Jedro

V primeru, ko bi bil ugotovljen najprej obstoj izvenzakonske življenjske skupnosti in nato zakonska zveza, ki ni trajala nepretrgano najmanj eno leto, bi to pomenilo, da bi moralo skupno življenje v življenjski skupnosti, ki sta ga partnerja prebila v izvenzakonski skupnosti in zakonski zvezi, trajati pred smrtjo skupaj tri leta, da bi bil izpolnjen pogoj za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Samo taka razlaga bi po mnenju revizijskega sodišča bila v skladu z osnovnim namenom zakona, predvsem pa z določbo 114. člena ZPIZ.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki revizijske stroške, ki so bili odmerjeni v znesku 49.500,00 SIT, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, razveljavilo odločbi tožene stranke št.P-939101 z dne 12.7.2002 in z dne 31.12.2001 in zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zmotno tolmačilo določbe 110. in 114. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato je predlagala, da se reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Tožnica je revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka formalno sicer uveljavljala, ker pa ga vsebinsko ni obrazložila, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni utemeljeno zavrnilo tožničinega tožbenega zahtevka, da se ji prizna pravice do vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu tožene stranke A. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 106/99) v četrtem odstavku 110. člena določa, da vdova ali vdovec pridobi pravico do vdovske pokojnine, če je umrli zavarovanec v času sklenitve zakonske zveze dopolnil starost iz prvega odstavka 36. člena ZPIZ (58 let starosti), le v primeru, če je imel(a) z umrlim zakoncem skupnega otroka ali pa, če je zakonska zveza trajala nepretrgoma eno leto. Po določbi 114. člena ZPIZ pa po pogojih iz 110. člena ZPIZ pridobi po zavarovančevi smrti pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca živela z zavarovancem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo ali je v taki skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka.

Sporno vprašanje je, kako uporabiti določbe 110. in 114. člena ZPIZ. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, ki je enako stališču tožene stranke, da sklenjena zakonska zveza pred smrtjo zavarovanca izključuje sočasen obstoj izvenzakonskega partnerstva, zato pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine določb 114. člena ni mogoče uporabiti, ker se za izpolnjevanje pogojev lahko upošteva samo določba četrtega odstavka 110. člena ZPIZ.

Po mnenju revizijskega sodišča določb 110. in 114. člena ZPIZ ni mogoče razlagati na ta način. Pri razlagi teh določb je treba upoštevati celovit namen zakona, in ne delnega, razbitega po posameznih zakonskih določbah, ta namen pa je, da se priznava pravica do vdovske pokojnine tudi vdovcu ali vdovi, ki je z zavarovancem živel(a) v življenjski skupnosti zadnja tri leta pred smrtjo. Pogoj za priznanje pravice je v tem primeru ostrejši, kot v primeru sklenjene zakonske zveze, vendar izvenzakonski življenjski skupnosti tudi v primeru priznavanja pravic iz pokojninskega zavarovanja zakon priznava poseben status. Bistveno je torej najmanj triletno skupno življenje v življenjski skupnosti, ne glede na to, ali je bilo doseženo v izvenzakonski ali zakonski skupnosti.

Sklenitev zakonske zveze seveda res izključuje istočasen obstoj izvenzakonskega partnerstva, kar pa še ne pomeni, da skupnega življenja v življenjski skupnosti, ki se po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izenačuje z zakonsko zvezo pred sklenitvijo zakonske zveze, ne bi bilo treba upoštevati pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine. V primeru, ko bi bil ugotovljen najprej obstoj izvenzakonske življenjske skupnosti in nato zakonska zveza, ki ni trajala nepretrgano najmanj eno leto, bi to pomenilo, da bi moralo skupno življenje v življenjski skupnosti, ki sta ga partnerja prebila v izvenzakonski skupnosti in zakonski zvezi, trajati pred smrtjo skupaj tri leta, da bi bil izpolnjen pogoj za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Samo taka razlaga bi po mnenju revizijskega sodišča bila v skladu z osnovnim namenom zakona, predvsem pa z določbo 114. člena ZPIZ.

Zato bo v spornem primeru tožena stranka morala, kot je to že odločilo sodišče prve stopnje, pred novo odločitvijo opraviti zaslišanje predlaganih prič in ugotoviti, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do vdovske pokojnine ob upoštevanju skupnega časa prebitega v izvenzakonski življenjski skupnosti in zakonski zvezi, česar se v dosedanjem postopku še ni ugotavljalo.

Zato je revizijsko sodišče ob upoštevanju določbe prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki je sodišče priznalo revizijske stroške ob upoštevanju določbe prvega odstavka 154. in 155. člena ZPP in ob upoštevanju določb odvetniške tarife.