Jedro

Če je znak sestavljen iz besed, je njegovo sposobnost, da v gospodarskem prometu zagotovi razlikovanje istovrstnih ali podobnih storitev (17. člen ZIL), treba oceniti glede na splošen vtis znaka kot celote, upoštevajoč storitve, za katere je prijavljen, stopnjo pozornosti oziroma razumevanja povprečnega potrošnika teh storitev ter druge relevantne okoliščine.

Pomembna je vsebina besedne zveze, pri čemer je odločilno, kako jo razume ciljna javnost, tj. uporabniki storitev, katerih razlikovanju je namenjena. Povprečen potrošnik bi znak NACIONALNA BANKA razumel kot finančno ustanovo nacionalnega pomena.

Znak NACIONALNA BANKA bi pri povprečnem potrošniku lahko povzročil zmoto glede izvora storitev (da storitve, bodisi finančne, bodisi druge prijavljene storitve opravlja državna ustanova ali od države pooblaščena ustanova), glede kvalitete storitev (da je vzpostavljeno posebno varstvo za kakovost storitve) in tudi glede vrste storitev (da bo imetnik znamke opravljal storitve, ki jih sicer opravljajo državne institucije).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prijavo znamke "NACIONALNA BANKA" z dne 26. 9. 1995, ki jo je pravni prednik tožeče stranke zahteval za znak "NACIONALNA BANKA" za storitve po mednarodni klasifikaciji blaga in storitev, razvrščene v razrede 35, 36 in 41: oglasna dejavnost, vodenje komercialnih poslov, marketing, poslovna administracija, pisarniški posli, prirejanje sejmov, razstav, poslovnih, strokovnih, kulturnih, političnih, družabnih in sorodnih prireditev v komercialne ali reklamne namene (razred 35); finančni posli, finančni inženiring, storitve leasinga, bančne storitve denarni posli (razred 36); izobraževanje, pouk na področju financ in bančnih storitev, prirejanje sejmov, razstav, poslovnih, strokovnih, kulturnih, političnih, športnih, družabnih in sorodnih prireditev v izobraževalne ali kulturne namene (razred 41). V postopku za priznanje je tožena stranka ocenila, da so podani razlogi za zavrnitev po 2., 3. in 5. točki prvega odstavka 19. člena zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL). Prijavljeni znak "NACIONALNA BANKA" v običajnih črkah, izražen le z besedno zvezo dveh običajnih besed, brez kakršnekoli posebne grafične oblike, barve ali drugih originalnih, distinktivnih dodatkov, ni dovolj distinktiven za razlikovanje katerihkoli storitev v gospodarskem prometu. Za označevanje storitev s področja bančništva in financ (finančne storitve, ki jih izvaja nacionalna banka) je znak opisovalen. Za označevanje storitev, ki ne spadajo na področje bančništva oziroma financ pa ni primeren, ker z vsebino lahko povzroča zmedo v gospodarskem prometu, zlasti pa zmoto pri povprečnem potrošniku glede porekla, vrste ter kakovosti storitev.

Na poziv tožene stranke, da se izjavi o navedenih zavrnilnih razlogih za priznanje, je tožnik odgovoril, da izraz "nacionalna banka" ne obstoja v govorjenem jeziku, je izumljen in kot tak po definiciji distinktiven, čeprav je sestavljen zgolj iz kombinacije dveh običajnih besed. Kot primere za tako stališče je navedel MAPPING MASTER, SIMPLE, SPLET, ŠTAJERSKI OGLASNIK, VESELA GORA in dr. ter se skliceval na odločbo tožene stranke za priznanje znamke Rockwool. Mnenju, da je znak opisovalen, kar je tožena stranka implicirala v stališču, da obstaja nabor storitev, ki naj bi jih opravljala nacionalna banka, je oporekal. Nasprotoval je enačenju izrazov "nacionalna banka" z "narodno banko", s čemer naj bi bila mišljena centralna banka, ki je v Sloveniji Banka Slovenije. Izraza "nacionalna Banka Slovenije" ni v literaturi. Zatrjeval je, da ne drži, da ima vsaka država le eno centralno banko, in centralne banke tudi niso ustanovljene z zakonom, pri čemer se je skliceval na tuje primere. Beseda "NACIONALNA BANKA" ni v navadi za finančne storitve in ne opisuje vrsto le-teh. Izraz banka opisuje tudi ustanovo za hrambo, npr. krvna banka, banka semen banka podatkov in ne zgolj finančne institucije.

