Jedro

Vse okoliščine na strani obtoženca so še vedno enake kot so bile v času odreditve pripora in ob njegovem podaljšanju. Tem razlogom obtoženec oporeka le z zatrjevanjem, da ne namerava pobegniti, ker ne želi ponovno živeti v strahu. Te navedbe pa ostajajo le na ravni golih zatrjevanj, ki jih Višje sodišče upravičeno ni upoštevalo zaradi preteklega ravnanja obtoženca, ko je izginil neznano kam in se tako izognil izvršitvi kazni zapora po sodbi v drugem kazenskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je v uvodoma citirani kazenski zadevi zoper obtoženega R. Z., ob odločanju v pritožbenem postopku zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V K 31281/2014 z dne 27. 11. 2014, na podlagi tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) po uradni dolžnosti preizkusilo, če so še podani razlogi za pripor zoper priprtega obtoženca. Z izpodbijanim sklepom je bilo ugotovljeno, da je priporni razlog iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP zoper obtoženega še podan.

2. Zoper navedeni sklep Višjega sodišča v Ljubljani je obtoženec vložil pritožbo, v kateri izraža obžalovanje, da je bil več kot pet let odsoten, česar v prihodnje ne bo ponovil in bo spoštoval odločitve sodišča. Zaradi obveznosti odplačevanja dolgov se mora zaposliti, ne bo več dolgo samski, na R Slovenijo ga vežejo starši, sestra, na tujino pa ni z ničemer vezan. Zaradi navedenih razlogov prosi za izpustitev iz pripora, v katerem je že pet mesecev in pripornega razloga ni več.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ni se mogoče strinjati s stališčem pritožnika, da ugotovljeni priporni razlog ni več podan. Vse okoliščine na strani obtoženca so še vedno enake kot so bile v času odreditve pripora in ob njegovem podaljšanju, kot tudi v času preverjanja pripornega razloga v izpodbijanem sklepu Višjega sodišča v Ljubljani. Tem razlogom obtoženec oporeka le z zatrjevanjem, da bo odslej upošteval in spoštoval odločitve sodišča, da torej ne namerava pobegniti, ker ne želi ponovno živeti v strahu. Te navedbe pa ostajajo le na ravni golih zatrjevanj, ki jih Višje sodišče upravičeno ni upoštevalo zaradi preteklega ravnanja obtoženca, ko je za celih pet let izginil neznano kam in se tako izognil izvršitvi kazni zapora po sodbi v drugem kazenskem postopku. Obtoženec v pritožbi res izrecno navaja, da ga na našo državo vežejo družinske vezi s starši in sestro, na tujino pa nič, vendar te okoliščine niso v ničemer nove in tudi v navedenem prejšnjem postopku niso predstavljale prepreke, da se ne bi izognil izvršitvi kazni na omenjeni način.

5. V izpodbijanem sklepu je sodišče glede na vse navedeno, ustrezno presodilo tudi sorazmernost odločitve o nadaljnjem podaljšanju pripora, kot tudi glede na izrečeno in potrjeno kazen zapora enega leta in osmih mesecev zapora. Pri tem je bilo namreč upoštevati tudi okoliščino, da je kaznivo dejanje zatajitve, za katero je bil obtoženec spoznan za krivega, pravno opredeljeno kot nadaljevano, kar pomeni, da je bilo storjeno z več posamičnimi izvršitvenimi dejanji in v daljšem časovnem obdobju od leta 2003 do 2005. Vsi navedeni razlogi tudi po oceni Vrhovnega sodišča predstavljalo take okoliščine, ki dovolj določno utemeljujejo, da je nadaljnje podaljšanje pripora za obtoženca še vedno sorazmeren ukrep v smislu prvega odstavka 20. člena Ustave RS in zato tudi neogibno potreben za končanje zadevnega kazenskega postopka in za zagotovitev izvršitve kazni zapora.

5. Upoštevaje vse navedeno je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena.