Jedro

Razmerje med delavcem in delodajalcem, ki izpolnjuje vse elemente delovnega razmerja, se šteje za delovno razmerje in se glede na določbo drugega odstavka 13. člena ZDR-1 ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava. Ugotovljena dejstva za šest študentov in druge okoliščine, navedene v izpodbijani odločbi (neprerekane), omogočajo zaključek, da je pri navedenih študentih ugotoviti elemente delovnega razmerja.

Za ugotovitev, da vzpostavljeno razmerje med delodajalcem in delavcem izpolnjuje znake delovnega razmerja, samo poimenovanje pogodbe ni odločilen dejavnik pri presoji, niti ni odločilna pisna oblika sklenjene pogodbe. Za opredelitev in konkretizacijo kršitve je toženka v izrek lahko navedla podlago, po kateri študentje pri tožniku opravljajo delo – študentsko napotnico, ki je ustrezno izpolnjena s strani organizacije, ki posreduje začasna in občasna dela, kar pa ne pomeni, da se med delodajalcem in študentom, ki delo opravlja, ne vzpostavi civilnopravno razmerje za opravljanje začasnega in občasnega dela.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožniku na podlagi 6. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o inšpekciji dela (v nadaljevanju ZID-1) prepovedal opravljanje dela delavcev oziroma opravljanje delovnega procesa s študenti, ki pri delodajalcu opravljajo delo na podlagi študentskih napotnic: …, do odprave nepravilnosti, ki je bila storjena s tem, da je delodajalec študentom omogočil opravljanje dela na podlagi pogodbe civilnega prava (študentske napotnice), tako da je njihovo delo vsebovalo vse elemente delovnega razmerja (delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, osebno in nepretrgano opravljanje dela, plačilo za delo, vključitev v organizirani delovni proces delodajalca), kar je v nasprotju z drugim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi navaja, da je 2. 3., 24. 3. ter 8. 4. 2015 pri tožniku opravil inšpekcijski nadzor in ugotovil, da je v času nadzora pri delodajalcu opravljalo delo 76 študentov, večina v klicnem centru. Opravljajo enako delo kot redno zaposleni, po navodilih in pod nadzorom vodje klicnega centra. Pri vpogledu v dokumentacijo je bilo za A.A. ugotovljeno, da delo opravlja od 21. 1. 2014 dalje, februarja 162 ur dela, marca 136 ur, aprila 164,5, maja 121 ur itd. V povprečju je delala osem ur dnevno administrativna dela. B.B. od 11. 8. 2014 dalje, decembra 179 ur, novembra 184 ur, oktobra 190 ur. V povprečju 7 ur dnevno. C.C. od 28. 1. 2014, januarja 163 ur, decembra 172 ur, novembra 169 ur. Delo je opravljal vsak dan. D.D. od 20. 10. 2014, v povprečju 7 ur na dan. Identično dejansko stanje ugotavlja tudi za druge študente. ZDR-1 v drugem odstavku 13. člena prepoveduje opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, v primeru, da obstaja elementi delovnega razmerja glede na 4. člen ZDR-1. E.E. je opravljal delo od 10. 6. 2014 dalje, februarja 152 ur, F.F. pa že od 13. 11. 2013 dalje. Vsi študentje evidentirajo delovni čas kot redno zaposleni delavci, vsi so se prostovoljno vključili v organiziran delovni proces delodajalca in tam opravljajo delo nepretrgoma od vključitve dalje. Delo obsega svetovanje uporabnikom pri tehničnih težavah, odgovarjanje na vprašanja uporabnikov ter razlaganje ponudb operaterja. Delajo praviloma 7 ur dnevno, v tem času koristijo odmor za malico, ki je plačan. Glede na veliko število ur, ki ga v povprečju mesečno opravijo ter glede na dejstvo, da praviloma delajo vsak dan, pripombam delodajalca, da se študentom upoštevajo njihove želje pri razporejanju delovnega časa ter da niso