Jedro

Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa ne določa (več), kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 dalje mladoletnici tožnici dovoljeno vstopati v šolo in obiskovati pouk brez izpolnjevanja pogoja PCT. Tožeča stranka si torej tudi ob morebitnem uspehu v tem postopku ne bi mogla več izboljšati svojega pravnega položaja.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Razdružitev postopka_

1. Sodišče je v zadevi II U 375/2021 dne 26. 1. 2022 izdalo sklep, da se zadeva razdruži tako, da se tožbeni zahtevek v delu, ki je uperjen zoper prvo toženo stranko in zahteva za izdajo začasne odredbe zoper prvo toženo stranko obravnava v upravnem sporu pod opr. št. I U 375/2021, medtem ko se tožbeni zahtevek v delu, ki je uperjen zoper drugo toženo stranko (dejanje drugo tožene stranke) in zahteva za izdaje začasne odredbe zoper njo, obravnava posebej pod opr. št. II U 35/2022 (I. točka izreka). Tožba zoper Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Vlada RS, se zavrže (II. točka izreka). Zahteva zoper prvo toženo stranko za izdajo začasne odredbe, da dopusti obiskovanje šole in pouka brez PCT, se zavrže (III. točka izreka). Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. S sklepom II U 35/2022-3 z dne 9. 2. 2022 je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka) in pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe za končno odločitev (II. točka izreka).

_Tožbene navedbe_

3. Tožeča stranka (mladoletna tožnica po svojih zakonitih zastopnikih) vlaga tožbo zoper toženo stranko (Osnovno šolo ...), ker ji je tožena stranka dne 22. 11. 2021 onemogočila obiskovanje šole in pouka s tem, ko ji je prepovedala vstop v šolo, po tem, ko se ni hotela testirati, saj starša za to nista dala dovoljenja. Osnovna šola je starša pozvala, naj prideta po otroka (mladoletno tožnico), s čimer je tožena stranka mladoletni tožnici prepovedala tudi nadaljnji vstop v šolo in ji je tako nezakonito prepovedala izobraževanje ter posegla v njeno temeljno človekovo pravico do šolanja in izobraževanja. Zaradi navedenega je tožeča stranka dne 24. 11. 2021 toženi stranki poslala „_Poziv na prenehanje izvrševanja škodnega ravnanja zoper učenko A. A._“. Tožena stranka je na predmetni poziv odgovorila dne 29. 11. 2021. 4. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka izpostavlja, da je Vlada Republike Slovenije (RS) z Odlokom o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21, 177/21, 185/21, 190/21; v nadaljevanju Odlok) določila pogoje prebolevnosti, cepljenosti ali testiranja oziroma pogoj PCT, pri čemer Odlok v 3. členu pri krogu subjektov ne določa predpisanega pogoja PCT tudi za osebe, mlajše od 12 let, in je tako krog ostalih subjektov in posamezne dejavnosti izrecno eksplicitno ter zelo natančno določila, zaradi česar ni mogoča drugačna razlaga kot ta, da šolarji, učenci, dijaki in študenti pogoja PCT ne rabijo izpolnjevati, ne glede na njihovo starost. Po mnenju tožnice pa pogoja PCT sploh ni treba izpolnjevati osebam, mlajšim od 12 let, kljub temu, da je sicer bil z Odlokom, objavljenim v Uradnem listu št. 177-3480/2021 z dne 11. 11. 2021, spremenjen prvi odstavek 8. člena Odloka, v posledici česar je nastopila obveznost samotestiranja otrok v šoli, kar pa je v nasprotju s 1. točko tretjega odstavka 3. člena Odloka kot s tudi celotnim namenom Odloka samega.