Tožena stranka je njegove ugovore zavrnila z razlogovanjem, da leksikon CZ navaja "Banka Slovenije, do leta 1991 Narodna banka Slovenije", torej uporablja besedi narodna in banka. Beseda nacionalna je samo izposojenka za slovensko besedo naroden. Da gre za splošen pojem, pa kaže tudi po tožniku predložno gradivo, po katerem ima kar 24 bank v svojem nazivu besedi nacionalna in banka. Glede razumevanja izraza nacionalna banka kot centralna banka tožena stranka meni, da gre zgolj za dejstvo, da lahko ena besedna zveza nadomešča drugo in obratno in je dopustna uporaba obeh izrazov za bančno ustanovo nasploh oziroma organizacijo, ki opravlja denarne storitve. Zavrača tožnikovo mnenje, da sta zgolj dve besedi zadostni za zadostno razlikovalno sposobnost znakov, saj se primernost znaka, tudi pri kombinacija dveh besed, vedno ocenjuje glede na celoten videz in vtis glede na prijavljeno blago ali storitev in glede na druge okoliščine. Primeri, na katere se je tožnik skliceval, niso istovetni ali podobni prijavljenemu znaku. Ne strinja se s tožnikom, da ne obstoja nabor storitev, ki jih opravlja nacionalna banka, saj se ta primarno ukvarja s področjem bančništva, financ, denarnih poslov in drugimi pomožnimi področji. Pritrjuje sicer tožniku, da sta si izraza nacionalna banka in Banka Slovenije različna po vizualni in fonetični plati, imata pa konceptualno veliko skupnega, saj pomenita denarno ustanovo nacionalnega pomena. Sicer pa primerjava obeh besednih zvez ni razlog za zavrnitev. Primerjava s tujimi državami po presoji tožene stranke ni relevantna, ker je treba upoštevati razmere na območju Republike Slovenije. Strinja se z mnenjem, da besedi "nacionalna banka" nikakor nista v navadi za označevanje finančnih storitev, in nista opisovalni, kar pa ne spremeni ocene, da je znak zavajajoč. Povprečni potrošnik bo ob znaku nacionalna banka pričakoval, da storitve izvaja neka bančna organizacija, celo ustanova vodena na nacionalni ravni. Ne bo najprej pomislil na nacionalno banko semena ali na krvno banko, temveč ustanovo, ki se ukvarja s finančnim, bančnim in področjem denarnih poslov. Na podlagi teh ocen je tožena stranka ocenila, da prijavljeni znak nasprotuje 2. in 5. točki prvega odstavka 19. člena ZIL.

