Jedro

Pritožnik utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni z besedilo omenilo devet izvedenih dokazov oziroma zaslišanja prič, ki potrditvah pritožbe pritrjujejo pritožniku. Sodba tudi nima razlogov o dodatni trditveni podlagi tožeče stranke v zvezi z možnostjo izvrševanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju in porabe sredstev zapustnice. Gre torej za absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno pa meni pritožba, da pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni mogoče izvrševati tako, da poleg toženke za bolno babico skrbijo tudi vnuki.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 30. 1. 2018 v obsegu iz pogodb in vzpostavitve zemljiškoknjižnega stanja. Zavrnilo je prvi podredni zahtevek na ugotovitev ničnosti te pogodbe in vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja ter drugi podredni zahtevek na ugotovitev, da je ta pogodba navidezna in prikriva darilno pogodbo ter da se razveljavijo pravni učinki te pogodbe glede izročenih nepremičnin kot izhaja iz izreka ter vrnitev v zapuščino po pokojni A. A. Zavrnilo je tudi vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja. Zavrnilo je tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke in naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče je poseglo v človekove pravice po 14, 22. in 23. členu Ustave. Do nobene priče se ni opredelilo, razen B. B., C. C. in D. D. Ostalih 12, ki jih pritožba našteva, niso ocenjene. Zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje ni obrazloženo in se ga ne da preizkusiti. Enako velja za listinske dokaze, kjer sodišče obrazloži zgolj poročilo patronažne sestre, ostalih listin pa ne omeni. Gre za 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Za pričo D. D. sodišče zaključi, da je izpovedala, da je toženka skrbela za zapustnico; v resnici pa je izpovedala ravno nasprotno. Potrdilo je navedbe tožeče stranke. Ni zaslišalo priče E. E. Zakaj je zavrnjen dokazni predlog mora biti obrazloženo. V spisu se nahajajo dokazi, ki so v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi s strani sodišča. Sodbo je treba razveljaviti in vrniti sodišču v ponovno odločanje. Sicer pa je bilo treba sklepati, da se pogodba ni izvrševala. Zapustnica je skrbela zase še leto dni pred smrtjo v celoti. Stanje se je poslabšalo šest mesecev pred smrtjo. Za obdobje šest mesecev pred smrtjo sodba nima razlogov. Sodba ne pove, v kakšnem obsegu naj bi se pogodba izvajala od sklenitve dalje. Sicer pa sodišče ugotovi, da sta za zapustnico skrbeli B. B. in C. C. in ne tožena stranka, ki je sklenila pogodbo. To ne more predstavljati izvrševanja pogodbe. B. B. je pustila službo in čez dan skrbela za zapustnico v zadnjem času pred smrtjo. Sodišče ob podrednem zahtevku nima razlogov v sodbi. Pogodba je bila sklenjena zato, da se tožnika izključi iz dedovanja. Zapustnica ni rabila nobene nege. Tudi sodba II Ips 1239/2008 navaja, da gre lahko za ničnost, nedopustno