Jedro

Sodišče v postopku za ugotovitev zakonitosti sklepa o premestitvi javnega uslužbenca ne presoja smotrnosti odločitve o premestitvi javnega uslužbenca, niti ne ugotavlja, ali je po premestitvi pričakovati bolj smotrno in bolj učinkovito delo v organu oziroma, ali je do bolj smotrnega oziroma bolj učinkovitega dela dejansko prišlo. Tako za odločitev v zadevi ni pravno pomembno, kakšna je bila kadrovska zasedenost obeh organizacijskih enot, v katerih je tožnik delal pred in po premestitvi, katera izmed organizacijskih enot je bila bolj kadrovsko podhranjena oziroma, v kateri je bil obseg dela večji, ter zakaj je tožena stranka štela, da bo delo tožnika pripomoglo k boljši učinkovitosti in bolj smotrnemu delu. Za zakonitost premestitve po tretji točki drugega odstavka 149. člena ZJU je pomembno le, da razlog za premestitev ni navidezen.

Navideznosti razloga za premestitev ni mogoče utemeljevati z morebitno nesmotrno odločitvijo delodajalca, saj odločitev o tem, da bo zaradi premestitve delo bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko sprejme le delodajalec, sodišče pa ne presoja racionalnosti, pravilnosti oziroma primernosti te odločitve (podobno kot pri postopku presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov ne presoja smotrnosti npr. organizacijskih ukrepov delodajalca, zaradi katerih preneha potreba po opravljanju dela delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 28. 6. 2013 o premestitvi tožnika in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 2. 10. 2013 (točka I izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 15. 7. 2013 do 15. 10. 2013 obračunati razlike v bruto znesku 128,04 EUR mesečno, tj. razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal ob uvrstitvi v 25. plačni razred na delovnem mestu višji kriminalist specialist II - višji kriminalistični tehnik in prejeto plačo v 24. plačilnem razredu na delovnem mestu višji policist III, od navedenih zneskov odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2013 do plačila (točka II izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto višjega kriminalista specialista - višjega kriminalističnega tehnika (šifra delovnega mesta: ...) v Oddelek A., Sektorja B., Policijske uprave C., ter mu priznati vse pravice iz tega delovnega mesta (točka III izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 870,05 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od iztega tega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in zoper odločitev o pravdnih stroških zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti ter tožniku v roku 15 dni naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil razlog premestitve, naveden v sklepu o premestitvi z dne 28. 6. 2013, zgolj navidezen. Tožena stranka nasprotuje tudi stališču sodišča prve stopnje o nepotrebnosti premestitve in podaja natančnejše navedbe o tem, vključno s statističnimi podatki. V pritožbi se obširno opredeljuje do ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da poročilo o stanju kriminalitete z dne 22. 2. 2013 in sklepi kolegijev direktorja Policijske uprave C. ne zasledujejo cilja učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, da je bilo za delo policista na Policijski postaji D. potrebno splošno policijsko znanje z osnovnimi veščinami s področja kriminalistične tehnike, da se je moral tožnik priučiti del navadnega policista in da tožnikovih znanj ne potrebujejo na PP D.. Tožena stranka je pojasnila, da premestitev tožnika ni pomenila degradacije, temveč je šlo za premestitev na enako vrednoteno delovno mesto, prejšnje in sedanje delovno mesto pa sta organizirani na različnih nivojih znotraj Policije. Tožena stranka trdi, da ni dokazno podprt zaključek sodišča o kadrovski krnitvi Oddelka A., od koder je bil tožnik premeščen. Za predmetni spor nista pomembni vprašanji, ali so na navedenem oddelku razpolagali z zadostnim kadrom in ali so imeli kadrovske težave tudi na drugih policijskih postajah v Policijski upravi C.. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje v celoti prezrlo izpovedbo vodje sektorja B. E.E. in F.F., ki sta podrobno in nazorno pojasnila razloge za premestitev in tožnikovo usposobljenost za delo na PP D.. Nekritično se je sodišče oprlo na izpovedbo G.G., ki je v sporu s toženo stranko in že dalj časa ne opravlja dela na PP D.. Nadalje nasprotuje tudi povezovanju premestitve tožnika z delom policista H.H.. Slednji po začasni napotitvi na Oddelek A. ni opravljal nalog tožnika, temveč je začasno opravljal druge naloge z lokacije v I.. Tožena stranka vztraja, da je tožnik izpolnjeval pogoje za zasedbo delovnega mesta, na katerega je bil premeščen. Pojasnjuje, kdo vse je sodeloval pri odločitvi o tožnikovi premestitvi, ter nasprotuje ugotovitvi, da je premestitev posledica osebnih razlogov oziroma nesoglasij z nadrejenim F.F.. Po mnenju tožene stranke za odločitev o tem, ali bo delo zaradi premestitve javnega uslužbenca učinkovitejše in smotrnejše, ni pristojen posamezni javni uslužbenec niti sodišče, temveč predstojnik organa. Meni, da sodišče ne more ocenjevati, kako bo oziroma je konkretna premestitev vplivala na učinkovitost dela organa in se sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1240/2014 z dne 11. 12. 2014. Kot napačnim nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje glede uporabe določbe 22.d člena Kolektivne pogodbe za policiste in v zvezi s tem med drugim opozarja na to, da je treba ločiti med zasedbo prostega delovnega mesta in premestitvijo javnega uslužbenca. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke, prerekal je pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe ter potrditev ugodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