nepretrgoma vključeni v delovni proces, ne sledi. Študentje si ob odsotnosti z dela tudi beležijo razlog odsotnosti. Iz navedenega zaključuje, da študentje, čeprav nimajo fiksnega delovnika, nimajo možnosti samostojnega razporejanja svojega dela in delovnega časa, delo opravljajo po navodilih delodajalca ter za to prejmejo plačilo. Vsako odsotnost morajo javiti nadrejenemu ter se z njim dogovoriti za odsotnost z dela, kot velja za redno zaposlene. Tožnik je v pripombah na zapisnik navedel, da je nekaterim študentom, ki so izkazali pozitiven odnos do dela, ponudil sklenitev rednega delovnega razmerja, vendar študentje ne želijo kariere ter redne zaposlitve v klicnem centru. Zakon o inšpekciji dela (ZID-1) v prvem odstavku 19. člena določa, da inšpektor z odločbo prepove delodajalcu opravljanje delovnega procesa oziroma uporabo sredstev za delo do odprave nepravilnosti, če pri inšpekcijskem nadzorstvu med drugim ugotovi, da je delodajalec delavcu omogočil opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava v nasprotju z zakonom, ki ureja delovna razmerja. Ker je delodajalec omogočil delo na podlagi pogodb civilnega prava v nasprotju z določbami ZDR-1, je odločil v skladu s 6. točko prvega odstavka 19. člena ZID-1. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik izpodbija odločitev toženke, ker jo je ta oprla na napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pri tem pa tudi napačno uporabila materialno pravo. Delo preko študentskih napotnic ni izvrševanje pogodbe civilnega prava, pač pa pomeni posebno obliko delovnega razmerja, ki je urejeno v Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB), ki študentsko delo definira kot občasno in začasno delo študentov, ki ga opravljajo na podlagi napotnice zavoda ali pooblaščene organizacije. Nadaljnja pravna podlaga, ki ureja študentsko delo, je Pravilnik o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje. Napotnica ne vsebuje elementov pogodbe o zaposlitvi, temveč z vidika materialnopravnih predpisov predstavljali asignacijo, ki je urejena v 1035. členu Obligacijskega zakonika (OZ) ter pomeni nalog za izpolnitev obveznosti delodajalca iz pogodbenega razmerja med Študentskim servisom in delodajalcem. Študentska napotnica nima narave pogodbe civilnega prava, katere pogodbeni stranki naj bi bila delodajalec in študent. Vsled navedenega zakonski znak „pogodbe civilnega prava“ po drugem odstavku 13. členu ZDR-1 ni izpolnjen. V tem delu je odločba neobrazložena. Sklicuje se na načelo zakonitosti, ker gre za prekrškovno zadevo in ker v zakonu nikjer ni določeno kot prekršek delo preko študentske napotnice, tožnik ne more biti sankcioniran za dejanje, ki ni zakonsko določeno kot protipravno. V zvezi z elementi iz delovnega razmerja navaja, da obstaja razlika med študentskim delom in delom po pogodbi o zaposlitvi. Pri študentskem delu je poudarjena lastnost občasnosti in začasnosti. Iz obrazložitve ne izhaja pomanjkanje začasnosti kot občasnosti dela vseh navedenih študentov. Kot delovno razmerje se namreč lahko šteje le delo, pri katerem so kumulativno prisotni vsi elementi delovnega razmerja. Toženka le glede štirih študentov ugotavlja, da so ti v pregledanem obdobju mesečno v povprečju opravili 7 oziroma 8 ur dela dnevno, pri čemer je C.C. delo opravljal praviloma vsak dan. Obrazložitev, da navedeni štirje niso opravljali dela zgolj občasno, temveč tako na nekaj mesečni kot na dnevni ravni v približno enakem obsegu kot delavci v delovnem razmerju, trajno, torej ne začasno, pa toženka ni ugotovila, saj slednje iz obrazložitve napadene odločbe ne izhaja. Iz obrazložitve izhaja zgolj, da delo opravljajo na podlagi študentske napotnice od mesecev januarja, avgusta oziroma oktobra 2014 dalje. Ugotovitve, da so od navedenih datumov do inšpekcijskega pregleda delo opravljali v očitanem obsegu vse sporno obdobje, obrazložitev ne vsebuje, delo štirih pa zaradi pomanjkanja prisotnosti vseh elementov iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1 ne predstavlja delovnega razmerja. Glede dveh študentov ugotavlja, da delo opravljata od 10. 