Jedro

Če frekvenca prometa ne presega tiste meje, ki je predvidena z Uredbo o hrupu sledi logičen sklep, da tudi prah, izpušni plini in voda s ceste običajne mejne ravni ne bi smeli presegati. Tožnik, na katerem je dokazno breme v tem postopku, pa nasprotnega ni dokazal. Gotovo pa bi postavitev protihrupne ograje oz. zaščitnega zidu predstavljala izboljšavo bivalnih pogojev vendar to ne zadošča, saj sodišče lahko tožbenemu zahtevku ugodi le v primeru, kadar so meje tolerance v določenem okolju presežene.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, naj se naloži toženi stranki, da je dolžna na meji med parcelama št. 2437/1, katere lastnik je tožnik in št. 2436/5, ki je v naravi cesta, postaviti ustrezno protihrupno zaščito, ki bo tožnikovo nepremičnino zaščitila pred hrupom, prahom, izpušnimi plini in vodo s ceste. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da imisije, ki jih povzroča promet po cesti, ne morejo presegati dovoljenih vrednosti za stanovanjsko sosesko, saj tudi dnevni promet ne presega v pravilniku določenega števila vozil. Ne gre torej za prekomerne imisije.

Proti sodbi se pritožuje tožnik po pooblaščencu in s svojo pritožbo. V pritožbi vloženi po pooblaščencu, je opozorjeno, da je okenska odprtina bivalnega prostora v tožnikovi hiši oddaljena od cestne površine le dober meter in da je cesta zgrajena v isti ravnini kot je spodnji rob okna. V sodbi, ki je že pravnomočna, je bila tožniku dosojena odškodnina prav zato, ker javna površina poteka neposredno ob njegovi hiši in ker iz te javne površine nedvoumno, brez izvedenskih ugotovitev, že po naravi stvari same, izhajajo imisije, ki niso niti običajne, niti normalne. Cesta je namenjena za vsakovrstni promet, zato po mnenju pritožbe ni potrebno izvedensko znanje ali kakršnikoli kvantificirani kazatelji, ki bi dokazovali, da so vplivi več kot običajni. Z gotovostjo je mogoče predvidevati, da se promet po cesti ne bo zmanjševal, temveč zgolj povečeval. Glede samih izmer pa pritožba navaja, da se vplivi prahu, izpustnih plinov, vibracij in pljuskov vode ne dajo meriti, gotovo pa ti vplivi glede na oddaljenost enega metra ceste od okna nastajajo in predstavljajo neobičajno omejitev uporabe hiše. Tudi razporeditev drugih hiš v okolju pokaže, da so bili spoštovani kriteriji za izgradnjo hiš in infrastrukture. Izvajalci cest niso zgradili tako, kot je velevala lokacijska dokumentacija, temveč so jo premaknili in s tem zmanjšali potrebni odmik tožnikove hiše od cestne površine praktično na nič. V pritožbi, ki jo je sestavil tožnik sam, je navedeno, da meritve hrupa v postopku niso bile potrebne, ker ni potrebno zgraditi protihrupni temveč zaščitni zid, ki bo ščitil tožnikov objekt pred imisijami, kot so hrup, prah, izpušni plini in pljuski vode. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da škodljive imisije ne presegajo običajne mere za stanovanjsko naselje. Vzhodna cesta je namreč tudi obvozna cesta in prometa je vedno več. Cesti nista bili zgrajeni po lokacijskem načrtu, čeprav je cenilec dr. Ž. ugotovil drugače. To je namreč storil na podlagi uporabe napačnega načrta in s tem vplival na napačno presojo sodišča. V bližini je nevarno križišče. Zapadna cesta ni zgrajena po načrtu. Zaradi dvignjene ceste so zgradili zid na črno v njegovo parcelo. Zid se dotika zidu gospodarskega poslopja, vmes je pokončna hidroizolacija, ki ima za posledico, da je zid poslopja vlažnejši kot je bil prej. Pri izgradnji zahodne poti so namesto porušitve sosedovega zidu, ki je postavljen na zemljišču v lasti občine, cesto pomaknili v parcelo tožeče stranke za 70 cm. Na poziv sodišča je zaradi dopolnitve izvedenskega mnenja predujem v znesku 115.000,00 SIT plačal dne 17.12.2004, pa sodišče postopka ni izvedlo. Tako tudi ni bilo mogoče dokazov o črni gradnji prikazati cenilcu Ž.. Poleg tega sam na ogled dne 11.9.2002 sploh ni bil vabljen. Meni, da je izgradnja zaščitnega zidu nujna, zato predlaga razveljavitev sodbe. V drugi osebno napisani dopolnitvi pritožbe pa tožnik še navaja, da so motnje lahko krajevno običajne, vendar pa ob dovolitvi izgradnje cest ob hiši motenj ni bilo. Stopnjevati so se začele z nepravilno gradnjo cest in povečanjem prometa. Sicer pa krajevno običajno mero presegajo zato, ker se pojavljajo le na tožnikovi nepremičnini, ne pa tudi pri drugih sosedih.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je v tej pravdi postavil dva zahtevka: odškodninskega (za škodo, nastajajočo za čas trajanja gradbenih del, za škodo trajnega značaja zaradi poslabšanja bivalnih pogojev in za škodo zaradi trajnega zmanjšanja vrednosti nepremičnine), o katerem je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno ter zahtevek za postavitev protihrupne zaščite, ki bi tožnikovo nepremično zaščitila pred hrupom, prahom, izpušnimi plini in vodo s ceste. V letu 1986 je namreč prišlo do urbanizacije območja, v katerem ima tožnik hišo, in sicer do stanovanjske pozidave ter s tem povezanega komunalnega urejanja tega stanovanjskega kompleksa z izgradnjo novih cest, katerih trasa poteka neposredno ob vzhodni in zahodni strani tožnikove nepremičnine ter seveda z izgradnjo kanalizacije, vodovodnega in elektro omrežja ter javne razsvetljave. Tožnik je zahteval postavitev protihrupnega zidu na vzhodni strani stanovanje hiše z argumentom, da je nivo novozgrajenih cest na tej strani za 50 cm višji od pritličja hiše, pri čemer gre za glavno vpadnico v novo naselje, cesta pa je le en meter oddaljena od kuhinjskega okna. Zid naj bi zato tožnikovo nepremičnino ščitil pred vsemi imisijami.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da leži tožnikova nepremičnina na območju, na katerem je bil sprejet zazidalni načrt, ki je zajemal gradnjo na vseh štirih straneh okrog njegove nepremičnine, da je bila investitor komunalnih naprav tožena stranka in da je bila nepremičnina tožeče stranke pred zazidalnim načrtom obdana na južni strani z glavno potjo, na vzhodni strani pa s poljskimi potmi, danes pa je s treh strani obdana s cestami. Tožnikova hiša, ki je bila prej na samem se je torej znašla sredi soseske, ki pa je primarno še vedno namenjena le bivanju in se nahaja v mirnem okolju (fotografije v prilogi spisa B10 – B18, ugotovitve izvedenca Ž.). Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče že pri odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine, se je status območja bistveno spremenil, kar pa je celo povečalo vrednost tožnikove nepremičnine. Okoliščina, da je na vzhodni strani stanovanjskega objekta trasa ceste nad koto terena ob objektu, da je vzhodno pritlično okno skoraj v nivoju ceste in da je objekt tako bistveno bolj izpostavljen hrupu, prahu in fizičnim poškodbam fasade in izpušnim plinom in pljuskom vode, pa je upoštevalo sodišče že v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine na račun škode trajnega značaja (izvedensko mnenje na listovni št. 138 spisa – izvedenec je v tem delu upošteval škodo, ki je posledica fizične, funkcionalne in ekonomske spremembe nepremičnine).