6. V sodbi o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka v resnici uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja oziroma napačno uporabo materialnega prava. V tem primeru pa ne gre za nasprotje v smislu določbe 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost sklepa o premestitvi tožnika in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, s katerima je bil tožnik 15. 7. 2013 premeščen z delovnega mesta v Sektorju B., PU C., na delovno mesto v PU C., PP D.. Po izvedenem obsežnem dokaznem postopku je zavzelo stališče, da je bil tožnik premeščen iz osebnih (subjektivnih) razlogov, zato je zahtevku tožnika za razveljavitev sklepov ugodilo.

8. Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 s spremembami; ZJU) v XX. poglavju (členi od 147 do 152.b) določa pogoje za premestitev javnega uslužbenca. Po določbi prvega odstavka 147. člena ZJU je javni uslužbenec v okviru istega delodajalca lahko premeščen na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Premestitev je lahko trajna ali začasna. Po določbi drugega odstavka 147. člena ZJU je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Uradnika je mogoče trajno premestiti le na uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu iste stopnje, razen če je premestitev izvedena iz razloga nesposobnosti za uradniško delovno mesto ali iz poslovnega razloga. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno - tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Za rešitev zadeve je torej bistveno, ali je bilo po oceni predstojnika, tj. osebe, ki vodi delo državnega organa, mogoče s tožnikovo premestitvijo zagotoviti učinkovitejše oziroma bolj smotrno delo tožene stranke.

9. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu višji kriminalist specialist - višji kriminalistični tehnik. S sklepom generalnega direktorja Policije št. ... z dne 28. 6. 2013, potrjenim s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, št. ... z dne 2. 10. 2013, je bil tožnik z dnem 15. 7. 2013 premeščen na delovno mesto višji policist - kriminalist na PP D. na podlagi ocene predstojnika, da bo s premestitvijo tožnika mogoče zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa na področju kriminalistično tehničnih preiskav. Predstojnik je ugotovil, da se je v letu 2012 zmanjšalo število vseh preiskovalnih dejanj, saj je bilo skupno izvedenih kar 20,8 % manj ogledov kaznivih dejanj kot v letu 2011. Manj je bilo tudi hišnih preiskav in posledično tudi manj zaseženih predmetov. Glede na navedeno bi bilo po oceni predstojnika mogoče problematiko reševati z več poudarka na preiskovalnih dejanjih oziroma z več opravljenimi ogledi, kar bi vsekakor pripomoglo k bolj kakovostni obravnavi kaznivih dejanj. Poleg tega je PP D. že dalj časa opozarjala na pomanjkanje kadra z izkušnjami na področju kriminalistično tehničnih preiskav. Predstojnik je ocenil, da bi se s premestitvijo tožnika, ki je ustrezno usposobljen in ima vse potrebne kvalifikacije na področju kriminalistično tehničnih preiskav, delo PP D. na tem področju bistveno izboljšalo, predvsem glede strokovnosti in zakonitosti. Na ta način naj bi premestitev tožnika prispevala k učinkovitejšemu in smotrnejšemu delu.

10. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnikova premestitev ni bila posledica delovnih potreb oziroma zagotovitev učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa, temveč je šlo le za fiktivno premestitev, oziroma da je bil tožnik premeščen zaradi subjektivnih razlogov. Zaključek sodišča prve stopnje temelji na naslednjih ugotovitvah in stališčih: - Upad števila preiskovalnih dejanj in drugih ukrepov pri preiskovanju kaznivih dejanj je logična posledica zmanjšanega obsega kriminalitete, saj manjše število kaznivih dejanj že samo po sebi narekuje sorazmerno zmanjšano potrebo po opravljenih preiskovalnih dejanjih, zlasti ogledih kaznivih dejanj.

- Poročilo o stanju kriminalitete z dne 22. 2. 2013 ter sklepi kolegijev direktorja PU C. vzbujajo dvom v zasledovanje cilja učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa s tožnikovo premestitvijo. Premestitev tožnika v resnici ni pripomogla k izboljšanju kvalitete preiskovalnih dejanj.

- Za delo na PP D. je potrebno drugačno, tj. splošno policijsko znanje. Zadošča osnovno znanje kriminalistične tehnike, tožnik pa se je na PP D. moral priučiti delu navadnega policista in ni potreboval pridobljenih specialnih znanj s področja prikritih policijskih ukrepov.

- Premestitev tožnika ni smotrna, ker sicer pomeni kadrovsko krepitev PP D., hkrati pa kadrovsko okrnitev Sektorja B. na PU C.. Na tem sektorju niso razpolagali z zadostnim kadrom, z enakimi težavami pa so se spopadale tudi druge policijske enote na PU C.. Navedeno naj bi potrjevala tudi kasnejša napotitev H.H. v Sektor B..

- Tožnik je izpolnjeval zahtevane pogoje za zasedbo delovnega mesta višji policist - kriminalist na PP D. šele po objavi (spremenjene) sistemizacije. Postopek spremembe sistemizacije je bil prilagojen zagotovitvi pogojev za premestitev tožnika.

- Tožnik ni prenašal znanj s področja kriminalistično tehničnih preiskav na druge sodelavce v PP D.. Premestitev tožnika je bila izvedena zaradi nesoglasij med tožnikom in nadrejenim F.F..

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da stališča sodišča prve stopnje v pretežnem delu niso pravilna, kar zlasti velja za zaključek, da je šlo za fiktivno premestitev, ki je vsaj preuranjen. Sodišče prve stopnje se je v tem individualnem delovnem sporu zmotno osredotočilo na zmanjšan upad števila kaznivih dejanj na področju premoženjske kriminalitete v PP D. in hkratno povečanje preiskanosti. Spregledalo je namreč, da že iz samega sklepa o premestitvi izhaja, da je bil tožnik premeščen zaradi zmanjšanega upada števila vseh preiskovalnih dejanj oziroma policijskih preiskovalnih ukrepov na PP D. in pomanjkanja ustreznega kadra z izkušnjami s tega področja, ne pa zaradi stopnje preiskanosti in zmanjšanja števila obravnavanih kaznivih dejanj na tej postaji. Zakonitost premestitve je namreč treba presojati glede na razloge, ki jih v sklepu navede in obrazloži tožena stranka, pri čemer iz analize obremenjenosti za leto 2012 z dne 25. 1. 2013 in poročila o stanju kriminalitete z dne 22. 2. 2013 izhaja, da PP D. beleži 20,8-odstotni padec ogledov kaznivih dejanj in hišnih preiskav ter 22,7-odstotni padec zasegov predmetov. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedbe E.E., ki je pojasnil razloge za izbiro kadra v zvezi z izvajanjem kriminalistične dejavnosti na PP D..