Tožeča stranka v tožbi oporeka zavrnilnim razlogom v izpodbijani odločbi. Ocena tožene stranke, da prijavljeni znak ne vsebuje dovolj distinktivnih elementov, pomeni neobrazloženo trditev, ki je ni mogoče preizkusiti. V slovenskem jeziku se besedna zveza NACIONALNA BANKA" ne pojavlja, kar že samo po sebi kaže na obstoj potrebne razlikovalnosti spornega znaka kot nečesa novega. Sklicevanje tožene stranke na navedbo v leksikonu "Narodna banka Slovenije" zavrača, saj ne gre za enakovredni oziroma istovrstni oznaki. Oznaka v leksikonu pomeni točno določeno obstoječo bančno ustanovo. Povezovanje izraza "nacionalna" z "narodna" je poenostavljeno, in ne upošteva dejstva, da se pojavljata v spornem znaku dve besedi. Tožena stranka misli na centralno banko v državi, za katero se beseda "narodna" ne uporablja. Ob tem je treba upoštevati vsebino izraza banka v njegovi uporabi danes. Izraz "nacionalna banka" v Sloveniji" tako ne more biti splošen pojem, v takem razlogovanju tožena stranka ni dosledna glede na druge primere, in tudi ni obrazložila svojega stališča, da izrazi, ki jih je navedel tožnik, ne predstavljajo istovrstnega naziva. Nepravilno enači izraz "nacionalna banka" z izrazom "centralna banka", saj centralna banka pomeni banko, ki v posamezni državi skrbi za njen monetarni sistem. Nacionalna banka niti ni v navadi za finančne storitve in za opisovanje vrste le-teh. Tožena stranka prihaja pri svojem razlogovanju sama s seboj v nasprotje. Napačna je njena trditev, da imata sporni znak in znak Banka Slovenije konceptualno veliko skupnega. Prijavljeni znak ne predstavlja denarne ustanove nacionalnega (državnega) pomena, saj je to centralna banka. Izraz nacionalna banka je dovolj razlikovalen, kar kaže tudi seznam znamk iz ZDA, ki vsebujejo ta izraz. Napačno je po mnenju tožeče stranke tudi stališče, da bi bil povprečen potrošnik zaveden glede izvora in kvalitete storitev. Določena znamka se na trgu pojavlja v tesni povezavi z njenim nosilcem in njegovim tržnim položaj oziroma prepoznavnostjo pri potrošnikih. Vsak povprečen potrošnik pa ve, da centralna banka v Sloveniji ne oglašuje svojih storitev in se ne pojavlja na trgu kot tipična finančna institucija. Upoštevati je treba tudi, da danes banka ne prestavlja več samo denarne ustanove, ampak v širšem smislu ustanovo, ki nekaj hrani. Tožeča stranka predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da prijavljeni znak očitno nasprotuje 2., 3. in 5. točki prvega odstavka 19. člena ZIL. Opozarja, da gre za prijavo t. i. besedne znamke, pri kateri se zahteva varstvo besede kot take in njenega pomena in ki bi po priznanju dobila izredno široko zaščito v skladu z 20. členom ZIL. Pri takih znakih se lahko njihova primernost za razlikovanje v prijavi navedenega blaga ali storitev ocenjuje zgolj po pomenu besede. Prijavljeni znak nima nobene razlikovalne sposobnosti za storitve, za katere se zahteva varstvo. Sestavljena je iz dveh običajnih besed, njuna zveza pa pomeni finančno ustanovo nacionalnega pomena. Varstvo je zahtevano za tako vrsto storitev, ki jih povprečen potrošnik miselno poveže s finančno ustanovo nacionalnega pomena. Splošno znano je, da je izraz nacionalna banka splošno uporabljen v pogovornem jeziku in splošno znan relevantni ciljni skupini. Prijavitelj bi lahko v postopku npr. z objektivno opravljeno anketo dokazoval drugače, pa ni. Prijavljen znak je opisovalen, saj označuje zgolj vrsto prijavljenih storitev, storitve neke državne finančne ustanove, torej za finančne storitve, ki jih izvaja nacionalna narodna banka oziroma finančna državna ustanova, ustanovljeno z zakonom. Ker ima izraz NACIONALNA BANKA v relevantnih krogih pomen finančne ustanove nacionalnega pomena, bi priznanje take znamke pomenilo nedovoljeno monopoliziranje splošnega ustaljenega izraza, ki mora ostati v prosti uporabi. S svojo zunanjo podobo in vsebino bi povzročil zmoto pri povprečnem potrošniku glede izvora in kvalitete storitev, saj bi bil povprečni potrošnik prepričan, da finančne storitve dejansko izvaja državna oziroma od nje ustanovljena finančna ustanova. Lahko bi bil v zmoti tudi glede vrste storitev, saj bi lahko pričakoval, da bo pri prijavitelju opravil storitev določene vrste. Pojasnjuje pa še, da bi bila morebiti odločitev drugačna, če bi bil znak prijavljen v kakšni drugi obliki, s kakšnimi drugimi dodatnimi elementi, ki bi dejansko omogočila ločevanje ene (državne) ustanove nacionalnega pomena od druge podobne in bi bila s tem znaku dana vsaj minimalna razlikovalna sposobnost. S tem odgovarja na primere, ki jih je prijavitelj navajal v odgovoru na poziv za izjavitev.

V pripravljalnem spisu tožeča stranka opozarja, da tožena stranka ni zavrnila prijavo znamke tudi na podlagi 3. točke 1. odstavka 19. člena ZIL, na katero se je v pozivu s sicer sklicevala, vendar je v odločbi upoštevala njene argumente, saj je navedla, da sporni znak ni v navadi za označevanje finančnih storitev in da ta znak ni opisovalen. Zato se ne more v odgovoru sklicevati na razloge iz 3. točke 19. člena, kar želi sedaj uvrstiti med razloge po 2. točki 19. člena ZIL. Sicer pa tožeča stranka zavrača trditve, da naj bi šlo zgolj za označevanje vrste storitev in se sklicuje na svoje že podane navedbe. Vztraja pri tem, da je izraz nacionalna banka sposoben za razlikovanje, kar je razvidno tudi iz okoliščine, da v ZDA obstoja veliko število znamk, ki vsebujejo ti besedi. Ta besedna zveza v Sloveniji ni v uporabi, torej ima zadostno stopnjo distinktivnosti.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 19. člena ZIL (Uradni list RS, št. 13792, 27/93, 34/97-odl. US in 75/97), veljavnega v času odločanja tožene stranke, se kot znamka ne more zavarovati tudi znak, ki ni primeren za razlikovanje blaga oziroma storitev v gospodarskem prometu (2. točka), ki označuje le vrsto blaga oziroma storitev, njihov namen, čas ali način proizvodnje, kakovost, ceno, količino, težo, kraj oziroma geografsko poreko (3.točka), ki lahko s svojo zunanjo podobo ali vsebino povzroči zmedo v gospodarskem prometu, zlasti pa zmoto pri povprečnem potrošniku glede porekla, vrste ali kakovosti ali drugih lastnosti blaga oziroma storitev (5.točka).

