Jedro

Obrazložitev, zakaj izrek pogojne obsodbe pri obdolžencu ne bi imel enakega preventivnega učinka kot izrečena kazen zapora, zagovornik obdolženega pogreša neutemeljeno. O zgolj želji po pogojni obsodbi se namreč prvostopenjsko sodišče ni dolžno opredeljevati.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 44733/2023 z dne 10. 8. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 mu je izreklo kazen šest mesecev zapora, v katero se po prvem odstavku 56. člena KZ-1 všteje čas pripora od 21. 6. 2023 od 02.35 ure dalje. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega obremenilo za plačilo po družbi T. d.o.o. priglašenega premoženjskopravnega zahtevka iz naslova škode na vhodnih vratih T. in sicer zneska 1.236,00 EUR, pod izvršbo. Po drugem odstavku 74. člena KZ-1 je obdolženemu na škodo B. s.p. odvzelo tudi protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 100,00 EUR. Glede na določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP pa je obdolženega plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP oprostilo in tudi odločilo, da se skladno prvemu odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki obdolženemu postavljenega zagovornika izplačajo iz sredstev proračuna.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi oziroma spremeni tako, da obdolženemu izreče milejšo kazen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Jedro pritožbe je izpostavljeno stališče zagovornika, da je bila obdolženemu glede na vse okoliščine obravnavane zadeve izrečena kazen zapora previsoka oziroma prestroga. Tozadevno opozarja, da prvostopenjsko sodišče ni dovolj upoštevalo obstoječih olajševalnih okoliščin na strani obdolženega, saj je dokazni postopek pokazal, da je šlo zgolj za eno dokončano in en poskus kaznivega dejanja velike tatvine, pri čemer v konkretnih primerih ni nastala večja škoda, predvsem pa ni bilo nobene škode na zdravju ljudi, s čimer torej niso bile huje kršene zavarovane pravne vrednote posameznih oškodovancev. Škodo na objektih ovrednoti kot minimalno ter izpostavi, da je povračilo nastalega oškodovanja zahtevala le ena oškodovanka. Iz nadaljnjih pritožbenih izvajanj izhaja kritika neupoštevanja dejstva, da je obdolženi že od 21. 6. 2023 dalje v priporu. Ker je zagovornik prepričan, da je obdolženemu izrečena kazen zapora v neskladju z dosedanjo sodno prakso v takšnih in podobnih primerih, se sprašuje, zakaj izrek pogojne obsodbe pri obdolženemu (ali morebiti milejša kazen zapora) ne bi imel enakega preventivnega učinka.

5. Stališču obdolženčevega zagovornika in izraženem lastnem vrednotenju olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki se razlikuje od vrednostne ocene, kot jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa ne gre slediti. Obdolženemu je bila izrečena po vrsti in višini povsem ustrezna kazenska sankcija. Tudi pritožbeno sodišče je namreč ugotovljene ter pri odmeri kazni upoštevane olajševalne in obteževalne okoliščine materialno ovrednotilo povsem enako kot prvostopenjsko sodišče, ki je v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe sicer skopo, a kljub skromnem in še zadostnem obsegu, pravilno izpostavilo okoliščino obdolženčeve predkaznovanosti za istovrstna kazniva dejanja, obenem pa za izrek po vrsti in višini pritožbeno izpodbijane kazenske sankcije prostostne narave vendarle ponudilo izčrpne, tehtne in prepričljive razloge. Kljub temu zagovornik prezre dejstvo, da so pritožbeno poudarjene okoliščine v zvezi s podanim priznanjem obdolženega pred prvostopenjskim sodiščem pri odmeri kazni že bile ustrezno upoštevane, kot tudi okoliščina, da je pri izvrševanju kaznivega dejanja velike - vlomne tatvine v trafiko 3dva ostalo zgolj pri poskusu. Zagovornikovo bagateliziranje in minimaliziranje inkriminirane teže je prav tako neprepričljivo. Obdolženi je vendarle v isti noči vlomil najprej v zaklenjena steklena vrata kavarne, nato pa še poskusil vlomiti v trafiko, kot je to razvidno iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe. Posledično obdolženčev zagovornik s posplošenim sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih ter tozadevno zatrjevano neskladje ne more uspeti.

6. Obrazložitev, zakaj izrek pogojne obsodbe pri obdolžencu ne bi imel enakega preventivnega učinka kot izrečena kazen zapora, zagovornik obdolženega pogreša neutemeljeno. O zgolj želji po pogojni obsodbi se namreč prvostopenjsko sodišče ni dolžno opredeljevati. Okoliščine, ki pri obsodilni sodbi vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero višine kazni, mora sodišče prve stopnje ugotoviti na podoben način kot odločilna dejstva, ki se nanašajo na izrek o krivdi, ter jih v obrazložitvi sodbe konkretno navesti in oceniti. Prav tako pa je skozi točko 7 obrazložitve izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče sicer v izjemno skromnem, a še zadostnem obsegu tudi storilo.

7. Upoštevaje vse navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljene podlage za izrek nižje kazni zapora, kaj šele zgolj kazenske sankcije opominjevalne narave, tj. pogojne obsodbe, za kar si brez uspeha prizadeva obdolženčev zagovornik, ni najti. Za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 izrečena kazen zapora v višini šest mesecev je glede na inkriminirano težo ter ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, pravična in primerna kazenska sankcija, ki je ne gre spreminjati obdolženemu v korist. 8. Glede na obrazloženo, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je bilo o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločiti tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člena ZKP).

9. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega bremena stroškov pritožbenega postopka, to je plačila sodne takse, oprostilo (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).