Jedro

Zavrnitev tožeče stranke, da podpiše vlogo za štipendijo, kar tožnica utemeljuje z materialno obveznostjo zaradi morebiti neuspešnega študija, kaže na njeno drugačno gledanje glede sinovega izobraževanja oziroma na navzkrižje koristi tožeče stranke in njenega sina. To pa je centru za socialno delo nalagalo, da v skladu z določbo 213. člena ZZDR postavi kolizijskega skrbnika.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

3. Tožečo stranko se oprosti plačila sodnih taks v postopku pred Upravnim sodiščem RS.

Obrazložitev

Center za socialno delo Sevnica je z izpodbijano odločbo odločil, da se mld. A.A. postavi skrbnika za poseben primer (1. točka izreka); da dolžnost skrbnika za poseben primer izvaja Center za socialno delo po pooblaščeni osebi (2. točka izreka); da je dolžnost skrbnika za poseben primer zastopati pravice in koristi mld. A.A. pri podpisu vloge za državno štipendijo (3. točka izreka); da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (4. točka izreka) in ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani (5. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je dne 16. 9. 2009 A.A. podal vlogo za pridobitev državne štipendije. Ker njegova mati C.C. kot zakonita zastopnica vloge ni bila pripravljena podpisati, je uvedel postopek za postavitev skrbnika za poseben primer, da se na ta način omogoči uveljavitev pravice do državne štipendije za A.A. V ugotovitvenem postopku je B.B. podal izjavo, da A.A. trenutno živi pri njem, C.C. pa se je odselila. A.A. nima namena, da bi živel pri mami. Izjavil je tudi, da je pripravljen prevzeti odgovornost vračanja štipendije, če A.A. letnika ne bi uspešno zaključil. C.C. je v pisni vlogi nasprotovala postavitvi kolizijskega skrbnika, saj je ona A.A.-jeva zakonita zastopnica in ima vsa zakonita pooblastila za sprejemanje odločitev glede sina. Organ je iz uradnih evidenc pridobil podatek, da biološki oče A.A. zanj ni skrbel in ni plačeval preživnine, prav tako preživnina ni bila izterljiva in jo je A.A. prejemal iz Jamstvenega preživninskega sklada. Ob ugotovitvi, da so koristi mld. A.A. in njegove matere v navzkrižju, je ocenil za utemeljeno, da se A.A. postavi skrbnik za poseben primer. Pravna podlaga za to odločitev je prvi odstavek 213. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04-UPB, v nadaljevanju ZZZDR). Obseg skrbnikovih dolžnosti in pravic je določil na podlagi 215. člena ZZZDR. Nesuspenzivnost pritožbe je oprl na 4. točko prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper navedeno odločbo. Presodilo je, da je sprejeta odločitev v korist mld. A.A.. Skrb za otrokove koristi je glavno vodilo pri dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom, tako po 5.a člen ZZZDR kot po ratificirani Konvenciji OZN o otrokovih pravicah. V konkretnem primeru bo državna štipendija A.A., ki prejema zgolj nadomestila preživnine, ker oče preživnine ne plačuje, v finančno pomoč v času njegovega šolanja.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je zakonita zastopnica mld. A.A., ki je po razpadu zakonske zveze ostal pri B.B., kateri pa ni njegov oče oziroma zakoniti zastopnik in do njega nima nobene zakonske obveze. S tem se ni strinjala, saj ima sama popolnoma normalne in ustrezne pogoje za nadaljnjo rast in razvoj mladoletnega sina. Očitno je razlog, da je A.A. ostal pri B.B. to, da je ona zahteva določen red in disciplino, kot vsak starš, ki hoče tisto, kar bi bilo najboljše za njegovega otroka. B.B. pa A.A. pusti vse, kar hoče in nima nobenega reda. To pa ne more biti v najboljšo korist mld. A.A. Naloga tožene stranke je, da ugotovi, kaj je v otrokovo korist. Vendar pa se je tožena stranka že vnaprej postavila na stališče, da tožnica kot mama ne bo imela več nobenih pravic v zvezi z mld. A.A., ampak očitno same dolžnosti in obveznosti. Zadevo je poskušala urediti pri toženi stranki, ki pa ji ni želela prisluhniti in podpira, da A.A. živi pri človeku, ki ni njegov oče in zanj ne odgovarja, vse pa je na tožnici, ki je še vedno A.A. zakonita zastopnica. Vloge za štipendijo ni želela podpisati, saj je jasno, da je treba, če A.A. ne bi naredil šole, štipendijo vrniti. Ona pa nad sinom nima nobenega nadzora, ker ne živi z njim. Tako ne ve, ali dela naloge, ali redno hodi v šolo. A.A. ima v šoli slabe ocene, od pouka tudi izostaja, kar pomeni, da B.B. nad njim nima nobenega nadzora. Ker je zakonita zastopnica, bi nanjo padla obveznost vrnitve štipendije. Tožena stranka bi morala upoštevati, da ima vse pogoje, da živi sin pri njej. Meni, da A.A. skrbnika za poseben primer ne potrebuje, saj lahko ona zanj ustrezno poskrbi, tako glede štipendije kot glede samega preživljanja na njenem domu. Tožena stranka ni opravila svojih nalog, ko dopušča, da A.A. živi z B.B. in ne ugotavlja, kako dejansko živita. Tožnica ima glede svojega sina določene pravice in obveznosti, ki se jih kot mati zaveda. Ji je pa onemogočeno, da bi za svojega sina ustrezno skrbela, ga vzgajala in ga imela v varstvu. Nima nikakršnega vpliva in moči, da ga ustrezno usmeri in tudi odgovorno prevzame skrbi zanj in za njegovo šolanje. Pri njej ima vse pogoje za normalno življenje in ni nobenega razloga, da ne bi živel pri njej. Ni na mestu postavljanje skrbnika za poseben primer, sploh pa v odločbi niso navedene nobene obveznosti skrbnika v zvezi z morebitnim vračilom štipendije, ampak samo za podpis vloge. Zadeva bi se morala urediti na drug način. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da sodišče odloči, da mld. A.A. ne potrebuje skrbnika za poseben primer oziroma da se odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je prosila tudi za oprostitev plačila sodnih taks. V izjavi o premoženjskem stanju je kot družinskega člana – izvenzakonskega partnerja navedla D.D., ter da prejema 515,63 EUR plače in je lastnica osebnega avtomobila v vrednosti 1500 EUR. Je tudi zavezanka za plačilo preživnine v višini 90 EUR. D.D. je prejemnik denarne socialne pomoči. Izjavi je priložila potrdilo o obračunu plače za avgust 2010 (v znesku 455,77 EUR, z dodatki 494,65 EUR), september 2010 (v znesku 455,77 EUR, z dodatki 590,81 EUR), za oktober (v znesku 447,59 EUR, z dodatki 515,63 EUR) in za november (v znesku 478,94 EUR, z dodatki 527,54 EUR).

