Jedro

Ustaljena je sodna praksa, da za regresno terjatev zavarovalnice začne teči zastaralni rok z izplačilom odškodnine tretjemu oškodovancu.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine Vl 52529/2011 z dne 5. 5. 2011 za plačilo 3.415,22 EUR s pripadki. Ugodilo je regresni terjatvi zavarovalnice zaradi izplačila odškodnine tretjemu zavarovancu. Temu je nastala škoda v prometni nezgodi z dne 25. 3. 1995, ki jo je povzročil toženec kot zavarovanec tožeče stranke. Zaradi alkoholiziranosti je izgubil pravice iz zavarovanja v skladu s splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-94. 2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženčev ugovor zastaranja terjatve ter navedlo, da terjatve zavarovalnic zastarajo v treh letih, zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine (tretjemu) oškodovancu. Za razna delna plačila je nastopilo zastaranje, ne pa tudi za zadnje plačilo z dne 14. 5. 2008. Sodišče je zavrnilo tudi toženčev ugovor, da njegova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastankom prometne nezgode. Zavrnilo je toženčev dokaz z izvedencem prometne stroke, ker toženec ni zatrjeval konkretnega samostojnega vzroka za nastanek prometne nezgode, dokaz pa pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti. Tako mu ni uspelo dokazati, da njegova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastankom prometne nezgode.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Navedlo je, da so pravilni razlogi prvostopenjskega sodišča o zastaranju. V zvezi s pritožbeno zatrjevano kršitvijo postopka, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo predlog za izvedenca prometne stroke oziroma da je protispisno pojasnilo, da v tej smeri toženec ni ničesar predlagal, je pritožbeno sodišče navedlo, da toženec te kršitve ni pravočasno grajal: ob zaključku postopka na prvi stopnji, v pritožbi pa ni pojasnil, da te kršitve brez svoje krivde ni mogel pravočasno uveljavljati. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je toženčevo stališče o neobstoju vzročne zveze med alkoholiziranostjo in škodnim dogodkom premalo substancirano. Gre za trditveno in dokazno breme toženca, pri čemer sklicevanje na dokaze (novi izvedenec prometne stroke) ne more nadomestiti določnih trditev o drugih dejanskih vzrokih prometne nezgode.

4. Toženec v predlogu za dopustitev revizije uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (tretjega odstavka 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR) in bistveno kršitev določb pravdnega postopka (286.b člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Obravnava vprašanji, za katera trdi, da sta pomembni za zagotovitev pravne varnosti. Glede zastaranja v praksi Vrhovnega sodišča ni našel tako specifičnega primera, kot je njegov, ko je bila odškodnina zavarovancu s strani zavarovalnice izplačana v več delih, nazadnje 13 let po prometni nezgodi. Zavzema se za stališče, da bi bilo treba v regresnih pravdah ugotavljati, kdaj bi zavarovalnica škodo morala plačati, kdaj ji je bila znana in da naj ne bi bil odločilen trenutek, ko je dejansko izvršila plačilo. Glede 286.b člena ZPP pa navaja nepravilnost stališča pritožbenega sodišča, da bi moral na prvi stopnji grajati zavrnitev predloga za pritegnitev novega izvedenca prometne stroke, saj sodišče ob koncu glavne obravnave ni navedlo razlogov, zakaj ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu.

5. Toženec predlaga dopustitev revizije glede pravnih vprašanj:

(1) Ali v skladu z določilom tretjega odstavka 380. člena ZOR zastaranje regresne pravice zavarovalnice napram svojemu zavarovancu v vsakem primeru začne teči z izplačilom odškodnine zavarovalnice, ali pa zastaranje regresa zavarovalnice začne teči, ko bi zavarovalnica kot strokovnjak zavarovalništva za svojo obveznost do oškodovanca lahko oziroma morala vedeti, čeprav je v tistem trenutku še ni izplačala?

(2) Ali je bil toženec kot stranka v pravdnem postopku na koncu glavne obravnave v skladu z določilom 286.b člena ZPP dolžan uveljavljati bistveno kršitev določb ZPP zaradi zavrnitve ostalih dokazov, kar pomeni tudi njegovega dokaza po pritegnitvi izvedenca cestnoprometne stroke, čeprav je sodišče sprejelo zgolj splošni dokazni sklep, da se ostali dokazi zavrnejo in tako svoje odločitve pred koncem obravnave ni obrazložilo.

6. Predlog ni utemeljen.

7. Glede prvega vprašanja pogoji iz 367.a člena ZPP niso podani. Sodna praksa glede začetka teka zastaralnega roka za terjatve zavarovalnic iz tretjega odstavka 380. člena ZOR (tretjega odstavka 357. člena Obligacijskega zakonika – OZ) je za tovrstne zadeve ustaljena: zastaralni rok začne teči z izplačilom odškodnine tretjemu oškodovancu(1).

8. V zvezi z uveljavljanjem kršitve postopka zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem prometne stroke bi odgovor pritožbenega sodišča s sklicevanjem na 286.b člen ZPP utegnil biti zmoten, vendar to ni vplivalo, niti ne bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče je namreč poleg odgovora v smislu 286.b člena ZPP v nadaljevanju obravnavalo pritožbeno trditev o kršitvi postopka zaradi nepostavitve izvedenca prometne stroke in izrecno pritrdilo razlogom v 15. do 17. točki sodbe prvostopenjskega sodišča. Strinjalo se je, da je toženčevo stališče glede neobstoja vzročne zveze premalo substancirano. Navedlo je, da glede na toženčevo trditveno breme sklicevanje na dokaze (novi izvedenec prometne stroke), ne more nadomestiti določnih trditev o nekih drugih zunanjih dejanskih vzrokih prometne nezgode. Ker torej toženec ni verjetno izkazal bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ni izkazana pomembnosti drugega spornega pravnega vprašanja.

9. Ker niso podani pogoji iz 367.a člena ZPP je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

Op. št. (1): Primerjaj sodbe VS RS II Ips 404/2000, II Ips 484/98, II Ips 511/95, II Ips 789/2006