5. Po mnenju tožeče stranke sta oba zgoraj navedena Odloka sama s seboj v nasprotju, prav tako pa nista skladna z določili Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) in Ustavo RS. Po njenem mnenju so tako tudi sklicevanja tožene stranke na pojasnila in navodila Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju: MIZŠ) z dne 16. 11. 2021 št. 603-1/2021/98, irelevantna, saj so podana na podlagi samovoljne razlage Odloka, brez ustrezne pravne oziroma vsakršne pravne podlage. Dodatno izpostavlja, da pojasnila in navodila MIZŠ nimajo in ne morejo imeti nobene pravno zavezujoče narave. Kot dokaz svojih navedb tožeča stranka predlaga vpogled v Odloke o začasnih ukrepih za preprečevanje obvladovanja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, št. 174/21, 177/21, 185/21, 190/21 in Okrožnico MIZŠ z dne 12. 11. 2021 ter dodatna pojasnila k okrožnici z dne 16. 11. 2021. 6. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka izpostavlja, da se izobraževanje na daljavo za mladoletno tožnico ne izvaja, testiranje zdravih otrok pa po njenem mnenju predstavlja grob poseg v integriteto otrok, saj ni v sorazmerju s posegom v otrokovo telesno integriteto, ob upoštevanju, da predstavlja tovrstno testiranje agresiven medicinski poseg, ki se pri otrocih, mlajših od 14 let (po navodilih za samotestiranje otrok), naj ne bi izvajalo. Prav tako pa je zapoved testiranja s strani tožene stranke nepotrebna in nesorazmerna s škodo, ki bi lahko nastala, če se otroci ne testirajo. Tožeča stranka meni, da testiranje zdravih otrok, ki nimajo znakov okužbe, ne more biti v sorazmerju s posegom v otrokovo telesno integriteto, prav tako pa je tudi ukrep prepovedi izobraževanja in obiskovanja šole ter pouka v šoli nesorazmeren tudi iz razloga, ker se lahko mladoletna tožnica sicer normalno giba v vsakdanjem življenju, lahko gre v trgovino, na pošto, v restavracijo in tudi na obšolske dejavnosti, ne more pa obiskovati šole in se izobraževati.

7. Ker je tožena stranka zaradi odklonitve soglasja staršev tožnice za testiranje v šoli in posledično neopravljenem testiranju, mladoletni tožnici prepovedala vstop v šolo, ji je s tem prepovedala izobraževanje, s čimer na ta način zgoraj navedeni odloki, sklep MIZŠ, navodila MIZŠ ter zapoved tožene stranke, posegajo v temeljne človekove pravice tožnice. Gre za prepoved, ki je protizakonita in brez pravne podlage. Tožena stranka je namreč ustno in brez pravne podlage ali pisnega akta starše mladoletne tožnice obvestila, da bo njeno izobraževanje do nadaljnjega potekalo na daljavo, ker zanjo velja prepoved zbiranja v prostorih šole, kar je po mnenju tožeče stranke v nasprotju z drugim odstavkom 57. člena Ustave RS. Tako izpostavlja, da se ukrep prepovedi zbiranja v prostorih šole in prepoved obiskovanja pouka in s tem šolanja brez izdaje konkretnega in posamičnega akta ne more nanašati na točno določenega učenca, prav tako pa, da določbe Odloka, sklepa in navodil na mladoletno tožnico delujejo in učinkujejo neposredno, pri čemer zoper Odlok, sklep in navodila MIZŠ nima nobenega drugega pravnega sredstva.

8. Glede zapovedi iz 8. člena Odloka in ravnanja tožene stranke pa po mnenju tožeče stranke le-to predstavlja kršitve 56. in 57. člena Ustave RS, saj otroci, ki se šolajo od doma, niso deležni šolanja preko interneta, ne preverja in ne ocenjuje se njihovo znanje, snov se jim ne podaja, njihovi izdelki in naloge se ne pregledujejo in se tako šola ne izvaja, zaradi česar so ti otroci diskriminirani napram drugim otrokom, ki obiskujejo šolo in gre tako za nesorazmeren ukrep, glede na nevarnost od opustitve testiranja.