6. 2014 oziroma 13. 11. 2013 dalje. Iz te gole neobrazložene toženkine navedbe je moč sklepati, da nakazuje, da ta študenta opravljata pri tožniku ne samo začasno temveč trajno delo. Vendar njena obrazložitev, da je E.E. v mesecu februarju 2015 opravil 152 ur dela, zaključka o obstoju delovnega razmerja ne utemeljuje, saj je ugotovitev zgolj za en mesec v očitanem obdobju. Omejitev na pregled zgolj enega meseca dela za omenjenega študenta ne omogoča zaključka, da je v vsem spornem obdobju opravljal delo v takšnem obsegu oziroma tudi nepretrgoma, kar je eden od konstitutivnih elementov delovnega razmerja. Toženkine zaključke glede nepretrganosti oziroma trajnosti dela iz navedenih primerov ocenjuje kot napačne. Iz sodne prakse in teorije izhaja, da začasno in občasno delo predstavljajo časovno omejena dela, ki se glede na delovni proces ne opravljajo stalno oziroma nepretrgano, temveč trajajo le določen krajši čas ali so potrebna le od časa do časa. Pri tem pa je pri presoji teh pojmov nujno upoštevati tudi naravo dela in značilnosti posameznega delovnega mesta. Tožnik je v celoti upošteval odločbo toženke in pravočasno popolnoma prilagodil stanje prepovedi iz odločbe, vendar se z odločitvijo ne strinja. Stališče toženke bi v praksi pomenilo, da je prepovedano vsakršno nekoliko bolj kontinuirano in organizirano delo preko študentske napotnice. Delo v klicnem centru je tako, da je potrebno pogosto menjavanje delavcev, zlasti upoštevajoč spremembe delovnika. Kot posledica prepovedi opravljanja dela preko študentskih napotnic je bil tožnik primoran skleniti pogodbe o zaposlitvi za delovna mesta v klicnem centru, med drugim tudi s študenti, ki so prej opravljali delo preko študentskih napotnic. S sklenitvijo pogodb o zaposlitvi pa je izgubil velik del obstoječega kadra, kajti številnim študentom redna zaposlitev ni bila v interesu. Tožnik je tako zaposlil 43 študentov, skoraj polovici dosedanjega študentskega kadra pa redna zaposlitev ni bila v interesu. Delovanje klicnega centra je sedaj oteženo in okrnjeno, saj niti na podlagi dveh zaporednih razpisov v juliju in avgustu 2015 ni uspel pridobiti zadostnega števila zaposlenih. Nadalje opozarja, da so ugotovitve toženke glede navodil in nadzora tožnika, evidence delovnega časa, odmora za malico, nemožnosti samostojnega razporejanja delovnega časa s strani študentov, beleženja razlogov odsotnosti, za utemeljitev obravnavane odločitve povsem brezpredmetne. Študentsko delo ima z izjemo elementov začasnosti in občasnosti vse lastnosti delovnega razmerja, zato se zanj posledično uporabljajo določbe drugega poglavja ZDR-1. Vsled tega je tudi pri delu preko študentske napotnice treba upoštevati zakonske določbe glede razporeditve delovnega časa, odmora, evidentiranja odsotnosti itd. Uveljavlja tudi kršitev določb postopka, ker je obrazložitev nepopolna, opira se le na ugotovljeno dejansko stanje glede štirih študentov in navedbo, da je identično dejansko stanje ugotovljeno tudi za preostalih 73 v izreku poimensko naštetih študentov. Citirana ugotovitev identičnega dejanskega stanja glede preostalih