Jedro

Osebe, ki vstopajo v vrtec oziroma garderobo, prevzemajo tudi običajne rizike, ki so s tem povezani ter so dolžni biti ustrezno skrbni. Dolžni so računati predvsem na to, da se po garderobi poleg delavcev vrtca gibajo tudi otroci, ki so manj skrbni, pa tudi njihovi starši, ki jim v pogledu vzdrževanja reda ni mogoče nalagati povečane stopnje skrbnosti. Dolžni so zato računati na to, da vedno obstaja možnost, da bo na tleh odvržen kakšen predmet in da tudi premična oprema garderobe (kamor nedvomno sodijo stoli in klopi) ne bo vedno na istem mestu. Klop, postavljena pod previjalno mizo, ne glede na to, da zaradi svojega položaja nepozornemu obiskovalcu ni bila dobro vidna, zato ni bila nekaj neobičajnega in nepričakovanega. Tožnica bi jo ob povprečni skrbnosti (ki glede na prostor po katerem se je gibala, terja ob hoji tudi pogled na tla pred seboj) lahko opazila. Posledično od toženke tudi ni mogoče zahtevati, da bi morala računati na to, da bo v garderobo vrtca vstopila oseba, ki ob tem ne bo vsaj povprečno pazljiva, in bi zato morala v garderobi v vsakem trenutku dneva zagotavljati red, torej poskrbeti za to, da bi se klopi za preobuvanje otrok (ves čas) nahajale le na za to predvidenih mestih. Izkaže se torej, da protipravnost opustitve, ki se toženki očita, ni podana in zato slednja za škodo, ki je tožnici nastala, ne more odgovarjati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka Zavarovalnica A., d. d., je dolžna tožeči stranki A. A., plačati odškodnino v znesku 21.996,88 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 11. 2010 dalje do plačila.

Tožena stranka Zavarovalnica A., d. d., je dolžna tožeči stranki A. A., povrniti njene stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila“ zavrne .

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 71.83 EUR stroškov postopka v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine po temelju utemeljen.

2. Pritožbo vlaga toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma njeno spremembo ter priznanje pritožbenih stroškov, ki pa jih ne specificira.

Ne strinja se z ugotovitvijo, da je bila spornega dne klop pod previjalno mizo. Sodišče izvedenih dokazov ni dovolj skrbno ocenilo. Opozarja, da je takšno lokacijo potrdila le tožničina mama, ki ji sodišče ne bi smelo slediti, saj je zaradi sorodstvenih vezi in interesa za izid pravde pristranska in neverodostojna. Nobena od ostalih prič, niti T. D., tega ni potrdila. Napačno je povzeta izpovedba priče N. J., saj se njena izpovedba, da so postavljali klop tudi pod previjalno mizo, nanaša na kasnejše obdobje, ko je bila razporeditev elementov v garderobi drugačna. Pritožnica dvomi v verodostojnost izpovedbe tožnice in priče M. A., saj se njuna izpovedba ne ujema z izpovedbo N. J. Nenavadno je, da bi si T. D., ki je sestavila zapisnik, nastanek nezgode izmislila.

Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bilo ravnanje zavarovanca toženke protipravno ter malomarno, saj klopca nikoli ni bila postavljena pod previjalno mizo. Ni mogoče govoriti o tem, da uslužbenci vrtca niso ustrezno vzdrževali prostorov in s tem neskrbno ravnali. Neživljenjsko je pričakovati, da bi morali ves čas vedeti, kje se klop nahaja.

Tudi ugotovitev, da tožnica ni prispevala k nastali škodi, je nepravilna. Klop ni bila enake barve kot talna površina. Tožnica je pol leta pred nezgodo vsakodnevno hodila mimo previjalne mize in je točno vedela, kje se klopi nahajajo. Nepravilno je stališče, da povprečna skrbnost pri hoji v konkretnem primeru ne vključuje obveznosti, da bi tožnica morala gledati pod noge. Prav v vrtcu bi to morala delati, saj so otroci manj skrbni kot odrasli in hitro pustijo na tleh kakšen predmet. Škodni dogodek ni primerljiv z nezgodo, ki je opisana v zadevi VSM I Cp 1159/2014, saj je hoja po trgovini povsem drugačna situacija, kot hoja po garderobi vrtca. Po mnenju toženke je zato podan vsaj 80 % delež soodgovornosti tožnice za nastalo nezgodo in posledično utrpljeno škodo.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavjenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da se je tožnica poškodovala, ko je 16. 3. 2010 ob prihodu v garderobo vrtca, ko je želela do garderobnih omaric, morala iti mimo previjalne mizice in se je spotaknila ob delno pod prevajalno mizico postavljeno klop za preobuvanje otrok ter padla; - da se pred škodnim dogodkom klop nikoli ni nahajala na tem mestu in je bila tam tudi nefunkcionalna; - da klop ni bila enake barve kot talna površina (tla so bila modre barve, klop pa barve svetlega lesa), vendar pa glede na njen položaj ni bila dobro vidna.