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe.

K 1. točki Tožba ni utemeljena.

V prvem odstavku 54. člena Ustava RS staršem zagotavlja pravico in jim nalaga dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Korelat dolžnosti staršev je pravica otroka, da ga starši vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo, ki je tudi povzdignjena na raven ustavnega varstva (56. člen Ustave RS). Situacijo, ko v prepletenosti starševskih skrbi in pravic otroka prihaja do nasprotij, rešuje 213. člen ZZDR, ki v prvem odstavku določa, da se poseben skrbnik postavi mladoletniku, nad katerim izvršujejo starši roditeljske pravice, v primeru spora med njim in starši, za sklenitev posameznih pravnih opravil med njimi, ter v drugih primerih, če so njihove koristi v navzkrižju. Glavno vodilo v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otroki je njihova korist (5.a člen ZZDR, 3. člen Konvencije OZN o otrokovih pravicah).

Tožbeni ugovori, da je v obravnavanem primeru postavitev skrbnika nepotreben ukrep, so po presoji sodišča neutemeljeni. Iz predloženega upravnega spisa izhaja, da je tožničin mladoletni sin podal vlogo za pridobitev državne štipendije, ki pa je tožeča stranka kot njegova zakonita zastopnica ni bila pripravljena podpisati. Sodišče se strinja z oceno centra za socialno delo kot strokovnega organa, da je pridobitev državne štipendije, kar bi mld. A.A. omogočilo izobraževanje, saj oče zanj preživnine ne plačuje, v njegovo korist. Ustrezna izobrazba (iz predloženega spisa je razvidno, da je zaprosil za štipendijo za izobraževanje po srednješolskem programu) nedvomno lahko vpliva tudi na nadaljnji razvoj njegove osebnosti. Zavrnitev tožeče stranke, da podpiše vlogo za štipendijo, kar tožnica utemeljuje z materialno obveznostjo zaradi morebiti neuspešnega študija, kaže na njeno drugačno gledanje glede sinovega izobraževanja oziroma na navzkrižje koristi tožeče stranke in njenega sina. To pa je centru za socialno delo nalagalo, da v skladu z določbo 213. člena ZZDR postavi kolizijskega skrbnika. Le-temu je z izpodbijano odločbo naloženo varovati pravice in koristi mld. A.A. pri podpisu vloge za državno štipendijo, kar sodišče ocenjuje tudi za primeren ukrep.

Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da je sprejeta odločitev glede na ugotovljena dejstva materialnopravno pravilna. Kolikor jo tožeča stranka izpodbija z vsebinskimi ugovori, da je ovirana v izvrševanju svoje roditeljske pravice nad sinom, ker je ta ostal pri B.B., kar je tudi njen nosilni tožbeni razlog, pa ji sodišče pojasnjuje, da s takimi ugovori v tem upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odločitve o postavitvi skrbnika v zvezi s pridobitvijo štipendije, ne more biti uspešna.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K 2. točki Stroškovni zahtevek je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

K 3. točki Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks je sodišče ugodilo iz naslednjih razlogov: Sodišče oprosti plačila taks stranko, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani (prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10, v nadaljevanju ZST-1). O oprostitvi odloči na predlog stranke, kateremu mora stranka priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov, s predpisanimi podatki, ki jo stranka poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo (prvi, drugi in tretji odstavek 12. člena ZST-1).

Iz izjave o premoženjskem stanju, ki jo je predložila tožeča stranka, izhaja, da prejema dohodke v mesečnem povprečju cca 500 EUR, in izkazuje lastništvo avtomobila, letnik 1998. Po danih podatkih je tudi zavezanka za plačilo preživnine v znesku 90 EUR. Živi z izvenzakonskim partnerjem, ki je prejemnik socialne podpore. Iz upravnega spisa je razvidno, da je mati dveh otrok, za katera obstaja zakonska dolžnost preživljanja. Na podlagi navedenih podatkov sodišče ocenjuje, da bi bila s plačilom sodne takse (sodna taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje znaša 41 EUR) občutna zmanjšana sredstva, s katerim se preživlja sama in njeni družinski člani. Zato je predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodilo in tožnico oprostilo plačila sodnih taks za postopek pred Upravnim sodišče RS.