Jedro

Ker je bila tožba vložena šele 7. 4. 2015, je bila vložena po nastopu zastaranja, saj bi izvajalec, kot je pojasnjeno zgoraj, lahko že leta 2009 (ob predložitvi garancije) zahteval plačilo zadrževanih sredstev. Do vložitve tožbe (oziroma predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine) je torej že pretekel ne le zastaralni triletni rok iz 349. člena OZ, ampak tudi splošni zastaralni rok iz 346. člena OZ.

Izrek

Pritožba zoper 1. točko izreka se zavrže. Pritožbi zoper 2. točko in 3. točko izreka se ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni: a) v 2. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 39992/2015 z dne 8. 4. 2015 razveljavi za glavnico v višini 58.337,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2015 do plačila in se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne; b) v 3. točki izreka pa tako, da mora tožeča stranka v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 2.399,50 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila, Tožeča stranka mora v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.012,37 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. S sklepom St 000 z dne 20. 4. 2010 se je nad družbo M. d. o. o. začel stečajni postopek. Tekom stečajnega postopka je sodišče s sklepom St 000 z dne 5. 4. 2011 izvedlo nezavezujoče zbiranje ponudb zaradi prodaje terjatev, ki jih je imel stečajni dolžnik do svojih upnikov. Tiste terjatve, ki jih je imel do G. d. o. o. (takrat še C. d. d.), je kupila tožeča stranka. Gre za terjatve, ki jih je po navedbah tožeče stranke M. d. o. o. kot izvajalec imel do naročnika (C. d. d.) na podlagi posameznih podizvajalskih pogodb v zvezi z izgradnjo oziroma obnovo vodovoda na posameznih lokacijah.

2. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku upirala. Navedla je, da bi bil izvajalec na podlagi vsake od pogodb upravičen do plačila zadrževanih sredstev le, če bi toženi stranki izdal garancijo za odpravo napak v petletnem garancijskem roku v višini 10 % vrednosti izvršenih del. Sklicevala se je določilo vsake od podizvajalskih pogodb, da „do izdaje garancije (v roku 30-tih dni, ko nastopi pogoj za predajo garancije) zadržuje naročnik izvajalcu 10 % vrednosti izvršenih del, ki se v primeru ne izdaje garancije spremenijo v trajni odbitek“. Ker teh garancij (menic) izvajalec naročniku ni izdal, meni, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Ugovarjala je tudi zastaranje tožbenega zahtevka.

Izpodbijana sodba

3. Sodišče prve stopnje je po presoji, da je tožeča stranka dokazala le terjatev v višini 58.373,93 EUR, citirani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vzdržalo v veljavi za ta znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2015 (2. točka izreka). Za znesek 4.029,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2015 pa ga je razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (1. točka izreka). S 3. točko izreka je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki na 3.134,74 EUR odmerjene pravdne stroške s pripadki.

4. V obrazložitvi je pojasnilo, da so bila dela po vseh podizvajalskih pogodbah končana, izdane situacije pa so bile plačane le v višini 90 %, (razen po drugi začasni situaciji št. 19363). Določilo v vsaki od pogodb, da se zadržanih 10 % spremeni v trajni odbitek, v kolikor tožeča stranka v predvidenem roku ne predloži garancije (menic), je štelo za določilo o pogodbeni kazni v smislu 251. člena OZ. Presodilo je, da določila o roku 30 dni za predložitev menic ni mogoče šteti kot dogovora o fiksnem roku. Zato bi morala tožena stranka po končanih delih pozvati odstopnika k izpolnitvi tega dela pogodbe. Tega pa ni storila. Ker je bil pogoj za zapadlost terjatve predložitev menic, ta odložni pogoj pa se ni izpolnil, terjatev še ni zapadla. Kot zmotno je štelo stališče tožene stranke, da je terjatev tožeče stranke ugasnila že na podlagi pogodbenega določila o trajnem odbitku zadrževanih sredstev. Zavzelo je stališče, da je terjatev zapadla v plačilo po preteku petletne garancijske dobe. Kdaj je ta doba pretekla, tožeča stranka ni navedla. Ker je trdila, da je prišlo do prevzema opravljenih del 2009, je menilo, da je terjatev zapadla v letu 2014. Zato je zavrnilo ugovor tožene stranke, da je terjatev zastarala, saj je bil predlog za izvršbo vložen 7. 4. 2015. Pritožba tožene stranke in odgovor tožene stranke

5. Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Predlagala je razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

6. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi proti 1. točki izreka

7. Za pritožbo proti 1. točki izreka, s katero je tožena stranka uspela, nima pravnega interesa. Zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo v tem delu zavrglo (352. člen ZPP).

