Jedro

Temeljni načeli za odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, drugo pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba v stroškovnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.V ostalem delu se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe ustavi postopek glede plačila zneska 14.260 EUR (I. točka izreka) ter razsodilo, da je dolžan toženec tožnici plačati odškodnino v višini 21.122,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2020 dalje (II. točka izreka). V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Povračilo stroškov postopka tožnice je naložilo tožencu (IV. točka izreka).

2.Toženec vlaga pritožbo zoper II. in IV. točko izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku.¹ Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnici prisodi nižji znesek odškodnine, oziroma podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da je v času škodnega dogodka prišlo do poškodbe suralnega živca. Tega tožnica ni dokazala, niti tega ni potrdil izvedenec. Sodišče ni upoštevalo izvedenčeve izjave, da če bi bila poškodba suralnega živca uspešno pozdravljena, potem tožnica ne bi imela težav. Stališče, da do morebitne kirurške napake ne bi prišlo, če ne bi prišlo do poškodbe ahilove tetive, in da je zato podana vzročna zveza tudi glede poškodbe suralnega živca, ne vzdrži resne presoje. Vzročne zveze ni. Po rednem teku stvari operativni poseg ahilove tetive ne povzroči poškodbe suralnega živca, prav tako pa tožnica tovrstne poškodbe, ki naj bi nastala kot posledica očitanega škodnega dogodka, ni zatrjevala. Toženec je z zatrjevanjem neustreznega zdravljenja podal navedbe v smeri pretrganja vzročne zveze. Nepravilno je stališče, da bi moral dokazati, da je poškodba suralnega živca posledica operacijskega posega.

Zdravljenje tožnice je bilo zaključeno z zaključkom fizioterapije, zato je napačen zaključek sodišča, da je bila tožnica v posledici škodnega dogodka 8 mesecev delovno nezmožna. Tožnica tudi ni izkazala, da je odpovedala snemanje v Grčiji.

Prisojena odškodnina odstopa od ustaljene sodne prakse. Sodišče je nepravilno upoštevalo vrednost povprečne plače v času sojenja, namesto v času škodnega dogodka. Nepravilna je odločitev o trenutku nastopa toženčeve zamude. Dne 22. 6. 2020 namreč še ni vedel, kakšna je njegova obveznost. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev. Tožnica je del tožbenega zahtevka umaknila, zato bi morala nositi stroškovno breme skladno z načelom uspeha v postopku.

3.Tožnica je na pritožbo odgovorila in pritožbenim navedbam nasprotovala.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Tožnica zahteva od toženca plačilo denarne odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala v posledici škodnega dogodka z dne 3. 7. 2019. O podlagi tožbenega zahtevka je bilo že odločeno s pravnomočno vmesno sodbo III P 460/2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 301/2023 z dne 25. 8. 2023. Predmet presoje v tej zadevi je bil zato še obseg nastale škode in odmera pravične denarne odškodnine.

6.Iz relevantnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela raztrganino in prerez ahilove tetive ter prerez suralnega živca. Navedene poškodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo sodnega izvedenca medicinske stroke, ki je poškodbe razvrstil v skupino lahkih in srednje hudih poškodb po II. in III. stopnji Fischerjeve lestvice.

7.Pritožnik neutemeljeno graja ugotovljeno vzročno zvezo med škodnim dogodkom in prerezom suralnega živca. Dejstva glede obstoja pravno upoštevne vzročne zveze mora zatrjevati in dokazati oškodovanec. Trditveno in dokazno breme, da je prerez suralnega živca v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, je bil torej na tožnici. Ta je že v tožbi zatrjevala slabše občutenje zunanje lateralne strani hrbtišča stopala in podplata ter občutek občasnega elektriziranja, v pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2020 pa je izrecno navedla, da je to posledica poškodbe suralnega živca po poškodbi ahilove tetive. Postavljeni sodni izvedenec je potrdil, da so elektrizirajoče bolečine po zunanji strani gležnja in stopala ter bolečine v delu pete posledica poškodbe suralnega živca. Pojasnil je sicer, da v medicinski dokumentaciji ob škodnem dogodku poškodba suralnega živca ni navedena, zaradi česar je mogoče, da je bila ta poškodba bodisi spregledana, bodisi je takrat še ni bilo. Na poškodbo suralnega živca je sklepal iz nadaljnje medicinske dokumentacije in na podlagi lastnega pregleda, pri čemer je izpostavil, da se ta okvara lahko pojavi kot zaplet kirurškega posega ali zaradi poškodbe. Ne glede na to, ali je do okvare suralnega živca prišlo zaradi zapleta kirurškega posega ali zaradi poškodbe, pa je jasno, kot v 28. točki obrazložitve izpodbijane odločbe pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da tožnica težav, ki so posledica poškodbe suralnega živca, ne bi imela, če ne bi prišlo do škodnega dogodka. Glede na vsebino izvedenskega mnenja, katerega pravilnosti in strokovnosti toženec ne oporeka, torej ni relevantno, da poškodba suralnega živca v medicinski dokumentaciji iz časa škodnega dogodka ni navedena. Tožnica je zadostila svojemu dokaznemu bremenu glede obstoja pravno relevantne vzročne zveze med škodnim dogodkom in prerezom suralnega živca.

