Jedro

Tožeča stranka dejansko živi na naslovu B., zato je neutemeljen njen ugovor, da bi se moralo njeno stalno prebivališče določiti na naslovu A., kjer si želi bivati. Trenutno namreč z želenim krajem stalnega prebivališča ne izkazuje obstoja tesne in trajne povezave .

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje pod točko 1. ugotovil, da tožeča stranka ne prebiva na naslovu A., kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, temveč, da dejansko prebiva na naslovu B., pod točko 2. pa odločil, da se z dokončnostjo izpodbijane odločbe tožečo stranko stalno prijavi na naslov B., pod točko 3. pa da v upravnem postopku niso nastali stroški postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je v skladu s tretjim odstavkom 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljnjem besedilu ZPPreb) prejel od Upravne enote Koper upravno zadevo zaradi ugotovitve, da tožeča stranka ne prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča, temveč da prebiva na območju Upravne enote Piran. Po izvedenem ugotovitvenem postopku, predvsem pa na podlagi izjav tožeče stranke in zaslišanih prič je bilo nesporno ugotovljeno, da tožeča stranka že več let stalno ne prebiva na naslovu A. temveč na naslovu B. Tožeča stranka je sicer navedla, da na naslovu B. prebiva le začasno in tudi nima namena tam ostati in da se je z naslova A. odselila zaradi sporov z njenim očetom, ter vztrajala, da je njeno stalno prebivališče na naslovu A. zato, ker ima željo in namen, da se vrne na ta naslov, ko se bodo zadeve rešile. Glede na to, da namen ali morebitna želja po vrnitvi na naslov prijavljenega stalnega prebivališča ne zadoščata, da bi posameznik lahko obdržal naslov prijavljenega stalnega prebivališča na določenem naslovu, kjer dejansko ne prebiva dalj časa, je na podlagi šestega odstavka 8. člena ZPPreb odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Ministrstvo za notranje zadeve je s svojo odločbo št. 210-13/2012/2 (132-03) z dne 6. 2. 2012 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje. V tožbi navaja, da ima od vedno prijavljeno stalno prebivališče na naslovu A. in da ga s tem naseljem povezujejo socialne, ekonomske in druge vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Del hiše na tem naslovu je podedovala od babice. Kot solastnik ima po zakonu pravico, da prijavi stalno prebivališče na tem naslovu, stalno je prisotna njena volja, da bi na tem naslovu živela, ki je pa ne more uresničiti zgolj zaradi sporov z očetom. Prebivanje tožeče stranke na naslovu B. povsem ustreza definiciji začasnega prebivališča, saj tam tožeča stranka začasno prebiva zaradi drugih razlogov, to je predvsem nemožnosti, da bi prebivala doma, to je na naslovu A. Že vrsto let si prizadeva, da bi se vrnila v svojo hišo in je to nedvomno njen namen, vendar zaradi razlogov, ki niso v njeni sferi tega ne more storiti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe ter ocenjuje, da je le ta pravilna in zakonita, kar je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa II. stopnje so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvam obeh odločb in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Po določbah 3. točke prvega odstavka 3. člena ZPPreb je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Iz navedenega besedila izhaja, da je zakonodojalec z novelo ZPPreb iz leta 2007 spremenil pojem stalnega prebivališča v tem, da se kot odločilno dejstvo za določitev le tega šteje dejstvo, da posameznik na določenem naslovu dejansko živi.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da tožeča stranka dejansko živi na naslovu B. Neutemeljen je ugovor tožeče stranke, da bi se moralo njeno stalno prebivališče določiti na naslovu A. kjer si želi bivati in sicer, v hiši katere solastnica je skupaj z očetom in bratom. Kakor je navedla sama tožeča stranka tam zaradi nerešenih sporov z očetom ne more živeti in tudi dejansko ne prebiva že dalj časa, vsaj od leta 2005 dalje. Tožeča stranka tako po mnenju sodišča tudi ne izkazuje trenutnega obstoja tesne in trajne povezave z želenim krajem stalnega prebivališča. Kakor je bilo tožeči stranki že pojasnjeno sama registracija posameznika ne vpliva na druga pravna razmerja, saj ima posameznik možnost varovati svoje pravice v drugih postopkih, na podlagi drugih materialnih predpisov. Takoj, ko bo tožeča stranka rešila spor in se tudi dejansko preselila na naslov A., na katerem si želi stalno prebivati, bo lahko podala predlog za spremembo stalnega prebivališča. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.