Jedro

Končni obračun ni dovolj trden dokaz o izvršenih plačilih. V delu, v katerem je tožeča stranka kot upnik potrdila postavko končnega obračuna „že plačano“, ima le pravno naravo pobotnice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. alinei 1. točke izreka spremeni tako, da se glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 5712/2008 z dne 26.2.2008 ostane v veljavi v 1. odstavku: - za znesek 420,36 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 3 % letno od 7.3.2008 do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v 2. alinei 1. točke izreka in v 2. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 5712/2008 z dne 26.2.2008 v 1. odstavku: - za pogodbene zamudne obresti v višini 3 % letno od zneska 17.041,45 EUR za čas od 15.5.2007 do plačila in - za glavnico 3.807,86 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 3 % letno za čas od 15.5.2007 do plačila. V preostalem delu, kar tožeča stranka zahteva več ali drugače, pa je sklep o izvršbi v 1. odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati nadaljnje stroške postopka v višini 772,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine zahtevala plačilo 20.849,31 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 3% od 4.6.2007 do plačila. Za navedeni znesek terjatve je izvršilno sodišče dne 26.2.2008 tudi izdalo sklep o izvršbi. Tožena stranka je dne 6.3.2008 plačala znesek 17.041,45 EUR, tožeča stranka pa je nato zahtevek utesnila in spremenila tako, da je poleg preostanka glavnice 3.807,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2007 do plačila, terjala še znesek 1.646,64 EUR, ki predstavlja kapitalizirane zakonske zamudne obresti od zneska 17.041,45 EUR od 15.5.2007 do 6.3.2008, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2007 do plačila. Sodišče prve stopnje je pritrdilo tožeči stranki, da je bila tožena stranka v zamudi s plačilom 17.041,45 EUR za čas od 15.5.2007 do 6.3.2008, da pa ji za navedeno obdobje pripadajo le pogodbene zamudne obresti v višini 3 % letno.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da izrek izpodbijane sodbe, da je tožena stranka dolžna plačati pogodbene zamudne obresti v višini 3 % letno od zneska 17.041,45 EUR za čas od 15.5.2007 do njihovega plačila, ni skladen z razlogi sodbe, pa tudi materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. V dani situaciji je bilo treba uporabiti pravila o vračunavanju izpolnitve (288. čl. OZ) tako, da se iz plačila 17.041,45 EUR najprej pokrijejo pogodbene obresti za obdobje zamude, potem pa glavnica. Pogodbene zamudne obresti v višini 3% letno za obdobje od 15.5.2007 do 6.3.2008 znašajo 420,36 EUR (pritožbeno sodišče jih je izračunalo na obrazcu, objavljenem v spletnem portalu http://www.mf.gov.si/si/storitve/ informativni izračun obresti). Ob upoštevanju 288.čl. OZ bi bila tako tožeča stranka upravičena še do preostanka glavnice v višini 420,36 EUR s 3% pogodbenimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2007 do plačila. Ker pa je tožeča stranka po delnem umiku tožbe zahtevala zamudne obresti (od kapitaliziranih zamudnih obresti) le od 7.3.2008 dalje, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo pogodbene zamudne obresti od preostanka glavnice v višini 420,36 EUR le od 7.3.2008 dalje do plačila.

7. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena. Končni obračun ima v skladu z ustaljeno sodno prakso res pravno naravo izvensodne poravnave, vendar se v konkretnem primeru postavi vprašanje, kateri dokument predstavlja končni obračun v smislu 116. točke posebnih gradbenih uzanc (PGU). To bi lahko bil obračunsko prevzemni zapisnik z dne 6.4.2007 (B3), na katerega se sklicuje pritožba, ki sta ga podpisali obe pravdni stranki in se v njem strinjali, da z izjemo zadržane varščine tožena stranka tožeči iz te pogodbe ne dolguje nikakršnih doplačil. Vendar pa je tožena stranka po podpisu prevzemnega zapisnika dne 18.4.2007 potrdila tudi končno situacijo z dne 30.3.2007 (A7), s katero se je zavezala, da bo tožeči stranki izplačala znesek 6.969,71 EUR (navedeni znesek se ne nanaša na zadržano varščino). S kasnejšim podpisom končne situacije je tožena stranka po mnenju pritožbenega sodišča preklicala oz. nadomestila prejšnjo izjavo, da tožeči stranki ne dolguje ničesar več.

8. Ne glede na navedeno pa je zmotno prepričanje pritožbe, da ima končni obračun (tudi, če bi bil med strankam sklenjen samo v obliki obračunsko prevzemnega zapisnika) v delu, v katerem je med strankama sporen, naravo izvensodne poravnave. V obračunsko prevzemnem zapisniku je namreč sporna zgolj postavka „že plačano“ pod točko 11.2., v kateri je navedeno, da je bilo 40.838.124,64 SIT že plačanih. V tem delu ima podpis tožeče stranke (ki je upnik domnevno plačane terjatve) le pravno naravo pobotnice (296. člen OZ). Ta sicer služi kot dokaz plačila dolga, kar pa upniku ne preprečuje ne trditi ne dokazovati nasprotnega celo v primeru, če bi pobotnico (izjavo, da je dolg v celoti plačan) sam izdal. Zaradi tega končni obračun ni dovolj trden dokaz o izvršenih plačilih. Tožena stranka bi morala v obračunsko prevzemnem zapisniku navedeno dejstvo, da je plačala znesek 40.838.124,64 SIT, dokazati s predložitvijo dokazil o izvršenih plačilih. Tega pa ni storila, zato je bila odločitev prvostopnega sodišča pravilna.

9. Iz navedenih razlogov je višje sodišče pritožbo tožene stranke v preostalem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Sprememba odločitve ni bistveno vplivala na uspeh tožeče stranke v postopku na prvi stopnji, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo tudi v stroškovnem delu. O pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila.