Jedro

V obravnavani zadevi ZP-1 prekrškovnemu organu dodatno nalaga, da storilca poleg seznanitve s pravico do pravnega sredstva, seznani tudi z njegovo pravico do plačila polovičnega zneska globe. V tem delu ZP-1 torej predpisuje širšo vsebino pravnega pouka. Pravica do polovičnega plačila globe sicer ni pravno sredstvo, je pa zakonsko predpisana in gre zato storilcu ne glede na to, ali jo pravni pouk omenja. Povedano drugače, zgolj zato, ker storilec o tej pravici ni bil obveščen, še ne pomeni, da mu je bila odvzeta.

Vendar pa je v obravnavani zadevi bistveno, da bi mu le popoln pravni pouk omogočal seznanitev z vsemi pravicami, ki jih ima v postopku. Od stranke, zlasti če gre za prava neveščo osebo, se ne more zahtevati, da preverja, ali je pravni pouk v odločbi pravilen. Ker pravni pouk ni vseboval tudi pravice o polovičnemu plačilu globe, je bil storilec zaveden, da ima pravico zgolj do vložitve zahteve za sodno varstvo. Le popoln pravni pouk pa bi zagotovil, da bi se lahko storilec učinkovito odločal o svojih pravicah in o tem, katere od njih bo izkoristil.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prekrškovnemu organu v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Gozdarska inšpekcija, Območna enota Celje, Izpostava Mozirje je dne 23. 2. 2016 zoper storilca J. Z. izdal odločbo o prekršku zaradi prekrška po 16. točki prvega odstavka 79. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG). Na podlagi tretjega odstavka 79. člena v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena ZG mu je izreklo globo, pri čemer je s številko navedlo višino globe 40,00 EUR, z besedo pa štiristo evrov. Isti organ je 26. 2. 2016 izdal sklep o popravi pomote, s katerim je odločbo o prekršku popravil tako, da se izreče globa v znesku 400,00 EUR (štiristo evrov) in ne 40,00 EUR. Okrajno sodišče v Celju je zahtevo za sodno varstvo storilca zavrnilo in odločilo, da mora storilec plačati sodno takso v višini 40,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno odločbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve določbe četrtega odstavka 57.c člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Citirana določba zahteva, da pouk o pravnem sredstvu v odločbi o prekršku vsebuje tudi pouk o možnosti plačila polovičnega zneska globe. V pouku v odločbi o prekršku pa je bilo to izpuščeno, saj je bil storilec obveščen zgolj o možnosti vložitve zahteve za sodno varstvo. Z napačnim oziroma nepopolnim pravnim poukom je bila kršitelju kot prava neuki osebi odvzeta zakonsko predvidena možnost izbire, da se s plačilom polovičnega zneska globe, kljub nestrinjanju z odločitvijo prekšrkovnega organa, izogne negotovosti sodnega postopka. V konkretnem primeru bi polovičen znesek globe znašal 200,00 namesto 400,00 EUR, kar za storilca, ki prejema le nizko pokojnino, ni zanemarljivo. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca obstoji možnost, da prekrškovni organ vse tovrstne prekrške obravnava enako, zato je vložitev zahteve za varstvo zakonitosti potrebna tudi z vidika pravne varnosti in enotne uporabe prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi in zadevo v ponovno odločanje vrne Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Inšpektoratu RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Gozdarski inšpekciji, Območni enoti Celje, Izpostavi Mozirje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Vrhovni državni tožilec v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti problematizira neustreznost oziroma nepopolnost pouka o pravnem sredstvu, ki bi moral vsebovati tudi pouk o možnosti polovičnega plačila globe. Pri tem vrhovni državni tožilec citira določbe 57.c člena ZP-1, kot je bil spremenjen po sprejemu novele Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1J), Ur. l. RS 32/2016 z dne 6. 5. 2016. V februarju 2016, ko je prekrškovni organ izdal odločbo o prekršku in sklep o popravi pomote, novela ZP-1J še ni veljala, je pa bil v veljavi ZP-1 z novelami do vključno Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1I), Ur. l. RS 111/2013 z dne 27. 12. 2013. Vrhovno sodišče je zato utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti presojalo na podlagi ZP-1 s spremembami do vključno novele ZP-1I.