študentov ni logično prepričljiva, obremenjena pa je tudi z bistveno kršitvijo določb pravil postopka, saj se odločbe zgolj na podlagi te vsebinsko povsem izpraznjene navedbe ne da preizkusiti. Poleg tega pa je preizkus v smislu sporne obrazložitve onemogočen zaradi dejstva, da je toženka ugotovila štiri različna dejanska stanja za vsakega izmed štirih poimensko navedenih študentov posebej. Katero izmed štirih dejanskih stanj naj bi bilo po navedbah toženke identično dejanskemu stanju vseh preostalih študentov, ostaja nepojasnjeno. Odločba je v tem delu brez potrebne obrazložitve in je zato ni mogoče preizkusiti. Nadalje toženka zgolj skopo naniza ugotovljena dejstva ter jih potem brez vsakršne utemeljitve subsumira pod pravni pojem pogodbe civilnega prava. Način obrazložitve toženke tako ni zgolj pomanjkljiv, temveč po svoji vsebini sploh ne predstavlja obrazložitve kot rezultata temeljite in strokovne presoje navedb in dokazov. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet odločitve v izpodbijani odločbi je inšpekcijski ukrep – prepoved opravljanja delovnega procesa s študenti, ki pri tožniku opravljajo delo na podlagi študentskih napotnic. Sporno med strankama je, ali ugotovljeno dejansko stanje v zadevi ustreza izreku izpodbijane odločbe glede na določbo 6. točke prvega odstavka 19. člena ZID-1, ki določa, da inšpektor z odločbo prepove opravljanje dela delavcev ali delovnega procesa oziroma uporabo sredstev za delo do odprave nepravilnosti, če pri inšpekcijskem nadzoru ugotovi, da se opravlja delo na podlagi pogodb civilnega prava v nasprotju z zakonom, ki ureja delovna razmerja. Tožnik ugovarja, da dejansko stanje, ugotovljeno v postopku, ki ga organ utemeljuje na vzorcu le šestih študentov, ne omogoča sklepa protipravnega ravnanja iz citirane 6. točke.

7. Inšpekcijski organ je pri tožniku 2. 3., 24. 3. in 8. 4. 2015 opravil inšpekcijski pregled. V času nadzora je pri tožniku opravljalo delo 76 študentov – večinoma v klicnem centru. Organ je v izpodbijani odločbi le za šest študentov navedel dolžino njihovega dela pri tožniku ter število opravljenih ur v nekaj mesecih (za vsakega od njih konkretno). Ob tem, da je kot nesporno navedel tudi ugotovitve (tožnik jim je v upravnem postopku izrecno pritrjeval, v tožbi pa jih ne prereka), da vsi študentje evidentirajo delovni čas kot redno zaposleni delavci, vsi so se prostovoljno vključili v organiziran delovni proces delodajalca ter tam opravljajo delo nepretrgoma od vključitve v delo, da delajo praviloma sedem ur dnevno, v tem času koristijo tudi odmor za malico, ki je plačan, ob odsotnosti z dela le to beležijo, ter da študentje, čeprav nimajo fiksnega delavnika, nimajo možnosti samostojnega razporejanja svojega dela in delovnega časa, ter da delo opravljajo po navodilih delodajalca ter za plačilo, je imel organ zadostno dejansko podlago za ugotovitev, da je tožnik kršil določbe ZDR-1. 8. Tožnik ugovarja, da bi tožnikovo omogočanje dela preko študentskih napotnic lahko vsebovalo znake protipravnega ravnanja le, kolikor bi iz obrazložitve odločbe toženke izhajalo pomanjkanje tako začasnosti kot občasnosti dela vseh navedenih študentov. Sodišče tožniku v smeri, da bi morala toženka raziskati in navesti razloge, ki utemeljujejo kršitev za vse od v izreku navedenih študentov, ne sledi. Tožniku je z izpodbijano odločbo izrečena prepoved opravljanja delovnega procesa s študenti, ki pri delodajalcu opravljajo delo na podlagi študentske napotnice, torej vseh trenutno zaposlenih študentov, ker je organ ugotovil v okviru študentskega dela nepravilnosti v smislu 6. točke. Tak ukrep je organ mogel izreči, ne glede na to, da se ni opredelil do vprašanja, ali delo vsakega posameznega študenta, navedenega v izreku, izpolnjuje vse znake kršitve, v kolikor je v okviru študentskega dela, kot delovnega procesa s študenti, ugotovil nepravilnosti, torej zgolj za nekatere od študentov, ki jih je v odločbi izpostavil. 