Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Organ je tožniku v skladu z drugim odstavkom 298. člena ZUP najprej s sklepom št. 0611-1756/2018-27 s 1. 10. 2018 zagrozil, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izvršil 2. točke izreka inšpekcijske odločbe z 20. 9. 2017. Ker tožnik nesporno obveznosti iz inšpekcijske odločbe v danem roku ni izvršil, je z izpodbijanim sklepom tožniku naložil plačilo denarne kazni v znesku 500,00 EUR, ki mu je bila zagrožena s sklepom s 1. 10. 2018, v roku treh dni in mu zagrozil z novo, višjo kaznijo v znesku 1.000,00 EUR. Sodišče ugotavlja, da je organ z izdajo izpodbijanega sklepa ravnal pravilno in skladno s citiranimi relevantnimi določbami ZUP.
Ostali tožbeni ugovori se po vsebini nanašajo na odločbo, ki se izvršuje in ne na predmet tega upravnega spora (torej na izrek denarne kazni v upravnem izvršilnem postopku), zato jih skladno s prvim odstavkom 292. člena ZUP2 sodišče ni moglo upoštevati.
Tožba se zavrne.
**Potek upravnega postopka**
1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ tožniku naložil v plačilo denarno kazen v znesku 500,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Urada glavne inšpektorice št. 0611-1756/2018-27 s 1. 10. 2018 o izvršbi z denarno prisilitvijo, ki jo je dolžan plačati v treh dneh po vročitvi tega sklepa; če denarna kazen ne bo plačana, bo prisilno izterjana (1. točka izreka); ter sklenil, da kolikor zavezanec (tožnik) do 27. 11. 2019 ne bo izvršil obveznosti, naloženih z 2. točko izreka inšpekcijske odločbe št. 0611-1756/2017-8 z 20. 9. 2017, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR (2. točka izreka). V obrazložitvi se sklicuje na tretji odstavek 292. člena in na 298. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).
2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**
3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri se sklicuje na 2., 3., 5., 8., 14. do 16., 22. do 25., 27., 29., 33. do 36., 39., 69., 72., 120. in 153. člen Ustave, na ZUP, Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), Zakon o nalogah in pooblastilih policije, Kazenski zakonik, na več sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), na določbe 6., 7., 13. in 17. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), na Splošno deklaracijo človekovih pravic in na Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Poudarja, da gre za njegovo zasebno lastnino ter da je inšpektor po zasebnem zemljišču postopal brez dovoljenja in brez sodne odločbe, kar predstavlja kršitev 33. člena Ustave in 1. člena 1. Protokola k EKČP, sam pa nikoli ni prejel nobene sodne odločbe, ki bi določala, kaj sme in česa ne sme početi na zasebni lastnini. Organ se v odločbi tudi ni izrekel o očitku glede enakosti pred zakonom in enakem varstvu pravic, po katerem bi bilo treba izvesti inšpekcijski nadzor tudi nad okoliškimi zemljišči, saj se kršijo enake pravice, kot jih je obdolžen sam. Prepričan je, da je treba zagotavljati enakost pred zakonom po 14. členu Ustave in vsakomur enako varstvo pravic po 22. členu Ustave. Meni, da je diskriminiran, saj dobiva sankcije, ker ima na kmetijskem zemljišču naložene izolirne plošče, bivalni kontejner, deske in kup gramoza, čeprav so okoliška kmetijska zemljišča tudi uporabljana v nekmetijski namen. Prepričan je tudi, da je z globo ustrahovan in da se grobo posega v zmožnost njegovega preživetja, čeprav so okoliška kmetijska zemljišča uporabljena v nekmetijski namen in ostajajo nesankcionirana. Sodišču predlaga, naj „upošteva, da je po takšnem stališču organa treba oglobiti vse subjekte, ki imajo na kmetijskem zemljišču katerokoli prepreko, dejavnost, ki ne obrodi hrane za ljudi ali živali, saj to ni v skladu z namensko rabo kmetijskega zemljišča, ter da je zoper vse osebe, ki imajo deponirano biomaso - silos na kmetijskem zemljišču, treba začeti postopek.“
4. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene, v zvezi s čimer se sklicuje na razloge, navedene v izpodbijanem sklepu.
**Odločanje po sodnici posameznici**
5. Sodišče je 9. 12. 2021 sprejelo sklep I U 1899/2021-9, da v zadevi sodi sodnica posameznica iz razloga po prvi alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).1 Ugotovilo je namreč, da v zadevi ne gre za pomembno pravno vprašanje ter da gre za zadevo, v kateri je obveznost stranke (tožnika) izražena v denarni vrednosti, ki ne presega 20.000,00 EUR. Tako je senat sklenil, da so izpolnjeni pogoji po navedeni določbi ZUS-1 za odločanje po sodnici posameznici.