5. Takrat veljavni ZP-1 je v prvem odstavku 57.c člena določal, da kršitelj, ki ne vloži zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku oziroma plačilni nalog, plača samo polovico izrečene globe, če jo plača v osmih dneh po pravnomočnosti. Če plača pred pravnomočnostjo, zahteva za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku oziroma plačilni nalog ali ugovor zoper plačilni nalog po prejšnjem členu ni dovoljen, razen če je v skladu z določbami tega zakona globo moral plačati pred pravnomočnostjo. Drugi odstavek istega člena je določal, da kršitelj, ki ne plača polovičnega zneska globe, mora plačati celoten znesek globe v roku, ki je določen v odločbi oziroma plačilnem nalogu. V tretjem odstavku pa je bilo določeno, da je pouk o pravici do plačila polovične globe in glede nedovoljenosti zahteve za sodno varstvo iz prvega odstavka ter o obveznosti plačila iz drugega odstavka tega člena del pouka o pravici do pravnega sredstva na odločbi oziroma plačilnem nalogu.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja, da je bil pouk o pravici do pravnega sredstva v obravnavani zadevi pomanjkljiv. Storilec je bil namreč s poukom o pravici do pravnega sredstva iz odločbe o prekršku obveščen le o pravici, da zoper odločbo vloži zahtevo za sodno varstvo. V nasprotju s tretjim odstavkom 57.c člena ZP-1 pa pouk ni vseboval tudi seznanitve s pravico do plačila polovične globe in nedovoljenostjo zahteve za sodno varstvo iz prvega odstavka 57.c člena ZP-1 ter z obveznostjo plačila iz drugega odstavka 57.c člena ZP-1. Te pomanjkljivosti ni odpravil niti sklep o popravi pomote.

7. Pravilen pravni pouk je tisti del odločbe, ki omogoča učinkovito uveljavljanje pravice do pravnega sredstva, ki gre upravičencu na podlagi samega zakona.1 Navadno je pravni pouk namenjen seznanitvi s pravico do pravnega sredstva. Pravica do pravnega sredstva gre sicer strankam postopka in drugim upravičencem po samem zakonu. Zakonske določbe, ki predpisujejo, da mora imeti odločba pravni pouk, samo omogočajo uporabo te pravice. Če odločba nima pravnega pouka, stranki pravica do pravnega sredstva tako ni odvzeta.2 V obravnavani zadevi pa ZP-1 prekrškovnemu organu nalaga še, da storilca poleg seznanitve s pravico do pravnega sredstva, seznani tudi z njegovo pravico do plačila polovičnega zneska globe. V tem delu ZP-1 torej predpisuje širšo vsebino pravnega pouka. Pravica do polovičnega plačila globe sicer ni pravno sredstvo, je pa zakonsko predpisana in gre zato storilcu ne glede na to, ali jo pravni pouk omenja. Povedano drugače, zgolj zato, ker storilec o tej pravici ni bil obveščen, še ne pomeni, da mu je bila odvzeta. Pravica do polovičnega plačila globe mu je namreč zagotovljena po samem zakonu, določba tretjega odstavka 57.c člena ZP-1, ki predpisuje, da mora biti o tej pravici obveščen v okviru pouka o pravnem sredstvu, pa omogoča le uporabo te pravice.

8. Storilec je na podlagi nepopolnega pravnega pouka vložil zahtevo za sodno varstvo, ki je bila zavrnjena. Vendar pa je v obravnavani zadevi bistveno, da bi mu le popoln pravni pouk omogočal seznanitev z vsemi pravicami, ki jih ima v postopku. Od stranke, zlasti če gre za prava neveščo osebo, se ne more zahtevati, da preverja, ali je pravni pouk v odločbi pravilen.3 Ker pravni pouk ni vseboval tudi pravice o polovičnemu plačilu globe, je bil storilec zaveden, da ima pravico zgolj do vložitve zahteve za sodno varstvo. Le popoln pravni pouk pa bi zagotovil, da bi se lahko storilec učinkovito odločal o svojih pravicah in o tem, katere od njih bo izkoristil. S tem, ko pouk o pravnem sredstvu ni vseboval tudi pouka o pravici do polovičnega plačila globe, je bila storilcu onemogočena učinkovita izraba te pravice in kršen tretji odstavek 57.c člena ZP-1. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. C.

9. Vrhovno sodišče je zahtevi vrhovnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v nadaljnji postopek (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP). Ugotovilo je namreč, da je bil storilcu podan nepopoln pouk o pravnem sredstvu, kar samo po sebi ni razlog, da bi razveljavilo tudi odločbo o prekršku. V nadaljnjem postopku pa bo moral prekšrkovni organ storilcu vročiti pravilen in popoln pouk, ki bo skladen z določbo tretjega odstavka 57.c člena ZP-1. 1 Sodba VSRS IV Ips 31/2007 z dne 18. 3. 2008. 2 Mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 257. 3 Ibid.