Jedro

Skupno premoženje zakoncev je le tisto, kar je ob razpadu zakonske zveze še obstajalo.

Če je šlo za nedovoljeno razpolaganje enega zakonca s skupnim premoženjem, drugi zakonec lahko uveljavlja obligacijski zahtevek, ki pa ima stvarnopravno podlago.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka razveljavi glede glavnice 783.227,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2008 ter v II. točki izreka (glede odločitve o pravdnih stroških) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu I. točke izreka izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Kratek oris zadeve

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Njuna zakonska zveza je trajala od leta 1989 do leta 2008. V tem času sta pridobivala in odsvajala obsežno premoženje. Tožnica zahteva plačilo zneska, ki po njenem prepričanju predstavlja vrednost dela odsvojenega skupnega premoženja, ki ji pripada.

Odločitev sodišča prve stopnje

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.308.922,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2008. Tožnici je naložilo, da mora tožencu v 15 dneh povrniti 10.622,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Povzetek pritožbenih razlogov in pritožbeni predlog

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče z odločitvijo v celoti “povozilo“ določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Zakon vzpostavlja domnevo, da je premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje, deleža pa sta enaka. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s tem menilo, da bi morala tožnica dokazovati, da je bilo premoženje, ki je bilo nesporno pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, res skupno premoženje.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče razsojati o premoženju, ki ga ob razpadu zakonske zveze ni bilo več. Tožnica opozarja na sodbo, izdano pred istim sodiščem, ko je toženec tožil tožnico za premoženje, ki ob razpadu zakonske zveze prav tako ni več obstajalo.

Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 784/2009 in številnih drugih pritrdilo stališču tožnice, da ima prizadeti zakonec pravico, da pridobi vrednost odtujene stvari tudi v premoženju, ki ga je brez soglasja drugega zakonca ta odsvojil. Zakonec ima pravico zahtevati povrnitev vrednosti odsvojenega v denarju. Pritožnica se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 589/97, II Ips 325/98 in II Ips 876/2006. Stališče sodišča prve stopnje, da na premoženju, ki ga ob razpadu zakonske zveze ni, ni mogoče uveljavljati deleža, je v nasprotju s takšno sodno prakso.

Pritožnica ne razume, kako lahko sodišče zatrjuje, da se premoženje, ki ob razpadu zakonske zveze ne obstaja več, ne deli, čeprav je jasno, da nekje morajo obstajati denarna sredstva, prav tako pa je jasno, da je premoženje, ki ga je z darilno pogodbo podaril toženec svojim otrokom, dejansko pomenilo tudi razpolaganje s tožničinim deležem brez njenega soglasja.

Sodišče je napačno uporabilo ZZZDR, pa tudi Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), saj gre za prenos premoženja iz sfere skupnega premoženja v drugo sfero, za neupravičeno odtujitev premoženja torej. Pritožnica analizira navedbe pravdnih strank o vprašanju, ali sporno premoženje predstavlja skupno premoženje.

4. Toženec v obsežnem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je delno utemeljena.

O bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka Pritožnica uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, a ne navede, v čem vidi kršitve določb pravdnega postopka. Višje sodišče je zato glede tega pritožbenega razloga opravilo uradni preizkus izpodbijane sodbe v obsegu, določenem v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je pokazal, da sodba in postopek pred njo nista obremenjena z uradoma upoštevnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka.

O materialnem pravu

6. Stališče, predstavljeno v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je sicer materialnopravno pravilno. V tej zadevi pa (vsaj glede na trditve tožeče stranke in dosedanje ugotovitve sodišča prve stopnje) ni na mestu sklicevanje na ta materialnopravna stališča, zavzeta na primer v odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 123/2011 o skupnih vlaganjih zakoncev v premoženje tretjih oseb,(1) tožnica namreč ni trdila, da bi šlo za skupna vlaganja v premoženje tretjih oseb, ampak da je šlo za samostojno razpolaganje toženca s skupnim premoženjem brez tožničinega soglasja (33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

7. Materialnopravna izhodišča, ki jih je sodišče prve stopnje nanizalo v 5. do 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, so pravilna. Višje sodišče pravilno izpostavljenih stališč ne bo ponavljalo. K njim pa dodaja še pomembno izhodišče, ki je bilo ob odločanju o skupnem premoženju pravdnih strank doslej zanemarjeno (in na katero sta bili pravdni stranki na prvem naroku za glavno obravnavo v tej zadevi korektno opozorjeni), to je, da je pri presoji, katero premoženje sodi v skupno premoženje in kakšni so deleži na tem, nujno izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja,(2), obravnavati celotno skupno premoženje, obdobje pridobivanja premoženja oziroma obstoja zakonske skupnosti pa presojati vsestransko in celovito ter ga v nobenem primeru drobiti na posamezna obdobja. Slednje velja tudi za presojo vseh prispevkov zakoncev k pridobivanju skupnega premoženja. Drugačen pristop, ki je v primeru pravdnih strank posledica tega, da za posamezne dele skupnega premoženja vlagata številne parcialne tožbe (kar med njima traja že več let), sodišče pa jih ločeno tudi obravnava, praviloma ne more pripeljati do pravilne celokupne rešitve.

8. Višje sodišče s pravkar obrazloženim pritožnici odgovarja na pritožbeni očitek, da je sodišče v drugi pravdni zadevi (pritožnica ima najbrž v mislih odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1060/2010-I, ki jo je sicer v nasprotju s 337. členom ZPP priložila pritožbi) materialno pravo uporabilo drugače in naložilo tožnici (tam toženki) vrnitev premoženja, ki sta ga pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze porabili, pa tudi na njeno spraševanje, ali sta varovani njena pravica do enakosti pred zakonom in do pravičnega sojenja ter njena pravna varnost. Pritožbene navedbe (zgolj dodatno ob upoštevanju 337. člena ZPP) sicer niti ne omogočajo preizkusa, ali gre v resnici za v bistvenem primerljiva položaja, saj vsako odločitev sodišča v prvi vrsti začrtajo trditve pravdnih strank. Višje sodišče lahko le še enkrat poudari, da ločeno obravnavanje posameznih sklopov skupnega premoženja zelo težko pripelje do pravilnega rezultata.

9. Povsem pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je skupno premoženje le tisto, ki je ob razpadu zakonske zveze še obstajalo. Skupna lastnina zakoncev ni nič drugega kot lastnina (le da gre za lastnino dveh oseb na nerazdeljeni stvari). Lastninske pravice na stvari, ki je ni (več), pa ne more biti.(3) Najbolj plastično je to mogoče videti v primeru uničenja premične stvari.(4) Nekaj, česar zakonca ob prenehanju skupnosti nista več imela, pač ne more biti njuno skupno premoženje, saj lastninska pravica z uničenjem ali potrošenjem stvari preneha. Posledice tega stališča, pa tudi tako imenovano načelo realne subrogacije, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno obrazložilo v 7. do 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

O premoženju, ki ga ob razvezi ni bilo več

10. Opisana izhodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo ob zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 111.000,00 EUR (ki naj bi izhajal iz prodaje nepremičnin na B.). V zvezi s tem delom zahtevka(5) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile nepremičnine prodane še v času trajanja zakonske zveze (v letih 1992 in 2005). Trditev, da bi prodaja pomenila prikrajšanje skupnega premoženja, ni bilo. Ker tožeča stranka ni zatrjevala, da bi navedena kupnina še obstajala kot prihranek ob razpadu zakonske zveze v letu 2008 (zaključkom sodišča prve stopnje o tem v pritožbi niti ne nasprotuje), je takšna odločitev pravilna. Posplošeno pritožbeno ugibanje, da denar nekje mora biti, za ugoditev tožbenemu zahtevku nikakor ne zadošča. V zvezi s tem je na mestu obrazložitev sodišča prve stopnje v 17. točki izpodbijane sodbe, da to še posebej velja, ker sta imeli pravdni stranki v skoraj 20 letih trajanja zakonske zveze obsežno premoženje, ki sta ga odsvajali in za izkupiček pridobivali drugo premoženje ali pa sredstva porabili za tekoče potrebe (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

O premoženju, ki ni bilo skupno premoženje

11. Glede zahtevka za plačilo 107.195,00 EUR (v zvezi z nepremičninami v D., parc. št. 6/6, 6/9, 3/1, 3/10, 3/11 in 3/14) je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da te nepremičnine niso spadale v skupno premoženje. Sodišče prve stopnje obrazloži, da je toženec s temi nepremičninami očitno lahko sam razpolagal, ker je bil zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe za te nepremičnine pravnomočno zavrnjen, kar je bilo med pravdnima strankama nesporno (razlogi v 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnica v pritožbi dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da te nepremičnine niso sodile v skupno premoženje in je toženec z njimi smel samostojno razpolagati, v nobenem aspektu ne izpodbija. Višje sodišče pa ob tem nima razloga, da bi podvomilo v materialnopravno pravilnost zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka.