9. Inšpekcijski organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da tožnik z zaposlovanjem študentov krši določbo drugega odstavka 13. člena ZDR-1, ki določa, da če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4., v povezavi z 22. oziroma 54. členom tega zakona, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon. V izpodbijani odločbi se ugotavlja in navaja dejstva, na podlagi katerih organ zaključi, da je za delo posameznih in imenovanih študentov pri tožniku ugotoviti vse štiri elemente delovnega razmerja, kot jih določa 4. člena ZDR-1 (prostovoljna vključenost v organiziran delovni proces delodajalca, opravljanje dela za plačilo, osebno in nepretrgano, po navodilih in pod nadzorom delodajalca).

10. V delovnopravni teoriji velja, sledi pa ji tudi sodna praksa v zvezi z uporabo 4. člena ZDR-1, da če v razmerju med delodajalcem in osebo, ki zanj opravlja delo, obstajajo elementi delovnega razmerja, pogodbeni stranki ne moreta prosto izbirati pravne opredelitve razmerja. Razmerje, ki izpolnjuje vse štiri elemente delovnega razmerja, se šteje za delovno razmerje in se glede na določbo drugega odstavka 13. člena ZDR-1 ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava. Ugotovljena dejstva za šest študentov in druge okoliščine, navedene v izpodbijani odločbi (neprerekane), omogočajo zaključek, da je pri navedenih študentih ugotoviti elemente delovnega razmerja. Študenti so bili od tožnika odvisni tako v organizacijskem smislu, pri organizaciji delovnega časa, kraju opravljanja dela, ravnanju na delovnem mestu, strokovnih navodilih, vsebini dela, ki ga je delavec dolžan opravljati in ekonomsko (kar sicer obstaja tudi v primerih, ko se delo opravlja na podlagi pogodb civilnega prava), poleg tega, torej poleg preostalih elementov, ki izhajajo iz narave delovnega razmerja, pa je organ ugotovil tudi nadaljnji pomemben element, in sicer nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (ugotovil je elemente trajnosti in nepretrganosti delovnega procesa), saj se delovno razmerje od drugih pogodbenih razmerij (od študentskega dela, pri katerem je poudarjena začasnost in občasnost) odločilno razlikuje zlasti po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju nekega dela. Podrejenost delavcev se kaže v pravici dajanja navodil delodajalca glede na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj dejavnosti. V delovnem razmerju je delavec tisti, ki ne more povsem svobodno oblikovati svojega dela in svojega delovnega časa. Zato je za presojo elementov delovnega razmerja pomemben obseg vezanosti delavca na navodila in nadzor delodajalca. Organ pa je navedel zadosti dejstev, da se delo imenovanih študentov lahko opredeli kot nepretrgano ter jasno razmeji od značilnosti študentskega dela – začasnosti in občasnosti. Imenovani študentje so delali pri tožniku od 21. 1. 2014, 11. 8. 2014, 28. 1. 2014, 20. 1. 2014, 10. 6. 2014, 13. 11. 2013 dalje ter v času ogleda. Tudi po mnenju sodišča navedena dolžina, do oprave pregleda v marcu oziroma aprilu 2015, presega pojem začasnosti študentskega dela. Dela navedenih študentov pa tudi ni šteti kot občasno, saj so v odločbi navedenih mesecih izpolnjevali mesečno obveznost kot redni delavci, dnevno 7 ali 8 ur.