9. Tožeča stranka tako s tožbenim zahtevkom predlaga, da ji tožena stranka dopusti obiskovanje šole in pouka brez izpolnjevanja in preverjanja PCT.

_Navedbe tožene stranke_

10. Tožena stranka je dne 5. 1. 2022 podala odgovor na tožbo, v katerem je kot lastne povzela navedbe prvo tožene stranke (Vlade RS) iz odgovora na tožbo z dne 31. 12. 2021. Primarno predlaga zavrženje tožbe kot nedopustne iz razlogov po 2., 4. in 5. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Opozarja, da v konkretnem primeru niti Odlok niti sklep MIZŠ o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo nista posamična akta, ampak sta po svoji naravi podzakonska predpisa, torej gre za splošen akt. 11. Podredno tožena stranka sodišču predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, pri čemer se sklicuje na stališče Ustavnega sodišča RS, ki je zato, da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, do odprave ugotovljene protiustavnosti omogočilo uporabo protiustavnih zakonskih določb. Poudarja tudi, da ni šola tista, ki sprejema odločitve o izobraževanju na daljavo v primeru prepovedi zbiranja učencev v šolah, ampak je šola le zavezana, da zagotovi izvrševanje predpisanih ukrepov. Prav tako se sklicuje na mnenje Varuha človekovih pravic, po mnenju katerega je samotestiranje in nošenje zaščitnih mask bistveno milejši poseg v pravice otrok, kot je bilo (ali bi bilo) splošno zaprtje šol. Odločitev, ali se bo otrok v šoli samotestiral ali ne, če ne izpolnjuje pogoja PCT, je svobodna odločitev staršev, vendar pa je v primeru odklonitve treba sprejeti posledice, ki temu sledijo. Ukrep je namreč namenjen zagotovitvi varnega šolskega okolja tako za učence kot tudi za zaposlene. Če starši menijo, da gre pri samotestiranju za medicinski poseg, pa lahko dokazujejo izpolnjevanje PCT pogoja tudi z brezplačnim testiranjem pri zunanjem izvajalcu in šoli dostavijo ustrezno dokazilo.

**K I. točki izreka:**

12. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

13. Tožba ni dovoljena.

14. Po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožba ni dovoljena, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve pritožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Pravni interes mora obstajati ob odločanju o tožbi, na obstoj pravnega interesa pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora. Tudi če je ta obstajal ob vložitvi tožbe, pa je kasneje odpadel, je treba tožbo zavreči.1

15. Dne 19. 2. 2022 je bil v Uradnem listu RS, št. 22/2022, objavljen Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok 22/2022), ki je začel veljati 21. 2. 2022 (16. člen) in v katerem je določeno, da z dnem uveljavitve tega odloka preneha veljavnost Odloka 177/21 (15. člen).

16. Odlok 22/2022 samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa ne določa (več), kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 dalje mladoletnici tožnici dovoljeno vstopati v šolo in obiskovati pouk brez izpolnjevanja pogoja PCT, tožena stranka pa je izobraževalni program in ocenjevanje znanja za vse učence dolžna izvajati v skladu z Zakonom o osnovni šoli po potrjenem šolskem programu, brez preverjanja pogoja PCT.

17. Glede na navedeno tožeča stranka več ne izkazuje pravnega interesa za tožbo. V obravnavanem primeru je namreč stanje, ki naj bi ga sodba urejala, že doseženo s sprejetjem Odloka 22/2022 oziroma s prenehanjem veljavnosti Odloka 177/21.2 Tožeča stranka si torej tudi ob morebitnem uspehu v tem postopku ne bi mogla več izboljšati svojega pravnega položaja, zato je sodišče tožbo, na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.

**K II. točki izreka:**

18. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim, kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 3. knjiga, str. 509. 2 tako tudi sklep Upravnega sodišča RS I U 290/2022-12 z dne 14. 3. 2022 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 115/2022 z dne 7. 12. 2022.