podlago zaradi nemoralnega nagiba obeh pogodbenikov. Korist in obveznosti morajo biti vsaj določljive ob sklepanju pogodbe. S tem se sodišče ni ukvarjalo. Iz sodbe ni mogoče razbrati, kar sodišče šteje kot kavzo pogodbe in kaj šteje kot pogodbeni namen strank ob sklepanju predmetne pogodbe. Za sodišče je le pomemben stavek, da je toženka vsako noč spala v sobi skupaj z zapustnico. Nato pa sklepa, da je ravno skrb, zaupanje in ljubezen, za katero je zapustnica že ob sklenitvi pogodbe vedela, bila kavze pogodbe. Za takšno sklepanje ni obrazložitve. Sodišče se je oprlo na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 284/2013, ki je v predmetni zadevi popolnoma drugačen kot konkreten. V citirani zadevi je bil preživljanec ob podpisu pogodbe star 83 let, ne dobrega zdravstvenega stanja in je po podpisu pogodbe odšel v Dom za ostarele. Pogodba je res za preživljalko tvegana, ker ni vedela, koliko časa bo preživljenec še živel. Sicer pa je vedela za obveznosti. Sodišče pa ni ovrednotilo nekaj pomembnih dejstev. Iz zaslišane priče F. F. izhaja, da je toženka od leta 2006 do 2012 pogosto prenočila pri njemu v stanovanju in sta se pogovarjala tudi o možnosti pridobitve še druge polovice hiše, ki je bila tedaj še v lasti zapustnice. Priča je izpovedala, da mu je toženka zaupala, da bi še drugo polovico hiše, ki je napisana na mamino ime in da ne ve, kako da to stori, da ne bi bilo davka in da ne bi tožnik tega izvedel. Sodišče se do tega ni opredelilo. Zapustnica je devet dni v letu 2011 sprejemala na dom hrano, kar je dostavljal Zavod ... in navedbo prehrane je začela na zahtevo tožeče stranke. Ta je ugotovil, da je slabo prehranjena. Zapustnica je imela pokojnino, ki jo je prejemala po pokojnem možu in je bila dovolj visoka, da si je sama plačevala prehrano in stroške. S pokojnino je upravljala toženka. Do tega se sodišče ni opredelilo. Bančni izpiski kažejo, da je zapustnica zase dejansko pokrivala stroške sama iz pokojnine, ostalo pa je porabila toženka. Sodišče o nepošteni uporabi zapustničinega denarja pa ni prejelo nobene dokazne ocene. Povzema, kako so bili računi in da je večino pokojnine porabila toženka zase in za svoji hčeri. Občasno je prenakazala sredstva tudi na svoj račun. Ob smrti je bil pokojničin račun v negativnem stanju. V obdobju 2008 do 2014 je prejela 43,00 EUR prihrankov. Tudi iz varčevalnega računa oziroma knjižice izhaja, da je imela zapustnica na dan 29. 2. 2008 privarčevanih 913,75 EUR, nato pa ni bilo nobenega prometa do 28. 2. 2013. Tedaj pa je toženka prenesla iz varčevalnega računa vsa privarčevalna sredstva pokojnice. Meni, da bi se sodišče moralo vprašati, kako je družba G. izplačevala plačo za formalno zaposleno C. C. in tudi B. B., čeprav nista tam delali. Družba je bila zaradi nespoštovanja delovne zakonodaje oglobljena. Toženka je zasledovala le izključno korist pravno urediti razmerje s pokojnico še za časa življenja in iz zapuščinske mase porabiti vse.

3. Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku zaslišalo številne priče (12), dokazno oceno pa je opravilo le za B. B., C. C. in D. D. To pomeni, da za 9 zaslišanih prič ni naredilo dokazne ocene in se tudi ni o teh dokazih opredelilo. Pritožba sicer obširno navaja, kaj so te priče povedale in meni, da so nekatere povedale pritožniku v prid, vendar pritožbeno sodišče na te navedbe ne more odgovarjati, ker teh dokaznih ocen v sodbi sodišča prve stopnje ni. Tako se izkaže, da je podana bistvena kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, saj s tem ni dana tožniku možnost, da bi sodeloval v postopku. Že to je narekovalo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v ponovno sojenje (354. člen ZPP).

6. Nima pa prav pritožba, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo priče E. E. To je na glavni obravnavi v zapisniku sodišče pojasnilo, v obrazložitvi pa dodalo, da je dejansko stanje o stališču sodišča dovolj ugotovljeno. Sicer je bilo gotovo zaslišanih zadostno število prič, da se ugotovi dejansko stanje. Pritožnik v pritožbi pa posebej ne obrazloži, kaj naj bi ta priča izpovedala o pravno relevantnih dejstvih.

7. Pritožba nadalje graja pravno gledanje sodišča prve stopnje, da je mogoče pogodbo o dosmrtnem preživljanju izvrševati tudi tako, da jo izvršujejo tudi drugi družinski člani (v konkretnem primeru toženkini hčeri). To stališče pritožbe ni pravilno. Sodišče prve stopnje je iz do sedaj opravljenega postopka ugotovilo, da je toženka skupaj s hčerkama pomagala materi šest mesecev pred smrtjo, ko je bila hudo bolna. Dejstvo, da je v pogodbi navedena toženka, zaradi objektivnih pogojev pa so ji čez dan pomagali hčeri, to še ne pomeni, da bi bil to lahko razlog za razvezo pogodbe. Pritožba tudi zmotno meni, da za pogodbo o dosmrtnem preživljanju mora biti ugotovljeno, da je zapustnica že ob sklenitvi pogodbe nemočna oziroma potrebna pomoči. Tega ni mogoče zaslediti v določbi 557. člena OZ in sodni praksi. Pravilno sodišče opozarja na aleatornost te pogodbe. Dejstvo, da je bila mati v trenutku sklepanja pogodbe, to je od 2008 dalje pa vse do zadnjega leta življenja relativno zdrava in sposobna skrbeti zase, ne more pomeniti, da bi bil to razlog za razvezo pogodbe ali celo za ničnost. Le v primeru, da bi sodišče po opravljeni dokazni oceni vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da toženka ni izvrševala pogodbe, pa bi jo morala, bi bil lahko primarni tožbeni zahtevek utemeljen.

8. V pritožbi tožnik graja zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka na ničnost in poudari, da je bila pogodba sklenjena le zato, da se tožnike izključi iz dedovanja. Pri tem se opira na razloge sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1939/2008. Za ugotovitev ničnosti bi morala tožeča stranka dokazati fiktivnost pogodbe zato, da bi tožnika izločili iz dedovanja in da je šlo za prikrito darilo. Če bo v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka pogodbo izvrševala, zlasti tedaj, ko je to bilo potrebno, da materi pomaga, ne bo mogoče govoriti o fiktivnosti pogodbe. Pri aleatornih pogodbah je izključeno načelo enake vrednosti dajatev in zato ni mogoče, kot zmotno meni pritožba, razumeti sodbo II Ips 1239/2008 tako, da bi že ob stipulativni fazi moralo biti sorazmerje med koristjo in prevzeto obveznostjo. Oceno koristi pomeni, da se ocenjuje, kaj se je pri izvajanju pogodbe dogajalo. V konkretnem primeru pa se je pogodba izvrševala od 2008 leta do smrti zapustnice. Sicer je pogodba jasna in tudi iz pogodbe izhaja namen pogodbenih strank. V tem delu pritožba zmotno razume sodbo II Ips 284/2013, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje.

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodba nima razlogov o številnih navedbah tožnika o tem, da je tožnik trdil, da je toženka razpolagala s pokojničino pokojnino, da je uporabljala za svoje potrebe in za potrebe svojih otrok. Sodba nima razlogov o predlaganem dokazu in sicer o vpogledu v bančne račune oziroma kartico pokojne. Če je sodišče prve stopnje menilo, da je ta trditvena podlaga in dokazi, katere je tožnik predlagal, pravno nerelevantna, mora to v sodbi pojasniti. Pritožnik je tudi s temi navedbami želel dokazovati, kot ponavlja v pritožbi, da je toženka imela dve službi, da ni mogla skrbeti za mater. O vseh teh navedbah in dokazih sodba nima razlogov, zato je podana tudi uveljavljana 14 točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje opravi skrbno dokazno oceno izvedenih dokazov in naj se v sodbi opredeli tudi do uveljavljane trditvene podlage tožeče stranke. Če sodišče meni, da kakšna trditvena podlaga in zato predlagani dokazi niso pomembni, mora to v sodbi obrazložiti, sicer je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb ZPP. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.