Jedro

Čeprav predstavlja delo z viličarjem delo s povečano nevarnostjo, prvotožena stranka ne odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, ker do škodnega dogodka ni prišlo zaradi delovanja viličarja, ampak zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, ki je v trenutku, ko je ugotovil, da se ena izmed bal prevrača, v nasprotju s pravili varne vožnje sestopil z viličarja, da bi balo ujel. Prvotožena stranka od delavcev ni zahtevala niti jih ni opozarjala, da bi se bale med prevozom privezale, da bi bil tovor stabilen in da med prevozom ne bi prišlo do padca, delavcem pa tudi ni dala pisnih navodil in sicer ni predpisala, katere dimenzije blaga se nalagajo v boks palete in katere je treba ob nalaganju na ravne palete povezati s folijo. Z opisanimi opustitvami ni zagotavljala varnega dela, zaradi česar za škodo, ki jo je tožnik utrpel, krivdno odgovarja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je prvotožena stranka I. d.d., tožniku A.H. po temelju odgovorna za nastanek škode iz naslova nesreče pri delu do višine 50 % ugotovljene škode in da bo o tožbenem zahtevku po višini in stroških postopka sodišče odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka in obe toženi stranki.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odloči tako, da ugotovi polno odgovornost prvotožene stranke za obravnavano delovno nezgodo, hkrati pa toženima strankama naloži, da povrneta tožniku stroške postopka. Navaja, da se sodišče ni jasno opredelilo, v čem je odgovornost prvotoženke in brez ustreznih argumentov zaključilo, da je tožnikova odgovornost v napačnem odreagiranju. Vendar, čeprav bi se takšnemu stališču sledilo, ne more predstavljati „napačno odreagiranje“, kar 50 % deleža njegove sokrivde. Iz obrazložitve sodbe je moč zgolj povzeti, da je sodišče štelo za ugotovljeno, da so bile na dan, ko je prišlo do nezgode „bale naložene na ladijski paleti in jih je tožnik z viličarjem peljal v skladišče, da bi jih odložil v regale. Med prevozom ene izmed palet, mu je bala padla s palete, delavec je stopil iz viličarja in hotel blago ujeti, pri tem pa je padel na tla in se poškodoval“. Če je sodišče ugotovilo takšno dejansko stanje, kot se da razbrati iz dobesednega zapisa obrazložitve, je tožnik ravnal natančno tako, kot bi moral in popolnoma v skladu s pravili varnega dela. Zato mu ni mogoče očitati nobene odgovornosti niti soodgovornosti. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišča, da viličar ne predstavlja nevarne stvari oziroma da rokovanje z viličarjem ni objektivno nevarna stvar. Dejstvo je, da gre za napravo, ki je nevarna sama po sebi, zaradi česar po prepričanju tožnika le-ta predstavlja objektivno nevarno stvar in je zato podana predpostavka tovrstne odškodninske odgovornosti. Sicer pa je mnenja, da tudi v primeru, da gre v konkretni situaciji za krivdno odgovornost, je brez vsakega dvoma v celoti podana odgovornost prvotoženke, ki je vedela in dopuščalo uporabo in prevoz tovrstnega bremena na način, kot ga je uporabil tožnik ob priliki nezgode. Sodišče je jasno zapisalo, da bi prvotoženka morala določiti dimenzije, kdaj delavci morajo povezovati bale z lepilnim trakom, da jih zavarujejo pred padcem ter kdaj smejo uporabljati ladijske palete in kdaj boksne palete. Ker toženka tega ni storila, niti ni zahtevala od delavcev povezovanje bal, ter jih tudi ni opozarjala, če so to opuščali, je na ta način omogočila, da viličaristi niso varno prevažali bal v celice. Prav zaradi tega je tudi prišlo do nezgode. Vse navedeno je podkrepljeno tudi z ugotovitvami izvedenca, ki je v svojem mnenju zapisal, da je dolžan delodajalec na podlagi 5. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu zagotoviti varnost in mora v ta namen izvajati preventivne ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravje delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu. Dejstvo pa je, da delodajalec nikoli nobenemu delavcu ni naročil, odredil ali določil drugačnega načina dela, kot se je izvajal tudi v konkretnem primeru. To izhaja ne samo iz ugotovitve izvedenca in izpovedi tožnika, temveč tudi iz izpovedb vseh zaslišanih prič. Zaradi tega je sodišče pravilno ugotovilo, da prvotoženka ni zagotavljala varnega dela delavcem. Ne glede na navedeno je sodišče v nadaljevanju ugotovilo, da je soodgovornost tožnika v tem, da ne bi smel odreagirati tako kot je, torej, da je sestopil iz viličarja in poskušal zadržati padec bale. Tožnik naj bi moral vedeti, da je takšno ravnanje nevarno. Tak zaključek sodišča je brez osnove in nepravilen. Bistveno je namreč, da je izvedenec videl morebitno pomanjkljivost pri delu tožnika zgolj v nepravilnem in nezadostnem preverjanju naloženih bal in v ničemer drugem. V zvezi s tem pa se je v postopku izkazalo, da bal ni nalagal tožnik, temveč so bile le-te naložene že prejšnji dan, kar pomeni, da odgovornost za pripravo bal za prevoz ni mogoče naprtiti njemu. Zaradi vsega navedenega tožnik ne more sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da je bilo njegovo ravnanje v nasprotju z navodili. Zaključek sodišča, da je soodgovoren za poškodbo in nastanek posledic, je zato nepravilen. Podrejeno za primer, da bi sodišče druge stopnje zaključilo, da je vseeno podana njegova soodgovornost, pa tožnik izpodbija tudi višino deleža njegove sokrivde in poudarja, da je sodišče popolnoma zanemarilo, da je vendarle delodajalec prvenstveno tisti, ki mora ravnati tako, da zavaruje zdravje in življenje delavcev in najmanj kar spada v ta okvir, je izdelava in zagotovitev izvajanja pravil in navodil. Šele v primeru, če temu ne bi bilo tako, bi se tožniku lahko očitalo kršenje pravil in s tem soodgovornost. Toženi stranki se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zahtevek tožnika zavrne. Navaja, da v tej zadevi presoja sodišče odgovornost za škodo tako iz objektivne kot iz krivdne odgovornosti. Vendar kot izhaja iz razlogov sodbe, je sodišče ugotovilo, da objektivne odgovornosti glede vožnje z viličarjem ni. Tožnik pa v tožbi sploh ne zatrjuje krivdne odgovornosti toženih strank. To krivdo opredeli šele v kasnejši pripravljalni vlogi in sicer, da bi prvotožena stranka morala predpisati varen način transporta. V zvezi s tem opozarja, da sodišče odloča o nekem pravno relevantnem stanju na podlagi trditev tožeče stranke in na podlagi dokazov, ki se nanašajo na te trditve. Izven zatrjevanj, razen materialno procesnega vodstva sodišča, se drugih navedb praviloma ne upošteva. Zaradi tega je mnenje, da sodišče o krivdni odgovornosti ne more odločati, ker krivdne odgovornosti tožnik ne zatrjuje. Iz samega dejanskega stanja je celo razvidno, da je tožnik reagiral, sestopil z viličarja, drugo nogo pa obdržal na viličarju in se stegnil, pri tem pa je padel, ker se je z nogo zataknil. Tako ravnanje tožnika pa ni bilo refleksno kot ugotavlja izvedenec, temveč je bilo zavestno in hoteno. Toženki tudi ponovno zatrjujeta, da je bilo vse delo v zvezi z viličarjem in delo glede prevoza palet in tovora na paletah, predpisano. Seveda pa delodajalec ne samo, da ni dolžan tudi ne sme in ne more predpisati vsakega ravnanja svojega delavca. Delodajalec predpiše varno vožnjo z viličarjem in ravnanje s tovorom. Pri tem pa mora prepustiti iniciativo tudi delavcu, da odloči, kaj je še normalno in v okviru sprejemljivega in kaj ni. Pri tem ima v mislih prevoz tovora in privezovanje bal. Določeno je, da delavec sam oceni, da je to potrebno. Četudi bale niso privezane pa to ne povzroča nobene škode, saj gre za lahke, mehke tovorke, ki čeprav tudi niso stabilni, se zaradi tega ne dogodi nič. Tovorek, bala pade lahko z viličarja, taka kot je ali vse skupaj, pa nikogar ne poškodujejo, tudi do poškodbe stvari ne pride, ker je blago take narave, da ne more poškodovati nikogar. Ostaja torej samo še vprašanje, kako je delavec viličarist reagiral. Reagiral je tako, da se je nagnil in hotel balo zadržati. To je imelo za posledico njegov padec. Če je delodajalec torej ni ravnal protipravno in ker ne gre za objektivno odgovornost, storjeno pa je vse, da do škode ne bi prišlo, je potrebno ugotoviti, da toženi stranki tožniku za nastalo škodo nista odškodninsko odgovorni.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v obeh pritožbah in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in glede temelja odškodninske odgovornosti odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava.