11. Sodišče pa ne more slediti tožniku tudi, ko navaja, da študentska napotnica ne vsebuje elementov pogodbe o zaposlitvi, temveč z vidika materialnopravnih predpisov predstavlja le asignacijo, ki je urejena v 1035. členu OZ ter pomeni nalog za izpolnitev obveznosti delodajalca iz pogodbenega razmerja med študentskim servisom in delodajalcem, torej sploh nima narave pogodbe civilnega prava, katere pogodbeni stranki naj bi bila delodajalec in študent. Oporeka torej stališču toženke, da predstavlja študentska napotnica pogodbo civilnega prava ter je zato njeno materialnopravno stališče zgrešeno, zakonski znak iz drugega odstavka 13. člena ZDR-1 pa ni izpolnjen in tožnik očitanih nezakonitih ravnanj ni mogel storiti. Po mnenju sodišča, izhaja pa tudi iz prakse delovnega sodišča, je namreč za ugotovitev, da vzpostavljeno razmerje med delodajalcem in delavcem izpolnjuje znake delovnega razmerja, samo poimenovanje pogodbe ni odločilen dejavnik pri presoji, niti ni odločilna pisna oblika sklenjene pogodbe. Za opredelitev in konkretizacijo kršitve je toženka v izrek lahko navedla podlago, po kateri študentje pri tožniku opravljajo delo – študentsko napotnico, ki je ustrezno izpolnjena s strani organizacije, ki posreduje začasna in občasna dela pravna podlaga za opravljanje dela študentov, kar pa ne pomeni, da se med delodajalcem in študentom, ki delo opravlja, ne vzpostavi civilnopravno razmerje za opravljanje začasnega in občasnega dela. Konkretno delo študentov, ki so ga opravljali na podlagi civilnopravnega pogodbenega razmerja med tožnikom in študenti, kot je bilo obrazloženo zgoraj vsebuje vse elemente delovnega razmerja opredeljenega v 4. členu ZDR-1. Organ je zato, ker drugi odstavek 13. člena ZDR-1 prepoveduje, da se opravlja delo na podlagi civilne pogodbe (razmerje med tožnikom in študentom katerega predmet je začasno in občasno delo, kolikor to konkretno delo naravo začasnosti in občasnosti presega), lahko izrekel zakonsko posledico – prepoved delovnega procesa s študenti. Posledično, glede na obrazloženo, je neutemeljen tudi ugovor kršitve načela zakonitosti (tožbeni ugovor, da se toženka očitno sklicuje na dejansko stanje, ki v zakonu ni določeno kot prekršek, saj pogodba civilnega prava ni bila sklenjena z nobenih študentom, delo preko študentskih napotnic pa je povsem legalna oblika dela).

12. Tožnik v zvezi z ugotovljeno kršitvijo in ugotovitvijo, da le konkretne situacije posameznih študentov izpolnjujejo zakonski dejanski stan iz 4. člena ZDR-1, ugovarja neobrazloženosti odločbe in posledično uveljavlja bistvene kršitve določb postopka. Sodišče se je že v okviru presoje materialnih ugovorov opredelilo, da je organ navedel okoliščine, ki pomenijo popolno ugotovljeno dejansko stanje za v izreku izrečeno prepoved, zato zavrača tudi ugovor neobrazloženosti. Organ je pri tožnikovem delovnem procesu s študenti ugotovil nepravilnosti, zato je v tem okviru izrekel prepoved opravljanja takega dela do odprave nepravilnosti. Izrečen ukrep pa ne pomeni, da tožnik ne bo mogel več zaposlovati študentov, kolikor bo njihovo delo izpolnjevalo znake začasnosti in občasnosti.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.