**K odločitvi sodišča**
6. Tožba ni utemeljena.
7. V obravnavani zadevi je sporen izrek denarne kazni tožniku v znesku 500,00 EUR, ki mu jo je prvostopenjski organ naložil v plačilo z izpodbijanim sklepom in katere plačilo mu je bilo zagroženo s sklepom Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Urada glavne inšpektorice št. 0611-1756/2018-27 s 1. 10. 2018 o izvršbi z denarno prisilitvijo, saj ni izvršil 2. točke izreka inšpekcijske odločbe št. 0611-1756/2017-8 z 20. 9. 2017, s katero mu je bilo naloženo, da mora kmetijsko zemljišče, locirano v k.o. ..., na parc. št. 935 in 938, ki je po namenski rabi opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, usposobiti tako, da se iz teh parcel odstranijo izolirne plošče, bivalni kontejnerji, deske in kup gramoza, in sicer do 23. 10. 2017. Pri čemer iz pritožbene odločbe izhaja, da je inšpekcijska odločba z 20. 9. 2017, ki se izvršuje, postala izvršljiva.
8. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnik ni izvršil predmetne inšpekcijske odločbe z 20. 9. 2017 in torej ni parc. št. 935 in 938, ki sta po namenski rabi opredeljeni kot kmetijsko zemljišče, skladno z inšpekcijsko odločbo usposobil tako, da se odstranijo izolirne plošče, bivalni kontejnerji, deske in kup gramoza. Tožnik namreč tem zaključkom organa ne nasprotuje oziroma v tožbi sam navaja, da ima na kmetijskem zemljišču naložene izolirne plošče, bivalni kontejner, deske in kup gramoza. Prav tako ni spora o tem, da je predmetna inšpekcijska odločba z 20. 9. 2017 izvršljiva.
9. Po prvem odstavku 298. člena ZUP prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo, če je dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna. Organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku; če stori zavezanec medtem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo (drugi odstavek te določbe).
10. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa je organ tožniku v skladu s citiranim drugim odstavkom 298. člena ZUP najprej s sklepom št. 0611-1756/2018-27 s 1. 10. 2018 zagrozil, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izvršil 2. točke izreka inšpekcijske odločbe z 20. 9. 2017. Ker tožnik nesporno obveznosti iz inšpekcijske odločbe v danem roku ni izvršil, je z izpodbijanim sklepom tožniku naložil plačilo denarne kazni v znesku 500,00 EUR, ki mu je bila, kot rečeno, zagrožena s sklepom s 1. 10. 2018, v roku treh dni in mu zagrozil z novo, višjo kaznijo v znesku 1.000,00 EUR.
11. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je organ z izdajo izpodbijanega sklepa ravnal pravilno in skladno s citiranimi relevantnimi določbami ZUP.
12. Ostali tožbeni ugovori (pavšalno sklicevanje na dejstvo, da naj bi bila okoliška kmetijska zemljišča prav tako uporabljana v nekmetijski namen ter navedba, da gre v tem primeru za zasebno lastnino in da tožnik nikoli ni prejel nobene sodne odločbe, ki bi mu določala, kaj sme ali ne sme početi na zasebni lastnini) pa se po vsebini nanašajo na odločbo, ki se izvršuje in ne na predmet tega upravnega spora (torej na izrek denarne kazni v upravnem izvršilnem postopku), zato jih skladno s prvim odstavkom 292. člena ZUP2 sodišče ni moglo upoštevati.
13. O določbah Ustave, EKČP, Splošne deklaracije človekovih pravic, Listine EU o temeljnih pravicah in o zakonskih določbah, ki jih tožnik citira v tožbi ter o sodbah ESČP, ki jih navaja, in se neposredno ne nanašajo na predmetni upravni izvršilni postopek, se sodišče ni moglo izreči. Tožnik namreč ni pojasnil, v kakšni povezavi je citiranje teh določb in sklicevanje na sodne odločbe ESČP v tej zadevi, ki se kot rečeno nanaša le na izrek denarne kazni v upravnem izvršilnem postopku, pravno relevantno.
14. Tako sodišče zaključuje, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno. Tožnik pa v tožbi tudi ni predlagal izvedbe nobenih dokazov.
1 Po prvi alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ne presega 20.000,00 EUR, pa ne gre za pomembno pravno vprašanje. 2 Po prvem odstavku 292. člena ZUP je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo ni mogoče izpodbijati odločbe, ki se izvršuje.