom, se je pa izjavil o nekaterih navedbah v izpovedbi oškodovanca B.Z. V končnem govoru je utemeljeval svoje stališče, da ni dokazano, da je ravnal z goljufivim namenom.

Med procesnimi jamstvi, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, je tudi pravica, da se mu brezplačno postavi zagovornik po uradni dolžnosti, če je to v interesu pravičnosti in če nima sredstev, da si ga sam plača (1. odstavek 71. člena ZKP). Interesa pravičnosti zakon pojmovno ne definira, ampak prepušča sodni praksi, da v vsaki posamezni zadevi presodi, ali je v interesu pravičnosti, da ima obsojenec zunaj primerov iz 70. ZKP člena postavljenega zagovornika. Pri odločanju o zahtevi obdolženca za postavitev zagovornika mora sodišče upoštevati osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne, specifične okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom (Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 166).

Obsojenec je oseba s srednješolsko izobrazbo, vodil je poslovanje gospodarske družbe, kaznivo dejanje je povezano s tem poslovanjem, zadeva pa je v dejanskem in pravnem pogledu pregledna in enostavna. Bil je že večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj goljufije, tako da se v procesnem položaju obdolženca ni znašel prvič in ta zanj ni pomenil nečesa novega in neobičajnega, kar bi lahko vplivalo na njegovo sposobnost, da se v postopku učinkovito brani. Da bi bile podane kakšne obsojenčeve lastnosti, stanja ali drugi dejavniki, povezani z njegovo osebnostjo, ki bi narekovali postavitev zagovornika na uveljavljani podlagi, zahteva ne zatrjuje. Obsojenec se je dejavno branil, saj je vložil argumentiran ugovor zoper obtožnico, predlagal združitev kazenskih postopkov, vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč, na glavni obravnavi komentiral del oškodovančeve izpovedbe ter v končnem govoru predstavil svoje videnje dejanske plati zadeve. Zato se tudi Vrhovno sodišče strinja s presojo v izpodbijani pravnomočni sodbi, da konkretne okoliščine primera niso narekovale, da bi sodišče moralo v interesu pravičnosti obsojencu postaviti zagovornika po uradni dolžnosti na podlagi določbe 1. odstavka 71. člena ZKP. Sprejeti tako široko razlago, kot jo v zahtevi zastopa obsojenčev zagovornik, bi pomenilo obvezno obrambo v vseh zadevah. Tako stališče pa nima podlage v konvencijskih (točka c 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah), ustavnih in postopkovnih določbah.

Z naštevanjem pravic obrambe, ki bi jih po vložnikovi presoji obsojenec v postopku uveljavljal, če bi imel zagovornika, zagovornik po vsebini uveljavlja kršitev pravic obrambe, ki po njegovem mnenju izhajajo ravno iz dejstva, da sodišče obsojencu ni odredilo zagovornika po uradni dolžnosti iz razlogov pravičnosti. Ker pa je v tem pogledu odločitev sodišča zakonita, je povsem jasno, da tudi ostale kršitve, ki jih na tej podlagi izpeljuje zahteva, niso podane. Katero kršitev naj bi sodišče storilo s tem, da je na glavni obravnavi (kar ni točno, saj je to storilo pred začetkom glavne obravnave, ker obtožba še ni bila prebrana) zavrnilo obsojenčev predlog za združitev obravnavanega in kazenskega postopka, ki je proti njemu tekel pred Okrožnim sodiščem v Celju, zahteva niti ne obrazloži. Zahteva tudi ne pove, v katerem delu zapisi v zapisniku o glavni obravnavi ne odražajo dejanskega poteka dogajanj, zato tudi utemeljenosti te trditve ni mogoče preizkusiti. Enako velja tudi za navedbe, da je najprej oškodovanec trdil "nekaj drugega", in da je, ko mu je obsojenec z listinami dokazal neresničnost njegovih izjav, naenkrat izgubil spomin in se ni spominjal ničesar, sodišče pa da je v zapisnik zapisalo, da je izjavil tisto, kar je dejansko izhajalo iz listin, ki jih je obsojenec takrat pokazal sodišču. Te trditve vsebina zapisnika o glavni obravnavi ne potrjuje, je pa tudi premalo konkretizirana, tako da njene utemeljenosti ni mogoče preizkusiti. Prav tako iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da je obsojenec zahteval kopijo zapisnika o glavni obravnavi in da sodišče tej zahtevi ni ugodilo.

Ne drži navedba v zahtevi, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka (katero, vložnik ne pove), ker naj bi ne ocenilo pritožbenih navedb, da je obsojenec v navedenem obdobju pričakoval, da bodo njegovemu podjetju dolžniki poravnali dolgove, s čimer bi sam lahko povrnil dolg ter da za to ob sklenitvi in med izvajanjem posla ni imel goljufivega namena. Takšna navedba v zahtevi ni točna, saj je sodišče druge stopnje navedlo, da je oškodovanec B.Z. obsojencu predlagal, da bi obsojenčevo podjetje dolg plačalo z verižno kompenzacijo, vendar tudi iz tega ni bilo nič, pri čemer pa da tudi ni mogoče spregledati dejstva, da obsojenec oz. obsojenčevo podjetje vse do danes (to je do 24.4.2006) gospodarski družbi Z. d.o.o., dolga ni poravnalo. Zato tudi s temi očitki, ki po vsebini pomenijo uveljavljanje kršitve 1. odstavka 395. člena ZKP, vložnik ne more izpodbiti zakonitosti pravnomočne sodbe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega R.J., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP obsojenca zaradi slabih gmotnih razmer oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.