8.Trditveno in dokazno breme glede pretrganja vzročne zveze je s tem prevalila na toženca. Ta pa svojega bremena, kot v 28. točki obrazložitve pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, ni zmogel. Pomanjkljiva je bila že njegova trditvena podlaga. Trdil je, da je vzročna zveza prekinjena, ker okoliščine glede zdravljenja živca niso jasne, ter da to, da bolečine tožnico spravijo v jok,

lahko

pomeni, da ni bila ustrezno zdravljena in da imajo bolečine izvor v neustreznem zdravljenju in ne v utrpeli poškodbi. Navedel je, da se odpira sum v neustrezno zdravljenje tožnice. Nedvoumne trditve, da je bila poškodba suralnega živca posledica zdravniške napake oz. zapleta pri zdravniškem posegu, ni podal in tudi ne dokazoval, npr. s predlogom za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca ustrezne (nevrološke) medicinske stroke. Iz izvedenskega mnenja postavljenega izvedenca medicinske stroke - travmatologa, ki niti ni bil predlagan v podkrepitev toženčevih navedb, ne izhaja potrditev njegovih (pomanjkljivih) trditev.² Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da so toženčeve navedbe nedokazane.

9.Toženec je pomanjkanje vzročne zveze sicer večinoma zatrjeval v zvezi s poškodbami hrbtenice. Trdil je, da so tožničine težave z levo nogo posledica stanja v hrbtenici in ne poškodbe ahilove tetive, kar v obravnavanem postopku ni bilo dokazano. V preostalem pa je toženec le splošno trdil, da je zatrjevana škoda neobičajna glede na poškodbo ter da glede na navedbe tožnice obstaja izrazit dvom, da je takšne poškodbe in v takšni intenziteti utrpela v škodnem dogodku. Take navedbe so presplošne in že zato niso pravno upoštevne.

10.Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor glede nepravilno ugotovljenega trajanja tožničine delovne nezmožnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je bila tožnica 8 mesecev delovno nezmožna, oprlo na odločbe ZZZS, iz katerih izhaja, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo od 4. 7. 2019 do 8. 3. 2020. Trenutka prenehanja začasne nezmožnosti za delo ni mogoče enačiti s trenutkom zaključka zdravljenja. Zdravljenje se namreč šteje za zaključeno, ko je stanje oškodovanca do te mere stabilizirano, da od zdravljenja ni več mogoče realno pričakovati odprave ali zmanjšanja škode.³ To pa ne pomeni nujno, da je oškodovanec takrat že zmožen za delo.

11.V zvezi z opravljanjem tožničinega dela je nerelevanten pritožbeni ugovor, da tožnica ni dokazala, da je odpovedala snemanje v Grčiji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zaradi posledic škodnega dogodka ovirana pri opravljanju svojega dela. Navedeno je, glede na ugotovljene poškodbe in njihove posledice ter glede na naravo tožničinega dela, ki je toženec ni prerekal, življenjsko logično. Izhaja pa tudi iz pridobljenega izvedenskega mnenja, ki je skladno z izpovedjo tožnice. To, da je tožnica zaradi težav, ki jih trpi v posledici škodnega dogodka, odpovedala snemanje v Grčiji, predstavlja povzetek tožničine izpovedbe, in ne s strani sodišča ugotovljenega dejstva. Ker tožnica v tej zadevi ni vtoževala izgubljenega dobička, sodišče ni bilo dolžno ugotavljati, ali je do odpovedi snemanja v Grčiji res prišlo. Tudi če ni, pa to ne vpliva na pravilnost ugotovitve, da je tožnica zaradi posledic škodnega dogodka ovirana pri opravljanju svojega dela.

12.Neutemeljeno se pritožnik zavzema tudi za odmero nižje odškodnine za nepremoženjsko škodo. Temeljni načeli za odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, drugo pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Obe načeli je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Toženec v pritožbi glede tega v bistvenem izpostavlja, da prisojena odškodnina odstopa od ustaljene sodne prakse, kar ne drži. Sodišče prve stopnje je tožnici za pretrpljeno nepremoženjsko škodo prisodilo približno 13,5 povprečnih mesečnih neto plač v Republiki Sloveniji, pri čemer je pravilno upoštevalo višino te plače v času prvostopenjskega sojenja,⁴ in ne v času škodnega dogodka, za kar se zavzema pritožba. Sodna praksa v zadevah, kjer je prišlo do primerljivih poškodb ahilove tetive (njenega prereza oz. pretrganja), priznava odškodnino v razponu od 8 do 21 povprečnih mesečnih neto plač.⁵ Glede na obseg utrpljene nepremoženjske škode in primerjavo tega obsega s primeri iz sodne prakse, je višina odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožnici, povsem primerna. V zadevi VSL I Cp 1828/2019, na katero se sklicuje pritožnik, je sicer res šlo za deloma primerljivo poškodbo, a je bil obseg nastale nepremoženjske škode bistveno manjši od škode, ki je nastala tožnici.

