Jedro

Skladno z določili prvega odstavka 21. člena OZ je pogodba sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke (naslovnika) izjavo, da ponudbo sprejema, pri čemer je ponudba lahko sprejeta tudi konkludentno.

Izvršitev naročenih del šteje kot konkludentno sprejetje ponudbe, s čimer je med strankama sklenjena podjemna pogodba.

Predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi instituta neupravičene obogatitve so: obogatitev na strani tožene stranke oziroma prikrajšanje na strani tožeče stranke ter vzročna zveza in odsotnost pravne podlage za prehod premoženja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano (I.) v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 168.482,26 EUR s pripadki in (II.) tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper sodbo je tožeča stranka uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom višjemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, naj višje sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) je višje sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi katerega je razsodilo, da je med pravdnima strankama obstajalo pogodbeno razmerje, in zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da je pri tem šlo za pravno razmerje civilne družbene pogodbe, ki ga ureja XXVII. poglavje Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

7. Tožeča stranka je zatrjevala, da njena terjatev izhaja iz ustno sklenjene civilne družbene pogodbe, ki jo ureja XXVII. poglavje OZ. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati okoliščin, iz katerih bi bila razvidna volja pravdnih strank ustvariti razmerje družbeništva za uresničevanje skupnega cilja (10. točka).

8. Sodišču prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni bilo treba ugotavljati podrobne vsebine pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, saj je tožena stranka ugovarjala zastaranje pogodbenih obveznosti. V zvezi s tem je pravilno presodilo, da tožeča stranka pretrganja zastaranja po 29. 3. 2009 niti ni zatrjevala, zaradi česa so terjatve tožeče stranke iz naslova sklenjene gospodarske pogodbe, kakor tudi terjatve za povrnitev izdatkov v zvezi z le-to, zastarale v treh letih (torej že pred vložitvijo tožbe (12. točka)). Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje zavzeti jasno stališče o tem, za kakšno pogodbo je šlo, je zato neutemeljen, saj tožeča stranka (razen zatrjevanja obstoja civilne družbene pogodbe), ni z ničemer ugovarjala zastaranju zahtevka. Podrobna vsebina pogodbenega razmerja tako ni predstavljala odločilnega dejstva pri odločanju o ugovoru zastaranja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen, je ugotavljalo le, ali je med pravdnima strankama obstajalo pogodbeno razmerje. To je bilo namreč odločilnega pomena za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

9. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta sodelovali v poslu “Odstranitev objektov št. 0 in št. 00“, glede katerega je z naročnikom, družbo L., d. d., pogodbo sklenila samo tožena stranka. Prav tako ni sporno, da je bila tožeča stranka tista, ki je s svojimi delavci in stroji izvedla dela po tej pogodbi (7. točka). Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ugotavlja, da je bila s tem med pravdnima strankama sklenjena gospodarska pogodba. Skladno z določili prvega odstavka 21. člena OZ je namreč pogodba sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke (naslovnika) izjavo, da ponudbo sprejema, pri čemer je ponudba lahko sprejeta tudi konkludentno.(1) Tudi glede podjemne pogodbe je sodna praksa zavzela stališče, da se izvršitev naročenih del šteje kot konkludentno sprejetje ponudbe, s čimer je med strankama sklenjena podjemna pogodba.(2) V konkretnem primeru tako ni dvoma, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba, in sicer najkasneje takrat, ko je tožeča stranka pričela z delom pri izvedbi posla, katerega nosilec je bila tožena stranka. Tožeča stranka je na glavni obravnavi dne 12. 11. 2011 sama navedla, da je dela izvajala na podlagi naročila, ki ga je predstavljala pogodba, sklenjena med družbo L., d. d. in toženo stranko. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki v poslu sodelovali na podlagi naročila, pri čemer je tožeča stranka najkasneje takrat, ko je začela z izvajanjem del, konkludentno sprejela ponudbo (naročilo) tožene stranke za sodelovanje v poslu (t.j. za izvajanje rušitvenih in odstranitvenih gradbenih del po pogodbi med družbo L., d. d., in toženo stranko).

10. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje da, glede na pogodbeno podlago razmerja med pravdnima strankama, institut neupravičene obogatitve ne pride v poštev (12. točka). Predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi instituta neupravičene obogatitve so: obogatitev na strani tožene stranke oziroma prikrajšanje na strani tožeče stranke ter vzročna zveza in odsotnost pravne podlage za prehod premoženja. Tožeča stranka navedenih predpostavk ni zatrjevala, ves čas je le navajala, da je v poslu sodelovala na podlagi ustno sklenjene civilne družbene pogodbe ter (iz previdnosti in podredno) sodišču predlagala, da ugodi tožbenemu zahtevku na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Po ustaljenem stališču sodne prakse pa zgolj prikrajšanje na eni strani in obogatitev na drugi strani še nista dovolj za utemeljenost zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve.(3)

11. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nezadostno materialno procesno vodstvo, saj je na pomanjkljivo trditveno podlago glede predpostavk neupravičene obogatitve v postopku opozorila že tožena stranka, in sicer prvič že pripravljalni vlogi z dne 18. 3. 2015. Razjasnjevalna obveznost razpravnega sodišča ni neomejena, temveč je določena v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. Ker je bila tožena stranka tista, ki je na nepopolnost trditev opozorila tožečo stranko, je sodišče prve stopnje na to ni bilo dolžno še posebej opozarjati.(4)

12. Glede na navedeno in ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka. Pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni v pritožbenem postopku (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Med takšne stroške pa ni mogoče uvrstiti stroškov tožene stranke z odgovorom na pritožbo, saj bi te stroške pritožbeno sodišče priznalo le, če bi odgovor na pritožbo bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi, kar pa v danem primeru ni podano. Tožena stranka tako krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Op. št. (1): Tako 28. člen OZ, primerjaj tudi VSL sodba, opr. št. I Cpg 118/2008, z dne 22. 5. 2008. Op. št. (2): Tako tudi VSL sodba, opr. št. II Cpg 329/2016, z dne 7. 7. 2016. Op. št. (3): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 91/2011, z dne 15. 10. 2013. Op. št. (4): Tako tudi VSL sklep, I opr. št Cpg 354/2012, z dne 30. 1. 2013.