Sodišče se strinja s tožečo stranko, da tožena stranka prijave znamke ni izrecno zavrnila tudi iz razloga po 3. točki navedene določbe. Ta zavrnilni razlog je sicer navedla v pozivu za izjavo, vendar je iz obrazložitve izpodbijane odločbe, iz opredeljevanja do tožnikovih ugovorov, razvidno, da je svojo odločitev oprla na 2. in 5. točko prvega odstavka 19. člena ZIL. Zato se ne more v odgovoru na tožbo posebej sklicevati na razlog iz 3. točke. Sodišče namreč preiskuša zakonitost upravnega akta na podlagi dejanskih okoliščin, ki jih je upoštevala tožena stranka ob izdaji akta, in jih z odgovorom na tožbo ne more širiti. Zavrnilna razloga po 2. in 5. točki 19. člena ZIL pa je po presoji sodišča utemeljila pravilno.

Če je znak sestavljen iz besed, kot v obravnavanem primeru, je njegovo sposobnost, da v gospodarskem prometu zagotovi razlikovanje istovrstnih ali podobnih storitev (17. člen ZIL), treba oceniti glede na splošen vtis znaka kot celote, upoštevajoč storitve, za katere je prijavljen, stopnjo pozornosti oziroma razumevanja povprečnega potrošnika teh storitev ter druge relevantne okoliščine. Sodišče sprejela oceno tožene stranke, da znak "NACIONALNA BANKA" nima razlikovalne sposobnosti za prijavljene storitve (2. točka 19. člena ZIL). Tudi sodišče ne more pritrditi tožniku, da gre za izvirno besedno sestavljenko, ki se v slovenskem jeziku ne pojavlja, in bi mu že to dajalo razlikovalno vrednost. Pri tem ni pomembno, ali je besedna zveza kot taka v slovarju, ali ne. Pomembna je vsebina besedne zveze, pri čemer je odločilno, kako jo razume ciljna javnost, tj. uporabniki storitev, katerih razlikovanju je namenjena. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi razlogovala, da bi povprečen potrošnik znak NACIONALNA BANKA razumel kot finančno ustanovo nacionalnega pomena in je svoje stališče tudi obširno obrazložila, zato ji ni mogoče očitati, tako kot v tožbi meni tožnik, da gre za neobrazložene trditve, ki jih ni možno preiskusiti. Sodišče se pridružuje temu razlogovanju tožene stranke, in ga v podrobnostih ne ponavlja (drugi odstavek 67. člena zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju ZUS). Nasprotno razmišljanje tožnika v upravnem postopku in v tožbi, ko se podrobno spušča v opisni pomen besed banka - narodna, centralna oziroma Banka Slovenije, po mnenju sodišča ni sprejemljiv in ne pripelje do zaključka, da je znak dovolj razlikovalen. Na tuje primere pa se tožnik ne more uspešno sklicevati. Po mnenju sodišča sicer lahko znak NACIONALNA BANKA s pomenskega vidika tudi drugače asociira - sodišča se namreč ne strinja s toženo stranko, da je besedo banka v našem prostoru mogoče razumeti samo kot ustanovo, ki se ukvarja z bančnimi, finančnimi oziroma denarnimi posli, in ima tožeča stranka prav, ko opozarja na širši pomene te besede kot ustanove, ki nekaj hrani. Tudi v teh pomenih npr. banka podatkov, krvna banka, pa gre za splošen pojem. Prijavljeni znak tožnika je tako tudi po presoji sodišča sestavljen iz dveh generičnih pojmov, njuna zveza pa ni dovolj domišljijska oziroma fantazijska, da bi bila lahko priznana kot znamka. Takšen znak namreč je presplošen, da bi ga povprečen potrošnik povezoval s prijavljenimi storitvami in kot tak zavarovanja ne more imeti.

Po presoji sodišča je podan tudi zavrnilni razlog po 5. točki prvega odstavka 19. člena ZIL, da bi znak lahko povzročil zmedo v gospodarskem prometu. Sodišče je sicer že navedlo, da zavrača mnenje tožene stranke, da v Sloveniji še ni sprejet širši pomen besede banka, vendar pa to na pravilnost njene ocene, da je znak NACIONALNA BANKA zavajajoč, ne vpliva. Tudi po mnenju sodišča bi pri povprečnem potrošniku lahko povzročil zmoto glede izvora storitev (da storitve, bodisi finančne, bodisi druge prijavljene storitve opravlja državna ustanova ali od države pooblaščena ustanova), glede kvalitete storitev (da je vzpostavljeno posebno varstvo za kakovost storitve) in tudi glede vrste storitev (da bo imetnik znamke opravljal storitve, ki jih sicer opravljajo državne institucije).

Po navedenem je sodišče presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in da je zanjo tožena stranka navedla tudi pravilne razloge.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS. Odločitev je sprejelo na seji, in ni opravilo glavne obravnave kot je predlagal tožnik, ker je odločilo na podlagi dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.