13.Pritožnik neutemeljeno oporeka tudi odločitvi glede trenutka nastopa njegove zamude. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od dne vložitve tožbe dalje je pravilna in skladna z 299. in 378. členoma Obligacijskega zakonika⁶ .⁷

14.Utemeljeno pa pritožnik opozarja na nepravilnost stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje pri oceni deleža tožničinega uspeha v postopku (ki ga je navedlo v 70. tč. obrazložitve) ni upoštevalo, da je tožnica na zadnjem naroku za glavno obravnavo del tožbenega zahtevka umaknila. Nepravilno je navedlo, da je tožnica uspela v deležu 53,44 %. Kljub temu pa višina deleža pravdnih stroškov, ki jih je tožnici dolžan povrniti toženec, v nasprotju s četrtim odstavkom 163. člena ZPP iz izreka ni razvidna. Iz tega namreč izhaja le, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka. Ta del izreka je zato mogoče razumeti le na način, da ji je dolžan povrniti vse pravdne stroške, kar pa ne drži. Zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Te kršitve pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti. Sprememba stroškovne odločitve na način, da se izrek v tem delu dopolni z višino deleža pravdnih stroškov, ki jih je tožnici dolžan povrniti toženec, bi tožnici odvzela pravico do pritožbe.

15.Preostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni izrecno odgovorilo, niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16.Po ugotovitvi, da je bila v delu izpodbijane odločbe storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, v ostalem pa niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo glede stroškovne odločitve (IV. točka izreka) razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. člena ZPP). V ostalem delu je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17.Toženec je s svojo pritožbo uspel le glede stranske terjatve (stroškov postopka), zato je njegov pritožbeni uspeh neznaten. Svoje stroške pritožbenega postopka krije sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

2Pritožbeni ugovor protispisnosti, ki ga glede povzemanja vsebine izvedenskega mnenja podaja toženec, ni utemeljen.

3Prim. VSRS sodba II Ips 305/2008 z dne 8. 9. 2011.

4Prim. VSRS sodba II Ips 316/2005 z dne 26.04.2007, VSL sodba II Cp 2668/2012 z dne 17.04.2013.

Prim.: VSRS II Ips 560/98 - odškodnina v višini 8 povprečnih mesečnih neto plač. Delni prerez ahilove tetive. Bistveno blažje telesne bolečine v krajšem trajanju kot pri tožnici v predmetni zadevi. Brez operativnega posega, blažje nevšečnosti med zdravljenjem. Brez trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.VSL sodba I Cp 1828/2019 z dne 27. 11. 2019 - odškodnina v višini 8 povprečnih mesečnih neto plač. Pretrganje ahilove tetive. Telesne bolečine je oškodovanec trpel bistveno krajši čas in v blažji obliki, kot tožnica v predmetni zadevi. Nevšečnosti med zdravljenjem so bile blažje. Oškodovanec ne šepa, ni prišlo do skaženosti. Ni težje funkcionalne nesposobnosti. Obstaja verjetnost, da bodo težave izzvenele.VSRS II Ips 39/2009 - odškodnina v višini 9 povprečnih mesečnih neto plač. Natrganje golenske mišice na prehodu v ahilovo tetivo. Brez operativnega posega, blažje telesne bolečine v krajšem trajanju.VSC sodba Cp 458/2016 z dne 24. 11. 2016 - odškodnina v višini 17,5 povprečnih mesečnih neto plač. Pretrganje ahilove tetive. Oškodovanec, star 32 let (mlajši od oškodovanke v tej zadevi, ki je bila ob škodnem dogodku stara 48 let). Trajna zavrta gibljivost levega gležnja (upogib stopala navzgor), zmanjšanje splošne in delovne sposobnosti.VSRS II Ips 884/2006 z dne 26. 3. 2009 - odškodnina v višini 21 povprečnih mesečnih neto plač. Udarnina nad petnico in delno natrganje ahilove tetive, kar je pospešilo proces degenerativnih sprememb. Precej dlje časa trajajoče telesne bolečine in v hujši obliki, kot tožnica v predmetni zadevi. Nevšečnosti med zdravljenjem so bile hujše.VSM sodba I Cp 763/2021 z dne 18. 1. 2022 - odškodnina v višini 21 povprečnih mesečnih neto plač. Popolno prerezanje ahilove tetive. Oškodovanka, stara 17 let (bistveno mlajša od tožnice v tej zadevi), ki se je aktivno ukvarjala z atletiko.

6Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.

7Prim. VSM sklep I Cpg 87/2021 z dne 27. 5. 2021, VSL sodba II Cp 1301/2019 z dne 21.08.2019.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 299, 378 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 163, 163/4, 339, 339/2, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.