12. Nazadnje je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevka za plačilo 307.500,00 EUR v zvezi z delnicami K. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da delnice niso sodile v skupno premoženje pravdnih strank, o čemer je že bilo odločeno z odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 18/2010 z 12. 7. 2012. Pritožnica tudi te ugotovitve sodišča prve stopnje ne izpodbija.

13. V tem obsegu (to je glede zahtevka za plačilo 525.695,00 EUR) torej pritožba ni utemeljena. Ker tudi razlogov, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrnilo in sodbo potrdilo.

O nedovoljenem razpolaganju s skupnim premoženjem

14. Napačna pa je odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevkov: - za plačilo 183.600,00 EUR v zvezi z nepremičninama v D., parc. št. 1/1 ter 1/3, - za plačilo 381.000,00 EUR v zvezi z nepremičninami v R., - za plačilo 31.575,00 EUR v zvezi z nepremičnino na V. In - za plačilo zneska 187.052,98 EUR (ki naj bi na skupnem računu pravdnih strank obstajal 27. 8. 2001, sredstva pa naj bi toženec nakazal na račun, ki ga je imel skupaj s hčerko).

15. Tožničine tožbene trditve v zvezi s tem delom zahtevka so bile takšne: glede prvega sklopa je trdila, da je toženec nepremičnine najprej fiktivno, nato pa s kupoprodajno pogodbo prenesel na svoja otroka za nižjo ceno, čeprav je bila dejanska vrednost mnogo višja, s čimer je bila tožnica oškodovana, ker je toženec sam razpolagal s skupnim premoženjem (tako je sodišče prve stopnje tožničine trditve povzelo v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). V zvezi z nepremičnino v R. je trdila, da je kupnino za nepremičnino v celoti prispeval toženec iz skupnih sredstev, svoj solastniški delež pa prenesel na sina, ki se mu je v zameno za to zavezal plačati 190.000,00 EUR, pogodba pa je bila fiktivna, saj toženec denarja ni nikdar dobil (tako je sodišče prve stopnje tožničine trditve povzelo v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Za tretji sklop (nepremičnine na V.) je tožnica trdila, da sta v pogodbi kot kupca navedena toženčeva otroka, kupnina pa je bila v celoti plačana iz skupnih sredstev pravdnih strank (tako je sodišče prve stopnje tožničine trditve povzelo v 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Za zadnji sklop (denarna sredstva na skupnem računu) pa je tožnica trdila, da je bil denar na skupnem računu pravdnih strank 27. 8. 2001, sredstva pa naj bi toženec nakazal na račun, ki ga je imel skupaj s hčerjo (tako je sodišče prve stopnje trditve povzelo v 37. točki obrazložitve sodbe). V pritožbi tožnica nekoliko drugače (nediferencirano po posameznih sklopih) navede, da “gre za prenos premoženja iz sfere skupnega premoženja v drugo sfero in povsem neutemeljeno, torej za neupravičeno odtujitev premoženja in neupravičeno obogatitev“.

16. Nosilni argument sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu, da tožnica ni niti trdila, da bi kot posledica toženčevih odsvojitev oz. razpolaganj s premoženjem ob razpadu zakonske skupnosti še obstajal kak čisti prihranek, je glede na povzeto vsebino tožbenih trditev nelogičen. Tožničine trditve glede teh sklopov premoženja, kot jih ponovno (sicer splošno) opredeljuje tudi v pritožbi, so prav nasprotne – premoženja zaradi takšnega ravnanja ni (bilo) oz. je bilo skupno premoženje prikrajšano ali zmanjšano, kar je sodišče prve stopnje spregledalo oz. napačno interpretiralo. Gre torej za tožbeni zahtevek, ki ga tožnica utemeljuje s sklicevanjem na različne načine razpolaganja toženca s skupnim premoženjem. Če je šlo za nedovoljeno razpolaganje enega zakonca s skupnim premoženjem(6) (ali je bilo tako, sodišče prve stopnje doslej ni ugotavljalo), drugi zakonec lahko uveljavlja obligacijski zahtevek, ki pa ima stvarnopravno podlago(7),(8).

17. Višje sodišče je zato glede teh štirih sklopov premoženja v skladu s 355. členom ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. Gre namreč za tako obsežne sklope dejstev, da višje sodišče samo ne more dopolniti postopka, ne da bi s tem nedopustno poseglo v ustavno varovane pravice pravdnih strank. Sodišče prve stopnje se bo moralo v obsegu trditev obeh strank ukvarjati z vprašanji: ali je šlo za razpolago brez tožničinega soglasja oz. za nedovoljeno razpolaganje, ali je res šlo za skupno premoženje(9) ter nazadnje (če bosta odgovora na prvi vprašanji pozitivna), kakšni so bili deleži na njem, saj se s temi vprašanji zaradi svojega dosedanjega materialnopravnega izhodišča ni ukvarjalo. Ob tem bo moralo biti sodišče prve stopnje pozorno tudi na vprašanje, obrazloženo v 6. točki obrazložitve. Kolikor je to (sploh še) mogoče, naj sodišče prve stopnje upošteva tudi načelo enotnosti skupnega premoženja.

18. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno sodbo.

Op. št. (1): V kateri je tožnica uveljavljala več zahtevkov: poleg dajatvenega (denarnega) zoper zemljiškoknjižna lastnika nepremičnine iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine zaradi tožničinih vlaganj, še ugotovitveni zahtevek, da skupno premoženje predstavljajo določene premičnine in skupna vlaganja, pri čemer njen delež ustreza ½, ter dajatveni zahtevek zoper bivšega moža iz naslova deleža na premičninah. Vrhovno sodišče se je tako v zadevi II Ips 123/2011 ukvarjalo z vprašanjem, ali lahko sodišče pri odločanju o skupnih vlaganjih v tujo nepremičnino, kot o predhodnem vprašanju (brez ustreznih ugotovitvenih zahtevkov) odloča o tem, ali terjatev spada v skupno premoženje in kakšni so deleži zakoncev na njej kot na delu skupnega premoženja.

Op. št. (2): Primerjati npr. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 746/2007 s 4. 10. 2007 in druge.

Op. št. (3): Primerjaj: odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 353/1998. Op. št. (4): Če je to uničenje posledica protipravnega ravnanja, pa seveda lahko v skupno premoženje sodi terjatev, ki je posledica takega ravnanja.

Op. št. (5): Kako ga je tožnica utemeljevala, sodišče prve stopnje povzame v 13. točki obrazložitve, ugotovitev sodišča prve stopnje o teh trditvah pa pritožnica konkretno ne izpodbija.

Op. št. (6): Tožnica je v tožbi, različno sicer pri posameznih sklopih(!), kot je bilo delno že povzeto, podala naslednje trditve: da je šlo za razpolago brez njenega soglasja, da bi toženec tožnico oškodoval, da je šlo za fiktivne pogodbe in da je šlo za prikrivanje oz. odtujevanje skupnega premoženja.

Op. št. (7): Natančneje o možnostih, ki jih ima prikrajšani zakonec pri nedovoljenem razpolaganju s skupnim premoženjem v: Hudej, J., Ščernjavič, I., Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, 11-12/2010, str. 747. Op. št. (8): V delu, citiranem v opombi 4, je obrazloženo: Če zakonec neveljavnosti razpolaganja svojega partnerja ne uveljavlja oziroma je ... ne more uveljaviti, z neupravičenim razpolaganjem pa je bilo oškodovano skupno premoženje (npr. odsvojitev je bila brezplačna ali delno odplačna), lahko spada v skupno premoženje poleg kupnine še odškodninska terjatev (npr. razlika do vrednosti odsvojene stvari).

Op. št. (9): V zvezi z razlogi v 39. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pritožnica glede na tožbene trditve (listovna št. 9 v spisu) utemeljeno opozarja na določbo 2. odstavka 51. člena ZZZDR.