Po četrtem odstavku 156. člena ZOR je mogoče v primerih, ko nastaja škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, zahtevati samo povrnitev škode, ki presega normalne meje, mogoče pa je zahtevati tudi upravičene ukrepe za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje. Tudi za zadnje navedeni zahtevek se torej zahteva predpostavka, da škoda, ki grozi ali nastaja, presega običajne meje (nedovoljenosti gradnje in uporabe ceste tožnik v postopku ni dokazal). V zvezi s tem je izvedenec Ž. že v letu 2004 na podlagi ogleda na kraju samem, to je na podlagi neposrednih ugotovitev o številu in razporeditvi objektov in cest ter na podlagi primerjav s podobnimi soseskami menil, da je možno z veliko verjetnostjo predpostaviti, da mejna raven hrupa na nepremičnini kot celoti ni prekoračena. Meritve hrupa je potrebno opraviti, kadar v tovrstnem območju povprečni letni dnevni promet presega 3200 vozil na obstoječi cesti oz. 1250 vozil na novi ali rekonstruirani cesti. Za obravnavano sosesko pa je ocenil, da dnevni promet ne presega v Pravilniku določenega števila vozil. Tožnik je odstopil od dokaza z izmero hrupa in ni predlagal kakršnegakoli drugega dokaza o obsegu dnevnega prometa po cesti, ki poteka mimo okna njegovega stanovanjskega objekta. Če frekvenca prometa ne presega tiste meje, ki je predvidena z Uredbo o hrupu v naravnem in življenjskem okolju za območje II stopnje varstva pred hrupom (soseska, primarno namenjena bivanju), sledi logičen sklep, da tudi prah, izpušni plini in voda s ceste običajne mejne ravni ne bi smeli presegati. Tožnik, na katerem je dokazno breme v tem postopku, pa nasprotnega ni dokazal. Pritožbena trditev, da je to povsem jasno in nedvoumno glede na lokacijo ceste in objekta pa neprepričljiva. Fotografije v spisu, ugotovitve izvedenca in mapne kopije same po sebi namreč tega, kar tožnik trdi, ne potrjujejo. Gotovo pa bi postavitev protihrupne ograje oz. zaščitnega zidu predstavljala izboljšavo bivalnih pogojev v objektu in zaščito objekta samega pred škodljivimi vplivi, vendar to, kot je pravilno obrazložilo tudi prvostopenjsko sodišče, ne zadošča, saj sodišče lahko tožbenemu zahtevku ugodi le v primeru, kadar so meje tolerance v določenem okolju presežene, česar pa, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, tožniku ni uspelo dokazati.

Neutemeljeno pritožbo tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).