7. Pritožnica tako ugotovljeno dejansko stanje graja v pogledu ugotovitve, da se je na dan škodnega dogodka klop za preobuvanje otrok nahajala pod previjalno mizico tako, kot je to zatrjevala tožnica in kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ter glede načina poškodovanja. Pritožbeno sodišče grajo zavrača. 8. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, kje je ob škodnem dogodku stala klop za preobuvanje otrok, oprlo predvsem na izpoved tožnice ter priče M. R. Pri tem izpoved priče M. R. ne more biti neverodostojna in pristranska zgolj zaradi sorodstvenega razmerja s tožnico. Da bi obstajale še dodatne okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njeno izpovedbo, pa pritožnica ne trdi.

9. Res je, da ostale priče, to so zaposlene delavke vrtca, takšne lokacije klopi niso potrdile, vendar pa to ne vzbuja dvoma v pravilnost te ugotovitve. Dejstvo, da se je sporna klop običajno nahajala drugje in da zaslišane priče klopi niso videle pod previjalno mizo, tako še ne izključuje možnosti, da tega dne (ali pa morda le tik pred škodnim dogodkom) ni bilo drugače in tega zaslišane priče niso opazile. Klop je namreč pod previjalno mizo lahko postavil kdorkoli, tudi kdo od obiskovalcev. Ob povedanem je zato nerelevantno, da je priča N. J., ko je povedala, da je klop postavljala pod previjalno mizo, govorila o obdobju po škodnem dogodku, prav tako pa so za odločitev nerelevantni odgovori posameznih prič o možnosti, da je bila klop spornega dne kljub vsemu tam kot to trdi tožnica. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče na tem mestu zavrača očitek, da priča T. D. možnosti, da je bila klop tik pred škodnim dogodkom pod previjalno mizo, ni dopustila, saj to izhaja iz prepisa zvočnega posnetka njene izpovedbe (stran 21, list. št. 65 spisa).

10. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se tožnica ni spotaknila ob klop ob vzvratni hoji, ampak ob hoji naprej. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje. Izpovedbi tožnice in priče M. A. (ki je zanikal, da bi drugačen potek dogodka - da je tožnica padla ob vzvratni hoji - naslednji dan opisal delavki vrtca) sta tudi po mnenju pritožbenega sodišča življenjsko logični in prepričljivi. Pritožnica sicer skuša v pritožbi vzbuditi dvom v njuno verodostojnost, vendar ji ni mogoče slediti. Iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja priče N. J. izhaja, da je slednja izpovedovala o svojem možu in ne o možu tožnice. Nasprotij med posameznimi izpovedbami zato ni. Glede na to, da ne T. D., ki je pisala zapisnik, ne v zapisniku navedeni priči K. M. in N. J., ob dogodku niso bile neposredno prisotne, z nobeno od prič pa o tem, kako je prišlo do škodnega dogodka, ni govoril niti zaslišani M. A., je sodišče prve stopnje zapisniku utemeljeno odreklo dokazno vrednost glede načina poškodovanja in sledilo izpovedi tožnice.

11. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo povzeto zgoraj, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da klop, zaradi katere je tožnica padla, ni nevarna stvar v smislu drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Razloge za to je navedlo že sodišče prve stopnje in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Tak materialnopravni zaključek v pritožbenem postopku tudi ni posebej izpodbijan.

12. Sodišče prve stopnje je o odškodninskem zahtevku zato pravilno odločalo po pravilih o krivdni odgovornosti, ki je urejena v prvem odstavku 131. člena OZ. Po tem določilu je zahtevek za povračilo škode utemeljen, če so izpolnjene štiri predpostavke in sicer: 1. nedopustno ravnanje (ali opustitev), 2. nastanek škode, 3. vzročna zveza med očitanim nedopustnim ravnanjem oziroma opustitvijo in 4. krivda oziroma odgovornost povzročitelja škode. Prve tri predpostavke mora zatrjevati in dokazati oškodovanec, pri četrti pa je vpeljano načelo obrnjenega dokaznega bremena, kar pomeni, da je na tožencu breme, da dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

13. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je toženka ravnala protipravno in malomarno, oprlo na ugotovitev, da ni z rednim pospravljanjem vzdrževala garderobe vrtca, kamor dnevno dostopa večje število obiskovalcev, v stanju, da bi bile pohodne površine ves čas brez nepričakovanih in težko opaznih ovir. Dopustila je, da je klop za preobuvanje otrok ostala na neobičajnem, težko opaznem mestu in je s tem predstavljala oviro, v katero se lahko nekdo zaleti in poškoduje. Pritožbeno sodišče s takšno presojo ne soglaša. 14. V prvi vrsti je potrebno ugotoviti, da v primeru opustitve ne moremo govoriti o fizikalni vzročnosti in je zato praviloma potrebno glede presoje protipravnosti očitane opustitve najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka, kot se je zgodil. Šele opustitev tako določenega dolžnostnega ravnanja lahko predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost. Sodišču pravno pravilo, ki bi narekovalo, da se klop za preobuvanje otrok v času, ko ni v rabi, ne sme postaviti pod previjalno mizo na način, kot je bilo to v konkretnem primeru, ni poznano. Tožnica tudi ni zatrjevala, da bi se na tem področju razvila pravila ali običaji, upoštevajoč pri tem 6. člen OZ. Prav tako pa, upoštevajoč konkretne okoliščine, ne moremo govoriti o protipravnosti opustitve v smislu 10. člena OZ, po katerem je protipravno lahko le takšno ravnanje oziroma opustitev, katerega objektivno predvidljiva posledica je verjetnost nastanka škode.

15. Garderoba vrtca je namenjena shranjevanju garderobe otrok, njihovemu obuvanju in preoblačenju v prisotnosti delavcev vrtca ali staršev, pa tudi povsem običajnemu dnevnemu gibanju tako otrok kot staršev. Osebe, ki vstopajo v vrtec oziroma garderobo, prevzemajo tudi običajne rizike, ki so s tem povezani ter so dolžni biti ustrezno skrbni. Dolžni so računati predvsem na to, da se po garderobi poleg delavcev vrtca gibajo tudi otroci, ki so manj skrbni, pa tudi njihovi starši, ki jim v pogledu vzdrževanja reda ni mogoče nalagati povečane stopnje skrbnosti. Dolžni so zato računati na to, da vedno obstaja možnost, da bo na tleh odvržen kakšen predmet in da tudi premična oprema garderobe (kamor nedvomno sodijo stoli in klopi) ne bo vedno na istem mestu. Klop, postavljena pod previjalno mizo, na način kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča, ne glede na to, da zaradi svojega položaja nepozornemu obiskovalcu ni bila dobro vidna, zato ni bila nekaj neobičajnega in nepričakovanega. Tožnica bi jo ob povprečni skrbnosti (ki glede na prostor po katerem se je gibala, terja ob hoji tudi pogled na tla pred seboj) lahko opazila. Posledično od toženke tudi ni mogoče zahtevati, da bi morala računati na to, da bo v garderobo vrtca vstopila oseba, ki ob tem ne bo vsaj povprečno pazljiva, in bi zato morala v garderobi v vsakem trenutku dneva zagotavljati red, torej poskrbeti za to, da bi se klopi za preobuvanje otrok (ves čas) nahajale le na za to predvidenih mestih. Izkaže se torej, da protipravnost opustitve, ki se toženki očita, ni podana in zato slednja za škodo, ki je tožnici nastala, ne more odgovarjati.

16. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene dejanske okoliščine torej zmotno uporabilo materialno pravo in sicer prvi odstavek 131. člena OZ, ko je odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnice po temelju utemeljen. Po presoji pritožbenega sodišča tožnica protipravnosti ravnanja oziroma opustitve toženke ni dokazala. Ker je za obstoj odškodninske odgovornost potrebna prisotnost vseh štirih elementov, že odsotnost enega od njih predstavlja razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo. Odločitev temelji na peti alineji 358. člena ZPP.

17. Zaradi spremembe odločitve je moralo pritožbeno sodišče odločiti tudi o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnica s svojim zahtevkom propadla, je toženka upravičena do povračila vseh stroškov postopka (154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ji je priznalo pred sodiščem prve stopnje priglašene potne stroške v višini 43,80 EUR, materialne stroške v višini 15,00 EUR ter stroške prič v višini 13.03 EUR, skupaj torej 71,83 EUR. Pritožnica je sicer zahtevala tudi povračilo pritožbenih stroškov, ki pa jih ni specificirala (drugi odstavek 163. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji zato pritožbenih stroškov ni moglo priznati. Skupen znesek priznanih stroškov v višini 71,83 EUR je dolžna tožnica toženki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru, da bo s plačilom zamudila, pa bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Tožnici pritožbeno sodišče stroškov za odgovor na pritožbo ni priznalo, saj je bila v postopku neuspešna (154. v zvezi s 165. členom ZPP).