K odločitvi o pritožbi proti sodbi proti 2. točki izreka

8. Določila podizvajalskih pogodb v zvezi z zadržanjem 10 % vrednosti opravljenih del so jasna. Skladno s temi določili naročnik od vsake potrjene mesečne situacije zadrži 10 % vrednosti del kot jamstvo za odpravo napak v petletni garancijski dobi in tistih napak, ki bi se pokazale med gradnjo. Izvajalec mora kot jamstvo za odpravo napak naročniku izročiti bianco menico z menično izjavo in pooblastilom za izpolnitev v višini 10 % od vrednosti izvršenih del. To jamstvo mora izvajalec izstaviti ob končnem prevzemu del, pred izstavitvijo končne situacije. Do izdaje te garancije (v roku 30 dni, ko nastopi pogoj za izdajo garancije) pa naročnik zadržuje izvajalcu 10 % izvršenih del, ki se v primeru neizdaje garancije spremeni v trajni odbitek.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnim razlaganjem tožeče stranke (pripravljalna vloga z dne 15. 9. 2015, VI. točka), čemu je namenjeno zadrževanje dela sredstev. Soglaša tudi s tem, da je zgoraj povzeto pogodbeno določilo v tovrstnih pogodbah neobičajno. Naročnik v enakih primerih skladno s pogodbami praviloma zadržuje 10 % zneska iz potrjene situacije tja do poteka garancijske dobe, ki običajno traja pet. V predmetni zadevi pa je bil dogovor drugačen. Izvajalec je bil skladno s pogodbami upravičen do plačila zadržanih 10 % že tri mesece po prevzemu del, če za znesek zadržanih sredstev naročniku izroči garancijo v obliki menice ali zavarovalne pogodbe. Tak dogovor je za izvajalca nedvomno ugodnejši od običajne prakse. Nič drugega mu ne bi bilo treba storiti zato, da mu naročnik že kmalu po prevzetih delih izplača zadrževana sredstva, kot izročiti menico. Zato pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da omenjeno pogodbeno določilo ni nično prav na nobeni od zatrjevanih podlag. Pravilna je tudi prvostopenjska presoja, da to določilo predstavlja določilo o pogodbeni kazni za neizpolnitev stranske obveznosti. Z vprašanjem, ali je morda previsoka, se pritožbeno sodišče iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, ni ukvarjalo.

10. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ta ugovor kot neutemeljen zavrnilo, češ da je terjatev zapadla v plačilo po preteku garancijske dobe, to pa je bilo leta 2014. Tako stališče sodišča prve stopnje je pravno zmotno. V pogodbah ni bilo dogovorjeno, da ima izvajalec pravico do zadrževanih 10 % sredstev do preteka garancijske dobe, pač pa do predložitve menic.

11. Po določilu prvega odstavka 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega.

12. Splošni zastaralni tok skladno z določilom 346. člena OZ znaša pet let. Terjatve iz gospodarskih pogodb pa skladno z določilom prvega odstavka 349. člena OZ zastarajo v treh letih.

13. Dela po spornih pogodbah so bila prevzeta, kot navaja tožeča stranka leta 2009. Točnega datuma ni navedla ne tožeča, ne tožena stranka. Slednja je sicer navajala, da so bila dela prevzeta leta 2010, a ta navedba je bila do te mere pavšalna, da je sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Upoštevajoč 30 dnevni rok od dokončanja del, bi izvajalec lahko zahteval izplačilo 10 % zadrževanih sredstev že leta 2009, seveda pa bi moral toženi stranki skladno s pogodbami izročiti dogovorjeno zavarovanje (menice oziroma zavarovalne pogodbe).(1) Zmotno je torej prvostopenjsko stališče, da vtoževana terjatev zato ni zapadla prej kot ob preteku garancijske dobe, ker se pogoj (predložitev menic) ni izpolnil. 14. Ker je bila tožba vložena šele 7. 4. 2015, je bila vložena po nastopu zastaranja, saj bi izvajalec, kot je pojasnjeno zgoraj, lahko že leta 2009 (ob predložitvi garancije) zahteval plačilo zadrževanih sredstev. Do vložitve tožbe (oziroma predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine) je torej že pretekel ne le zastaralni triletni rok iz 349. člena OZ, ampak tudi splošni zastaralni rok iz 346. člena OZ.

15. Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi določila 5. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

K odločitvi o pravdnih in pritožbenih stroških

16. Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP je odločilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Le te je pritožbeno sodišče na podlagi stroškovnika tožene stranke (list. št.69) odmerilo na 1.966,81 EUR, upoštevajoč 22 % DDV pa skupno na 2.399,50 EUR.

17. Glede na to, da je bila tožena stranka uspešna tudi v pritožbenem postopku, ji mora v 15 dneh od prejema te sodbe tožeča stranka povrniti tudi njene pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče, prav tako skladno s stroškovnikom odmerilo na 2.012,37 EUR, od česar na nagrado za zastopanje odpade (643,75 EUR) skupaj z 22 % DDV 785,37 EUR, na takso za pritožbo pa 1.227,00 EUR.

18. Če teh stroškov tožeča stranka toženi ne bo povrnila v 15 dneh od prejema te sodbe, ji bo morala plačati še zakonske zamudne obresti in to tako od priznanih pravdnih prvostopenjskih kot tudi pritožbenih stroškov. Te bodo začele teči 16. dan od vročitve sodbe.

Op. št. (1): Primerjaj pravilo sočasne izpolnitve iz 101. člena OZ.