12. Pritožba nadalje utemeljeno izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo o tožnikovi premestitvi odločeno pred sprejetjem sklepa na ožjem kolegiju PU C. in izdelavo poročila o stanju kriminalitete v februarju 2013. Razprava o reševanju kadrovskih in operativnih težav v zvezi s premestitvijo tožnika je pri toženi stranki potekala že od začetka meseca februarja 2013 in je trajala do 1. 3. 2013, ko je bil na 9. seji ožjega kolegija direktorja PU C. sprejet sklep, da se na osnovi poročila o stanju kriminalitete v najbolj obremenjenih policijskih enotah in izdelanih analiz o obremenjenosti policijskih postaj tožnik premesti na PP D.. Dokončna odločitev pa je bila na Generalni policijski upravi sprejeta z izpodbijanim sklepom 28. 6. 2013 na predlog vodstva PU C..

13. Sodišče v postopku za ugotovitev zakonitosti sklepa o premestitvi javnega uslužbenca ne presoja smotrnosti odločitve o premestitvi javnega uslužbenca, niti ne ugotavlja, ali je po premestitvi pričakovati bolj smotrno in bolj učinkovito delo v organu oziroma, ali je do bolj smotrnega oziroma bolj učinkovitega dela dejansko prišlo. Tako za odločitev v zadevi ni pravno pomembno, kakšna je bila kadrovska zasedenost obeh organizacijskih enot, v katerih je tožnik delal pred in po premestitvi, katera izmed organizacijskih enot je bila bolj kadrovsko podhranjena oziroma, v kateri je bil obseg dela večji, ter zakaj je tožena stranka štela, da bo delo tožnika pripomoglo k boljši učinkovitosti in bolj smotrnemu delu v PP D.. Za zakonitost izpodbijanega sklepa o premestitvi zato ni odločilno, ali je tožnikova premestitev pomenila kadrovsko krnitev Sektorja J., ali so na tem sektorju razpolagali z zadostnim kadrom, ali so se z enakimi težavami spopadale tudi druge policijske enote v PU C., niti kasnejša začasna napotitev H.H. s PP I. na usposabljanje policistov s področja kriminalistično tehničnih opravil v skladu s 101. in 102. členom ZJU. Za presojo zakonitosti sklepa o premestitvi tudi ni bistveno, ali je tožnikova premestitev dejansko pripomogla k izboljšanju kvalitete ogledov kaznivih dejanj. Za zakonitost premestitve po tretji točki drugega odstavka 149. člena ZJU je pomembno le, da razlog za premestitev ni navidezen.

14. Navideznosti razloga za premestitev ni mogoče utemeljevati z morebitno nesmotrno odločitvijo delodajalca, saj odločitev o tem, da bo zaradi premestitve delo bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko sprejme le delodajalec, sodišče pa ne presoja racionalnosti, pravilnosti oziroma primernosti te odločitve (podobno kot pri postopku presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov ne presoja smotrnosti npr. organizacijskih ukrepov delodajalca, zaradi katerih preneha potreba po opravljanju dela delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi). Sicer pa sodišče v zvezi z zaključkom dejanske nesmotrnosti tožnikove premestitve ni dokazno ocenilo listin, iz katerih izhaja, da se je v letu 2013 v primerjavi s preteklim letom povečalo število ogledov kaznivih dejanj, zavarovanih in uporabnih sledi na PP D.. Izpoved priče G.G. za presojo zakonitosti sklepa o premestitvi ni relevantna, saj v času tožnikove premestitve ni bil zaposlen na PP D.. Poleg tega sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo tožnikove prijave na delo z dne 29. 8. 2012, iz katere izhaja, da je tožnik, ki živi na območju PP D., že v preteklosti v času začasne napotitve nudil strokovno pomoč policistom PP D. s področja ogledne dejavnosti. Četudi je G.G. ocenjeval, da ni izkazana potreba po kadru iz sektorja B. in da v primeru premestitve iz PU C. na PP D. ni šlo za „običajno“ premestitev, in četudi ni bila podana izrecna pisna prošnja komandirja PP D. za tožnikovo premestitev, zaradi tega ni mogoče trditi, da bi bila premestitev v nasprotju s 147. členom ZJU.

15. Ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila sprememba akta o sistemizaciji Policije prilagojena izpolnitvi pogojev za tožnikovo premestitev. Iz priloženih listinskih dokazov izhaja, da je bila sprememba sistemizacije potrebna zaradi uskladitve starejših klasifikacij stopenj in smeri izobrazbe. Pri večini delovnih mest v Policiji se je tako črtala smer izobrazbe. V prvem odstavku 40. člena ZJU je določeno, da v državnih organih sistematizacijo določi predstojnik, če zakon ali splošni akt ne določa drugače. Sistemizacijo v organu v sestavi ministrstva določi minister na predlog predstojnika organa v sestavi. Vlada RS je na podlagi prvega odstavka 41. člena ZJU izdala Uredbo, ki ureja skupna izhodišča za sistematizacijo v državnih organih. V skladu s četrtim odstavkom 53. člena Uredbe se stopnja izobrazbe za posamezno delovno mesto lahko določi brez navedbe smeri. Bistveno je, da je bila sprememba sistemizacije sprejeta, da se je stopnja izobrazbe na delovnem mestu višjega policista - kriminalista lahko določila brez navedbe smeri, da gre za uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu iste stopnje kot delovno mesto, na katerem je bil tožnik razporejen pred premestitvijo, in da tožnik tudi sicer izpolnjuje pogoje za opravljanje nalog tega delovnega mesta.

16. Po zaključku pritožbenega sodišča je nepravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka pred premestitvijo tožnika ni spoštovala 5.a člena Aneksa št. 1 h Kolektivni pogodbi za policiste (Ur. l. RS, št. 97/2012) in s tem določbe 22.d člena Kolektivne pogodbe za policiste (Kolektivna pogodba; Ur. l. RS, št. 41/2012 in nadalj.). Pri razlagi 22.d člena kolektivne pogodbe postopka pred novo zaposlitvijo po 57. členu ZJU ni mogoče enačiti s postopkom premestitve javnega uslužbenca zaradi delovnih potreb, ki je urejeno v 149. členu ZJU. Poleg tega se 22.d člen kolektivne pogodbe nanaša na seznanitev s prostimi delovnimi mesti v isti organizacijski enoti, tožnik pa je bil s sporno premestitvijo premeščen v drugo organizacijsko enoto. Po stališču pritožbenega sodišča pa sicer izpodbijana premestitev ne bi bila nezakonita niti v primeru, če bi bila tožena stranka dolžna tudi v primeru premestitve izvesti postopek notranje seznanitve po 22.d členu kolektivne pogodbe (podobno tudi sodba VDSS opr. št. Pdp 359/2015 z dne 22. 10. 2015).

17. Sodišče prve stopnje bi torej moralo presojati izpodbijani sklep o premestitvi z dne 28. 6. 2013 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 18. 4. 2013 le z vidika, ali je tožena stranka dokazala razlog za premestitev, naveden v izpodbijanem sklepu, torej, ali je s tem, ko je določila, da bo tožnik opravljal naloge s področja kriminalistično tehničnih preiskav na PP D., zagotovila učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa v smislu določbe 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU in če je bila premestitev v skladu z določbo drugega odstavka 147. člena ZJU, torej če je bil tožnik kot uradnik premeščen na uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu iste stopnje. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da sodišče ne sme presojati učinkovitosti oziroma smotrnosti odločitev delodajalca (prim. odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1240/2014 z dne 11. 12. 2014, opr št. Pdp 360/2015 z dne 3. 9. 2015, opr. št. Pdp 359/2015 z dne 22. 10. 2015 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije opr. št. VIII DoR 111/2015 z dne 10. 2. 2016 in opr. št. Pdp 368/2015 z dne 21. 1. 2016).

18. Ker je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost sporne premestitve tožnika predvsem z vidika smotrnosti te odločitve (kar pa, kot je bilo že ugotovljeno, ni predmet postopka ugotavljanja zakonitosti premestitve), je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in del izpodbijane sodbe, s katerim je bilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodeno, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v skladu s stališči iz tega sklepa ponovno presoditi, ali je podan razlog za premestitev v smislu določbe 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, oziroma ali je bila izpodbijana premestitev tožnika zakonita in posledično odločiti o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.