Jedro

V primeru spora o lastništvu nepremičnine se na pravdo napoti stranko, ki zatrjuje drugačno lastniško stanje od zemljiško- knjižnega.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „II. Nasprotnega udeleženca se napoti na pravdo za ugotovitev, da je izključni lastnik nepremičnin ID znak: xxxxxxxxxxx“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je: I. prekinilo nepravdni postopek in II. predlagatelja napotilo, da zoper nasprotno udeleženko vloži tožbo na ugotovitev, da je predlagatelj solastnik delov stavbe ID št. xxxxxxx in yyyyyyy k.o. Z. V točkah III. in IV. izreka je določilo tridesetdnevni rok za vložitev tožbe ter do kdaj bo postopek prekinjen.

2. V pritožbi predlagatelj opozarja, da je vpisan v zemljiško knjigo kot solastnik. Absurdno je stališče, da mora s tožbo zahtevati to, kar izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Zato predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je prvostopenjsko sodišče odločitev pravilno oprlo na pravilne dejanske ugotovitve, pravni argument, ki kaže na materialnopravno zgrešenost stališča predlagatelja, pa je, da pravni prednik predlagatelja nikoli ni bil imetnik pravice uporabe, zato tudi ni mogel pridobiti lastninske pravice na predmetnih nepremičninah. Lastnik oziroma solastnik nepremičnine bi postal le, če bi na dan uveljavitve privatizacijskega predpisa, v tem primeru ZLNDL (Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini), imel na nepremičnini pravico uporabe, sposobno preoblikovanja v lastninsko pravico. Ker se predlagatelj opira zgolj na ugotovitveno odločbo, ki pa je napačna, saj je upravni organ v njej zagrešil pisno pomoto, imetništvo pravice uporabe na predmetni nepremičnini ni prešlo nanj. V postopku lastninjenja nepremičnine po ZLNDL zato predlagatelj ni imel upravičenja za pridobitev lastninske pravice.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Stališča izpodbijanega sklepa in odgovora na pritožbo so zmotna. Vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi dokazuje lastništvo kot je vpisano, dokler se v ustreznem postopku ne ugotovi, da je vpis napačen. Dokler se torej s pravnomočno odločbo sodišča ne ugotovi drugače, je predlagatelj solastnik predmetnih nepremičnin kot to izhaja iz zemljiške knjige. Po določilu prvega odstavka 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pa se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Glede na to je verjetnejša pravica predlagatelja in je potrebno na pravdo, skladno z drugim odstavkom 9. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), napotiti nasprotno udeleženko. Tisti, ki zatrjuje, da (so)lastnik nepremičnine ni v zemljiško knjigo vpisani, mora to dokazati. Na to ne vpliva, da je nasprotna udeleženka že v tem postopku predložila dokaze, ki govorijo njenim trditvam v prid. Dejstva, ki jih zatrjuje v tem postopku, bo morala zatrjevati in, da bo uspela, tudi dokazati v kontradiktornem pravdnem postopku. Pravdno sodišče je namreč pristojno za razsojo, ali je predlagatelj lahko pridobil lastninsko pravico z lastninjenjem po ZLNDL.

6. Ob obrazloženem je bilo potrebno pritožbi ugoditi in v izpodbijanem napotitvenem delu (II.) spremeniti sklep sodišča prve stopnje tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP in 37. členom ZNP).