Tožniku, ki je zaposlen pri toženi stranki, se je dne 20.12.2006 na delu pripetila delovna nezgoda. Kot izhaja iz interne prijave o poškodbi pri delu, je do poškodbe prišlo potem, ko je tožnik bale, dimenzij 120 x 180 cm (šest), ki so bile naložene na ladijski paleti, z viličarjem na plinski pogon peljal v skladišče, da bi jih odložil v regale. Med prevozom pa mu je ena bala padla s palete, delavec je stopil z viličarja in hotel blago ujeti, pri tem pa je padel na tla in se poškodoval. Ker po prepričanju tožnika predstavlja delo z viličarjem dejavnost s povečano nevarnostjo oziroma, ker tudi sam viličar predstavlja nevarno stvar, je mnenja, da za škodo, ki mu je nastala iz škodnega dogodka, odgovarja prvotožena stranka po načelu objektivne odgovornosti.

Odškodninsko odgovornost delodajalca ureja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v 184. členu. Ta določa, da v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (1. odstavek 184. člena ZDR). Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) v 131. členu določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala škoda brez njegove krivde (krivdna odgovornost). Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odgovornost), pri čemer po določbi 150. člena OZ za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se domneva, da škoda izvira iz te stvari oziroma iz te dejavnosti, razen, če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ).

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da za škodo, ki je tožniku nastala iz škodnega dogodka, prvotožena stranka ne odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, kot to zmotno meni pritožba. Delo z viličarjem res predstavlja dejavnost s povečano nevarnostjo, vendar do nezgode ni prišlo zaradi delovanja viličarja, temveč zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, ki je v trenutku, ko je spoznal, da se ena od bal prevrača, v nasprotju s pravili varne vožnje sestopil z viličarja, da bi balo ujel, pri čemer se mu je druga noga, ko jo je hotel potegniti iz viličarja, zataknila za sklopko in pedal, zaradi česar je izgubil ravnotežje in padel po tleh. Padla pa je tudi bala in mu poškodovala komolec na levi roki in gornji del desne noge. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da samo rokovanje z viličarjem ni objektivno nevarna stvar, to pa pomeni, da prvotožena stranka tožniku lahko odgovarja za nastalo škodo le iz naslova krivdne odgovornosti.

Glede vprašanja krivdne odgovornosti za nastalo nezgodo je sodišče na podlagi izpovedi zaslišanih prič in izvedenskega mnenja izvedenca iz varstva pri delu D.M. ugotovilo, da prvotožena stranka od delavcev ni zahtevala, niti jih ni opozarjala, da bi se bale med prevozom morale povezati, da bi bil tovor stabilen in da ne bi prišlo med prevozom do padca bal. Prvotožena stranka tako ni zagotavljala varnega dela delavcem, saj kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je opustila pisno navodilo in sicer ni točno predpisala, katere dimenzije blaga se nalagajo v boks palete, katere dimenzije pa je treba ob nalaganju na ravne palete povezati s folijo. Ker je prvotožena stranka navedeno opustila, je na ta način omogočila, da viličaristi niso varno prevažali bal v celice. Vendar, iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca izhaja, da bi morali tudi delavci, vključno s tožnikom, v skladu s predpisi o varstvu pri delu, delodajalca opozarjati na ta problem, pa tudi tožnik bi se pred vožnjo moral prepričati, če je tovor glede na obliko, težo in druge dimenzije dovolj stabilno naložen, kot to izhaja iz internih navodil za varno delo pri toženi stranki. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnik tudi ne bi smel odreagirati tako kot je, torej, da je sestopil z viličarja in poskušal zadržati padec bale, saj je tako početje nevarno in v nasprotju s pravili varne vožnje.

Upoštevaje vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je na nastanek nesreče vplivala tako opustitev tožnikove skrbnosti, kot tudi opustitev prvotožene stranke, da predpiše natančna navodila za varno vožnjo blaga z viličarjem. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi izvedenih dokazov pravilno ocenilo, da je po temelju za nastalo nezgodo 50 % odgovorna prvotožena stranka, 50 % pa tožnik, za kar je imelo podlago v 1. odstavku 171. člena OZ, kjer je opredeljena deljena odgovornost. Glede pritožbenih zatrjevanj prvotožene stranke, da sodišče o krivdni odgovornosti ne bi smelo odločati, ker tožnik v tožbi ne zatrjuje njene krivdne odgovornosti, temveč le objektivno odgovornost, pa je potrebno poudariti naslednje. Zgolj zato, ker je tožnik v tožbi zatrjeval obstoj objektivne odgovornosti prvotožene stranke za škodo, ki jo je utrpel zaradi poškodbe na delu, sodišče pa je ugotovilo, da gre lahko le za krivdno odgovornost prvotožene stranke, ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP. Taka kršitev bi bila podana, če tožnik ne bi navedel nobenih dejstev, niti predlagal nobenih dokazov, na podlagi katerih je sodišče prišlo do zaključka, da gre za krivdno odgovornost, sodišče pa bi ta dejstva ugotavljalo izven pravil o izvedbi dokazov po uradni dolžnosti. Vendar je tožnik v tožbi navedel dejstva in predlagal dokaze, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje prišlo do sklepa, da je lahko podana le krivdna odgovornost prvotožene stranke. Pravno zmotno stališče tožnika glede vrste odgovornosti zato ne more biti ovira za pravilno uporabo materialnega prava. Ne gre sicer dvomiti o tem, da je uveljavljena sodna praksa lahko le takšna, da sodišče v podlago odločitve ne sme sprejeti nobenega dejstva, ki ga stranki nista zatrjevali, vendar to ne velja za uporabo prava. Pravo mora sodišče poznati po uradni dolžnosti in zato pravo ne more biti predmet trditvenega in dokaznega bremena.

Ostalih pritožbenih navedb v obeh pritožbah, ki za odločitev niso bistvenega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo in se do njh ni posebej opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi tožeče stranke niti obeh toženih strank niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče skladno z določbo 353. člena ZPP obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, pritožba toženih strank pa ni bila potrebna, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).